EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

20.3.2015

dr. Jernej Letnar Černič

Tako blizu, a tako daleč

Da lahko avtohtona manjšinska skupnost preživi v morju večine, je poleg narodne zavednosti in pripadnosti lastnim običajem, kulturi, tradiciji in skupnim koreninam, potrebna aktivna in finančna podpora njenih organizacij in izobraževalnih, kulturnih ter medijskih programov v maternem jeziku. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem, kljub pomanjkljivem varstvu njenih kolektivnih in individualnih pravic, že desetletja kljubuje neštetim poskusom asimilacije in rasističnim izpadom nemške večine.

Ko preko Ljubelja vstopimo v sosednjo Avstrijo, so znaki, da tukaj že stoletja živijo tudi slovenske ljudje, dobro skriti. Topografski znaki si drug za drugim sledijo le v nemškem jeziku, kot da na koroških tleh ne bi nikoli živel slovenski človek. Naključje? Seveda ne. Enako porazno stanje lahko opazimo tudi pred vstopom v regijsko središče Celovec, kjer vas tudi pri naročilu kave v slovenščini vsi debelo gledajo. Seveda, če se ne zatečete v mestna pribežališča pripadnikov slovenske manjšine.

Kljub uspehom na zadnjih deželnih in občinskih koroških volitvah, se slovenska narodna skupnost nahaja v nezavidljivem položaju. Že desetletja se bolj ali manj uspešno upira poskusom asimilacije večinskega nemškega prebivalstva. Avstrija že desetletja obljublja, da bo zagotovila učinkovito in polno uresničevanje njenih pravic, vendar vse prevečkrat besede obvisijo v zraku. Avstrija do sedaj ni v polni meri izpolnila niti enega odstavka 7. člena Avstrijske državne pogodbe. 1. odstavek njenega 7. člena denimo določa, da imajo »avstrijski državljani slovenske ...manjšine ... iste pravice pod enakimi pogoji kot vsi drugi avstrijski državljani, vključno s pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku.« Stanje na terenu je daleč od tistega, ki ga zahteva 1. odstavek 7. člena, saj skoraj dve tretjini sredstev za financiranje manjšin prispeva slovenska država, in ne Republika Avstrija, ki je pozitivno zavezana, da sprejema aktivne ukrepe za učinkovito varovanje slovenske manjšine tudi na področju javnega financiranja. Enako je z mediji v slovenskem jeziku, kjer lahko slovenska manjšina gleda le pol ure televizijskega progama v slovenskem jeziku na teden ter dnevno na ORF posluša osem ur radijskega programa v slovenskem jeziku.

Podobno pomanjkljivo je izpolnjevanje preostalih štirih odstavkov 7. člena. Pravica do izobraževanja v slovenskem jeziku se izpolnjuje le deloma. Znana je zgodba o težavah pri financiranju slovenske glasbene šole v Celovcu. Javni dvojezični vrtci v slovenskem jeziku ne obstajajo. Podobno je razvpita tudi zgodba o topografskih dvojezičnih napisih, ki so sedaj postavljeni le v 164-ih krajih, čeprav bi morali biti skladno s 3. odstavkom 7. člena Avstrijske državne pogodbe postavljeni na celotnem dvojezičnem prostoru ne glede na odstotek slovensko govorečih prebivalcev v posameznem kraju. Dvojezičnih topografskih napisov ni opaziti zaradi arbitrarne statistične omejitve, da se dvojezični topografski napisi postavijo le v krajih s 17.5 ali več odstotkov pripadnikov slovenske narodne skupnosti. Slednji odstotek je plod dogovora, ki so ga v aprilu 2011 podpisali predstavniki manjšinskih organizacij, deželne koroške vlade in avstrijske vlade o številu dvojezičnih topografskih napisov. Res bizarno je, da statistika pogojuje spoštovanje manjšinskih pravic. Slednji dogovor zato ne more biti nič drugega kot ničen, saj statistično omejuje varstvo človekovih pravic slovenske, pa še katere druge narodne skupnosti. Takšne statistične omejitve seveda ne vsebuje 7. člen Državne pogodbe o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije oziroma krajše Avstrijske državne pogodbe. Manjšinskim pravicam se preprosto ni mogoče odreči oziroma jih pogojevati. Še posebej pa predstavniki slovenske manjšine poudarjajo, da avstrijske državne oblasti niso storile dovolj, da bi izpolnile 5. odstavek 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ki določa, da »dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvaškemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj ali pravice kot manjšine, se mora prepovedati.« Dolgo časa je bila uradna praksa deželnih oblasti, da se slovenski manjšini odvzamejo vse pravice s ciljem popolne asimilacije v nemškem morju.

Avstrijska državna pogodba je sicer večstranska mednarodna pogodba, a uživa ustavni značaj in predstavlja predvsem ustavni temelj za delovanje sodobne, svobodne demokratične družbe, ki ga mora Republika Avstrija spoštovati. K pomanjkljivemu avstrijskemu varovanju pravic slovenske manjšine ne pripomore, da slovenske manjšinske organizacije na avstrijskem Koroškem niso medsebojno v najboljših odnosih. Avstrijske državne oblasti se tega še predobro zavedajo in izkoriščajo to notranjo razdeljenost za upravičevanje ravnodušnosti pri financiranju dejavnosti manjšinskih organizacij in dejavnosti. Da bodo manjšinske pravice učinkovito varovane, morajo avstrijske oblasti končno začeti izpolnjevati svoje mednarodne in ustavne obveznosti. Slovenska država pa mora preko svojih diplomatskih predstavništev intenzivneje izvrševati pritisk na avstrijske sogovornike in vse manjšinske organizacije obravnavati enakopravno in svetovnonazorsko nevtralno, ne da se ustvarjajo občutki dajanja prednosti nekaterim organizacijam.

V Sloveniji se razprave o slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem zreducirajo na debate o tem, ali mora Republika Slovenija notificirati nasledstvo k Avstrijski državni pogodbi. Slovenske oblasti očitno nimajo namena notificirati nasledstva k Avstrijski državni pogodbi, ker bi sicer slednje storile že takoj po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Tako ali tako slednje vprašanje ni več osrednje, saj tvori ta pogodba ustavnopravni temelj Republike Avstrije, ki ga ta hočeš nočeš mora izpolniti. Pripadniki slovenske manjšine so morda utrujeni od neprestane borbe za svoje pravice, vendar morajo kljub temu vztrajati pri njihovem uveljavljanju, tudi z individualnimi pritožbami pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Avstrijske državne oblasti pa se morajo zavedati, da nimajo le normativne, temveč moralno-etično obveznost, da poskrbijo za slovensko manjšino. Istočasno morajo avstrijske oblasti poravnati zgodovinski dolg do slovenske manjšine, ki so jo še nekaj let nazaj neposredno diskriminirale. Slovenska država pa bi morala večkrat dvigniti glas in se zavzeti za svojo manjšino. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem potrebuje pozitivno in učinkovito varstvo njenih kolektivnih in individualnih pravic, da bo lahko dolgoročno preživela ter se uprla neprestanim poskusom asimilacije.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018

Eksodus (12.1.2018)

2017
2016
2015
2014
2013
2012