EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

14.8.2014

dr. Matej Avbelj

Počitniška kolumna

Počitnice niso čas za resne teme. Počitnice so čas za kisle kumarice in bog ne daj za kislo vreme, ki nas je letošnje poletje že tako ali tako izdatno namočilo. Počitnice so, seveda, tudi čas za počitek. Za tiste, ki se imajo od česa odpočiti in za tiste, ki se znajo in zmorejo odpočiti. Torej odklopiti od vsakodnevnih profesionalnih peripetij. Teza te kolumne je, da je to še posebej težko za akademsko stroko.

Akademska stroka ima namreč privilegij akademske svobode in ta je, če z njo mislite resno, pravzaprav največje breme, da ne zapišem kazen. Akademska svoboda ti namreč daje možnost, da si, kolikor se le da, sam gospodar svojega časa, ki ga namenjaš sledenju obstoječega znanja in ustvarjanju novega. Če se s to svobodo spoprimeš zares, kaj kmalu končaš z naraščajočim številom zavez za pisanje, ki se šibi pod težko vselej prekratkih in zamujenih rokov – in vse to za namene akademske odličnosti. Po domače: zastonj.

Eno pisanje, da zalet drugemu, ki te zapelje na tretjo konferenco, ki te še bolj povleče v obljube novih pisanj, ki terjajo nove študije in raziskave, kar kaj kmalu pomeni, da se, po domače povedano, ne vidiš ven. Preganjajo te lastni roki lastne akademske skupnosti, ki pač brsti od idej in ustvarjalnosti, da se kar ne more zaustaviti od svojega zagona.

Obstaja pa tudi druga možnost, namreč ta, da svojo akademsko svobodo izkoristiš za to, čemur pravzaprav ni namenjena. Za to, da počneš čim manj, najbolje nič, in obenem skrbiš, da to kar najbolje vnovčiš - zlasti v izvenakademskih obrteh – in da te obenem drugi, na vseh področjih ne prihitijo. Akademska svoboda se v takih primerih prelevi v defenzivno držo proti svojim nadrejenim, ki kontrolirajo tvojo inercijo, in svojim kolegom, ki naj se kar se da uležejo v uravnilovko.

S tega vidika je ključno, koliko ur ti lahko država naloži za jasno določeno polno plačo, ki jo seveda prejemaš – ali to jasno pričakuješ – vse do upokojitve. Ključno je, da se določi največja dovoljena pedagoška in raziskovalna obremenitev, onkraj katere se ne sme več delati, ker sicer kršiš zakon. Če želiš in zmoreš delati več – če te je pač akademija posrkala vase – to lahko delaš na skrivaj, malodane na črno, vsekakor brez plačila, ker je to pač nezakonito. Če ti kaj ni prav, ti nabijemo konkurenčno klavzulo.

Akademskim navdušencem mora torej država pristriči peruti. Enako naj stori tudi tistim fakultetam, ki jih ni ustanovila oseba javnega prava, in ki so prav tako deležne davkoplačevalskega denarja. Te naj obstajajo le: pozor ne le koncesije, ampak zasebne fakultete s koncesijo, če ponujajo nekaj, kar na javnih fakultetah še ne obstaja. Saj res: pravo ali javna uprava ali evropske študije ali družboslovje lato sensu ali naravoslovne vede se lahko predava na en sam, pravi način. Tisti javni.

Ti isti naj imajo tudi prednost pri dostopu do raziskovalnega denarja, ki naj se deli po mehanističnih standardih, ki najbolje izmerijo tvojo iznajdljivost, mnogo manj pa znanstveno odličnost. Da pa bi bilo poskrbljeno za vse in se ne bi dogajale niti izjeme v znak potrjevanja pravila, je treba tudi pristojne organe napolniti z osebami odličnih zaslug, ki bodo skrbele za našo odličnost oz. za odličnost naših. V tem vendarle ni razlike. Toliko pragmatizma pa že premoremo, mar ne?

Kot vidite, je zares težko odklopiti. Niti med počitnicami ne gre, ko te, kot sicer, v polsnu ali polbudnosti, preganjajo ideje o vsem, kar je prav, in še posebej o tem, kar je narobe. Akademsko stroko bi moral zaznamovati prav ta nemirni duh, ki mu gre prav zato svoboda. Takšne duhove ni mogoče trpati v birokratske uzance, v obsoletne zakone in še manj v samo-nadzirane uravnilovke. Preprosto, po naravi stvari, ne gre in tako ne more iti.

Takšni duhovi si v izpričani liberalni zvestobi od države želijo le eno: da vzpostavi mednarodno-primerljiva pravila in kriterije poštene akademske tekme, ki nagrajuje meritokratskost kot edino merilo dostopa do financiranja raziskav in poučevanja. Spoštovanje teh meril pa naj zagotavljajo tisti, ki jim ni mogoče očitati nikakršne pretekle ali sedanje fevdne funkcije. Še najbolje bi bilo, da so to izključno tujci.

Vsakdo naj dela, kolikor hoče, kjer hoče, če zmore in če si zasluži. To pa naj presojajo zlasti uporabniki. Davkoplačevalski denar naj se porablja, kot želijo davkoplačevalci – vzpostavi naj se torej voucherski sistem. Akademske institucije pa naj med seboj tekmujejo tako, kot je navada v tujini: da »kupiš« najboljšega. Pristop izključnega iskanja načina oviranja svoje konkurence, če ta sploh obstaja, namreč predstavlja race to the bottom. Za vse. Ampak, to ni več počitniška tema.
dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Humboldt Senior Research Fellow, WZB Berlin
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012