EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

17.1.2014

dr. Matej Avbelj

Sem kvizling ali svetovnonazorsko različen sodržavljan?

Tisto, kar zaznamuje javni diskurz v normalnih državah, so jasno izražene besede, ki vsebujejo sporočilo, ki ga želi pisec ali govorec spoštljivo posredovati javnosti. Nasprotno pri nas obstaja dvoje: brezskrupulozno zmerjanje ali pa brezpomensko leporečenje, ki deluje kot fasada za vsakovrstno neiskrenost in prepogoste (ne)posredno slabe namene. Če temu že ni mogoče narediti konca, pa je treba te prakse vsaj osvetliti s tisto lučjo, ki si jo zaslužijo.

Prvi primer – primer brezskrupoloznega zmerjanja - ki ga želim izpostaviti, je vsakoletna ceremonija v takozvanih slovenskih Termopilah – v Dražgošah. Zgodovinarji so dogodke iz te nesrečne vasi že zdavnaj osvetlili v kar se da zgodovinsko objektivni luči. Ta, žal, v simbolnem smislu ne ustreza povsem tistemu, čemur so  namenjene in slavijo vsakoletne ceremonalije. Pa nič zato, včasih se simbol pač odlepi od resnice, se mitologizira, kar samo po sebi še ni graje vredno.

Miti so vselej pol resnica in pol fikcija, a če so uporabljeni tako, da neka skupnost, ožja ali širša, iz njih črpa pozitiven naboj, moč za prihodnost, jih velja ohranjati, tudi čez proslave in javne dogodke, če je treba. Velja pa tudi nasprotno. Miti so lahko tudi simbol razdora, postopnega, a gotovega uničevanja skupnosti.

In za to vsako leto znova poskrbijo najrazličnejši govorniki v slovenskih Termopilah. Če se je v preteklih letih svarilo pred obnavljanjem fašizma, klasičnega in neo-, pa je letos kritična ost letela na neo-liberalizem. Še ena psovka, o kateri se večini še sanja ne, kaj sploh pomeni, še manj pa, kakšen naj bi bil njen negativen vpliv na Slovenskem. Ta nesrečna dežela ne pozna niti liberalizma, kaj šele, da bi bila neo-liberalna.

Toda če pustimo to normativno izgradnjo ptičjega strašila in njegovega pobijanja na tla ob strani, tisto, kar nas mora skrbeti, tudi in predvsem kot pravnike, je naslednja izjava slavnostnega govornika: »Naši novi kvizlingi so celo vabili tiste, ki danes zasužnjujejo južno in vzhodno Evropo, se pravi bankirje in trojko.«

Z drugimi besedami, tisti, ki v tej državi razmišljajo drugače kot vladajoča politika, niso enakopravni državljani s pravico do drugačnih svetovnonazorskih, političnih in tudi ekonomskih pogledov, ampak so: kvizlingi! In s kvizlingi vemo, o tem so nas naučili že v osnovnih šolah, kako je treba ravnati in kako so komunistične strukture v preteklosti že ravnale. Taki govori so v sramoto tistemu, ki jih podaja; vseh tistih, ki mu ploskajo; medijem, ki jih nekritično povzemajo in – v temelju – zanikajo bistvo Dražgoš.

Drug primer – primer leporečenja za zakritje resničnih namenov –, s katerim želim končati to kolumno, kajti lahko bi jih nizal v nedogled, je pregovorno slovensko nabijanje, oprostite izrazu, tako značilno za nekatere etablirane akademske kroge javnih univerz, zoper bolonjsko reformo in nesrečo, ki jo je menda prinesla v slovenski visokošolski prostor.

Tudi tu je enkrat treba potegniti zasilno zavoro zdravega razuma in iskrenosti ter jasno povedati: če bolonjska reforma ni uspela, ni uspela zaradi tistih, ki so ji ves čas nasprotovali, in ji preprečili, da bi zaživela, tako kot bi morala. Če delaš vse, da reforma ne zaživi, je potem najmanj intelektualno nepošteno s prstom kazati na njeno a priorno slabost. Če kam, lahko prst obrnete zgolj prosti sebi in se pogledate v ogledalo.

V tem istem duhu neusmiljene kritike bolonjske reforme pa se hkrati vrši ne le kritika, temveč frontalni napadi na domnevno komercializacijo in privatizacijo javnega šolstva. Da sta komercializacija in privatizacija šolstva res največji slovenski problem, kažejo podatki, da ta solzna dolina šentflorjanska premore, reci in piši, 3 zasebne osnovne šole, 5 zasebnih gimnazij, ter nekaj deset zasebnih visokošolskih zavodov, kjer se šola 10 odstotkov študentov v zameno za 4 odstotke vseh javnih sredstev, namenjenih za visokošolsko izobraževanje.

In to za nekatere pomeni sporno financiranje zasebnih fakultet?! Nekaj, s čimer si razbijajo glavo akademski vrhovi elitnih javnih fakultet, in o čemer bijejo plat zvona najboljši dnevni časopisi. Kako tudi ne, gre vendarle za celih 10 milijonov evrov!

Pa gre res za denar? Gre res za iskreno zaskrbljenost nad smotrno porabo javnega denarja za zasebne fakultete, ali pa so zasebne fakultete trn v peti, ker so drugačne, in ker bognedaj, obstajajo celo na področjih, kjer že obstajajo javni programi? O tem si lahko mnenje ustvarite sami.

Jaz pa sem prepričan, da ne gre za denar. Ker če bi šlo, bi vsi akademski vrhovi, ki jim zasebno predstavlja tako nepremostljivo finančno bruno v očesu, morali svoj glas povzdigniti še toliko bolj, ko skupina posameznikov, tokrat z javnih fakultet, potroši za en sam projekt toliko denarja, kot ga zasebna fakulteta dobi od države za svoje dvoletno delo.

Sam teh glasov ne slišim, jih morda vi?

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012