EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

20.12.2013

dr. Matej Avbelj

Slabše bo, a po starem

Pred dnevi, zdi se, da je šlo to že kar malo v pozabo, se je končno razkrila vsebina težko pričakovane novice o obsegu slovenske bančne luknje. Bolje rečeno o teži mlinskega kamna, ki ga obstoječe elite obešajo na vrat mlajšim generacijam. Osupel sem spremljal, kako so z vseh strani političnega spektra rezultat ocenili kot pričakovan, predsednica vlade pa je celo razglasila zmago. Na ta dan ji je končno uspelo dokazati, da trojke v Slovenijo ne bo.

Učili so nas, da moramo biti zadovoljni z malim. Prav zato, kot je nekdo lucidno ugotovil na twitterju, na dan razgrnitve bančnega brezna pred parlamentom najbrž ni stal niti en protestnik z napisom: ne bomo plačali vaše krize. Če nam vzamejo malo, protestiramo. Ko bomo plačevali desetletja in to številke, ki si jih ni mogoče niti preprosto predstavljati, pa ni nikogar, ki bi povzdignil glas.

No ja, glas se že povzdigne. Po razkritju bančnega brezna, drugega v zadnjih dvajsetih letih, se sedaj malodane vse državne institucije trkajo po prsih, da bodo storile čisto vse, da bodo krivci za nastale razmere odkriti. Že videno. Kako predvidljivo in kako slovensko, da se pri nas institucije države zganejo šele, ko je za storilci ostalo le še pogorišče. Sprašujem se, zakaj zagotovljeni institucionalni mehanizmi niso bili uporabljeni takrat, ko se bila ta razdiralna dejanja še v teku?

Ali ni nekaj nadvse svetohlinskega zaklinjati se, da bomo krivce našli, potem ko se je zadevne poslovne prakse očitno pasivno ali pa celo aktivno »toleriralo« v samih vrhovih najrazličnejših za ukrepanje poklicanih državnih institucij? Ali ni malce nenavadno, da vso svojo podporo za razkrivanje poslovnih zlorab sedaj z vso svečanostjo ponujajo prav tisti, ki so še, dobesedno, donedavna sedeli v ali pa nadzirali institucije, ki so sedaj skrahirale?

Ne, v tem ni nič nenavadnega. Je le slovenska praksa, ki je najboljši obet za to, ponavljam, kar je z odlično miselno ostrino v zborniku Evropska Slovenija zapisal Aleš Maver, da je to dežela, kjer bo vedno ostalo vse po starem. Kako pa naj bo, ko pa perpetuiramo ne le venomer iste prakse, temveč ostajamo zvesti tudi istim načelom.

Ta pa so naslednja: krivcev za najhujša kazniva dejanja se v tej državi ne preganja. Povojni poboji ostajajo in bodo ostali nekaznovani. Še žrtev nam ni uspelo pokopati. Ko preminejo njihovi domnevni rablji, pa časopisi pod novicami o tem zaprejo možnost komentiranja iz razloga, reci in piši, pietete do umrlega. Popolnoma podpiram. A kaj ko ta medijska pieteta ni načelo, temveč partikularno uporabljena izjema, in s tem nujno zanikanje same sebe.

In takih primerov je, oprostite izrazu, nebroj. S tem, da s svojo številčnostjo in pojavnostjo v izbranih kontekstih mejijo na čisti absurd. Poglejmo: komisija za preprečevanje korupcije odstopi, ker je preveč korupcije. Enako minister za zdravje. Načelna, pa tudi edina logična, drža narekuje ravno nasprotno. Veliko korupcije kliče k še bolj zagrizenemu delu, ne pa da se meče puška v koruzo tedaj, ko naj bi šlo zares. Razen če, seveda, nikoli ni šlo zares, temveč za kaj drugega.

V tem kontekstu ubogo ljudstvo počasi navajajo na vse. Tudi na izjave, da nam vlada mafija. To je najbrž res, vendar učinek teh izjav ni v tem, da se bo v zvezi s to mafijo kaj v državi zganilo, temveč, da govorjenje o mafiji in s tem mafija sama postaneta del normalnosti, del našega vsakdana. Da to ni več nekaj, kar bi nam s samo omembo pognalo srh v kosti, temveč nekaj, s čimer se lahko povsem navadimo živeti, ker tako pač je.

In tako pač je. V banke prilivamo milijarde, za katere na finančnih trgih plačujemo visoke obresti, v zameno davčno dušimo, kar je še kreativnega ostalo med nami, obenem pa vzdržujemo socialni mir z vsakodnevnim širjenjem javne uprave. In ekonomsko destruktiven, korupcijsko pa stimulativen, začarani krog je sklenjen.

Zaključek, ki ga lahko na tej osnovi potegnemo, ni najbolj primeren za te predpraznične dni, lahko pa tudi, če jih, kot večina, jemljemo zgolj površinsko. V Sloveniji je značajska in praktična sprevrženost vseprisotna. Načelno nenačelna drža ima že dolgo domovinsko pravico. Dokler tega ne bomo spremenili - in uspeh ne-prihoda trojke z ravnanjem po starem je obet, da sprememb še dolgo ne bo - noben družbeni podsistem, ki temelji na ljudeh, ne bo deloval, ker preprosto ne more delovati normalno.

Problem v Sloveniji je v ljudeh: ki eno govorijo, drugo pa delajo; ki delajo slabo in ki nič ne delajo. In v vseh tistih, ki to vedo, pa pri tem nočejo, ne smejo ali ne zmorejo ničesar spremeniti. Dokler bo tako, bo v naši deželi vse po starem. Bo slabše, a po starem.

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012