EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

16.8.2013

dr. Matej Avbelj

Javni razpisi po slovensko

Težko, včasih pa tudi nespodobno, je generalizirati o nekem pojavu zgolj na temelju lastnih izkušenj. Zato tega v tej kolumni ne počnem. Njen namen pa je jasen: opozoriti na najmanj nesprejemljivo prakso nekega slovenskega ministrstva, spreminjajoče se strukture in sestave, ki denar iz evropskih sredstev deli prek javnih razpisov na način, ki ni vreden tega imena.

Bistvo javnega razpisa naj bi bilo v tem, da se zbrana javna sredstva, torej sredstva davkoplačevalcev, razdeli v izbrani namen tistim subjektom, ki so bili na javnem razpisu izbrani kot najboljši. Najboljši po kakovosti svoje prijave in meritornosti svojega siceršnjega statusa. Ne pa zato, ker gre za naše ali njihove, ali pa take subjekte, brez katerih razdelitve javnih sredstev skorajda ne more biti.

Za javna sredstva mora tako biti zagotovljena poštena tekma. Ta zahteva jasne kriterije za oceno prijave, ki omogočajo prijavitelju, da vlogo pripravi v skladu s svojimi najboljšimi sposobnostmi, na podlagi katerih lahko že v naprej vsaj približno oceni, kakšne so njegove možnosti za uspeh.

Jasni kriteriji pa ne služijo zgolj prijaviteljem, pač pa tudi ocenjevalcem, da svojo oceno sploh lahko objektivno in prepričljivo utemeljijo. Od ocenjevalcev se pričakuje, da so pri svojem delu strokovni; da se ocene lotijo ad rem in ne ad personam; da se ob morebitnem konfliktu interesov ali ob vsaki drugi okoliščini, ki pri razumnem človeku lahko ustvari dvom o nepristranskosti, izločijo. Skratka, da dajo nekaj nase in svoje delo opravijo, kot je prav. Vse povedano pa, a fortiori, velja za tistega, ki slednjič izda odločbo: to pa je minister.

V Sloveniji vsi opisani kriteriji obstajajo na papirju, zapisani do pičice natančno. Uradniki vam jih bodo znali zdrdrati na pamet. Skratka, vse je kot iz škatlice. A v praksi se izkaže, prepogosto, ne nujno vselej, da je vse to le kulisa videza. Zgodi se, da ne boste mogli verjeti, kakšne deformacije dobrih razpisnih praks so sposobni naši institucionalni akterji in kako se ob tem vehementno pretvarjajo, da je vse, če že ne prav, pa vsaj tako, kot po njihovem v tej državi mora biti.

Posledično se iz vas v rezultatih javnih razpisov delajo naravnost norca. Če znate in (finančno, kasneje pa tudi psihično) zmorete, se boste zoper primere eklatantne arbitrarnosti obrnili na sodišče in upali, da bo to odigralo svojo vlogo. In upravno sodišče, to mu velja priznati, jo odigra.

Bodisi razveljavi razpisno odločbo inter partes, ker razen neberljivih čačk neizbrani kandidat, sploh ne ve, zakaj je izgubil točke, in se posledično sploh ne more vsebinsko pritožiti. Bodisi razveljavi celotni razpis erga omnes in naloži njegovo ponovitev, ker se izkaže, da je bila strokovna ocenjevalna komisija izrazito pristranska, seveda, v prid izbranih kandidatov.

Ob tem se človek, če hoče ali pa noče, vendarle mora vprašati, povsem človeško in vsakdanje, kako se počutijo ljudje, sedeči v strokovnih komisijah, ki vedo, da svojega dela zaradi takšne ali drugačne usluge, ali pa tudi brez nje, ne bodo opravili strokovno. Da bodo javno razpisana sredstva podelili nekomu, ki je bil že pred samim razpisom v naprej de facto izbran.

Tu gre za temeljno etično vprašanje, ki pa v teh časih, vsaj tako kaže praksa, več nikogar ne 'takne'. Kajti tudi na ponovljenem razpisu, verjetno nova strokovna komisija, ki tokrat pripravi celo čitljivo obrazložitev odštetih točk, spravi skupaj take evalvacijske cvetke, da bi jih veljalo za razigranje čustev bralcev te kolumne na kratko tudi skorajda dobesedno povzeti.

Tako strokovne komisije odbijajo točke, ker ocenjujejo, da je ob taki kadrovski zasedbi izvedba projekta 'tvegana', kar, reci in piši, predstavlja tudi tveganost za gospodarnost projekta. Zato 0 točk. Le polovico točk pa projekt dobi, ker njegova skupna vrednost znaša toliko in toliko, in je zato, pozor spet, ekonomsko vprašljiv. In to je vse, kar imate pred seboj v utemeljitvi. Takemu rezoniranju v pravu učeno rečemo: non sequitur. Če sploh za rezoniranje gre. Prej za čisto nebulozo.

Človek se ne bi niti razburjal in tratil svojega zdravja ter predragocenega časa, tega je vrgel prek rame že več in preveč, ko je skrbno in v dobri veri pripravljal prijavo, če mu ne bi šlo za princip, da javni organi vendarle morajo delati tako, kot je prav; in za ohranitev, slednjič, lastnega dostojanstva. Sicer se lahko nekateri izbranci v prid drugih izbrancev iz tretjih neizbrancev kar naprej delajo norca, obrnejo hrbet in gredo z dvignjeno glavo naprej. Drugi pa naj se vdremo v zemljo na podlagi svoje, na javnih razpisih, izpričane nesposobnosti.

Dovolj letargije. Tu je konkretni predlog. Vsi javni razpisi v Sloveniji naj se anonimizirajo, tako da identiteta prijavitelja ocenjevalcu ne bo več razvidna. Vse vloge naj bodo v angleščini in poslane v ocenjevanje tujim strokovnjakom, ki na Slovenskem niso interesno zasidrani. To je edini način, da se izvajanje slovenskih javnih razpisov približa tistim normativom, ki naj bi jim sicer sledili. Če tega ne bomo zmogli sami, bo pač treba vpreči tudi Evropsko komisijo. Ko gre za razdeljevanje evropskih sredstev, bo prav z veseljem pristavila svoj nadzorni lonček.
dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Humboldt Senior Research Fellow, WZB Berlin
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012