EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

12.7.2013

dr. Jernej Letnar Černič

Plapolanje rumeno-rdečih zastav

Plapolanje rumeno-rdečih črtastih zastav, vzkliki živela svobodna Katalonija, patriotski glasbeniki in njihove pesmi ter sedemdeset tisoč Kataloncev so konec junija zamenjali nogometaše na štadionu Camp Nou v srcu Katalonije. Njihovo sporočilo ne bi moglo biti bolj jasno: želimo neodvisno in samostojno državo Katalonijo.

V zadnjem letu se je podpora neodvisni in samostojni Kataloniji močno zvišala. Po zadnjih javnomnenskih raziskavah jo podpira med petinpetdeset in petinšestdeset odstotki katalonskega prebivalstva. Življenjska usoda posameznika je pogosto odvisna od dogodkov izven njegovega vpliva. Podobno je z usodo narodov. Če narod ne izkoristi zgodovinskega trenutka, morda ne bo nikdar več dosegel svoje samostojnosti in neodvisnosti. V takšnem položaju se trenutno nahaja marsikateri narod, med njimi tudi Katalonija.

Katalonija izpolnjuje vse temeljne predpostavke za ločenost od španske države:  jezik, večstoletni običaji, izklesana tradicija državnosti, bogato kulturno življenje in kulinarika ter visoka samozavest na različnih športnih področjih. Pa vendarle se opisana izklesanost katalonskega naroda in njegovih običajev ne kaže tudi na institucionalni ravni. Uradni Madrid že desetletja zavrača vse želje po spremembi španske ustave.

Špansko Ustavno sodišče je že junija 2010 odločalo (povzetek odločbe v angleščini) o ustavnosti Statuta avtonomne pokrajine Katalonija, ki so ga njeni prebivalci večinsko potrdili na referendumu junija 2006. Ustavno sodišče je sicer potrdilo večino členov Statuta, vendar je zapisalo, da je preambula Statuta, ki omenja Katalonijo kot narod, protiustavna (prva točka izreka). Španski sodniki so uporabili zelo ozko formalnopravno razlago španskega ustavnega besedila, ki v drugem členu govori samo o “nerazdružljivi enotnosti španskega naroda” (“indisoluble unidad de la Nacion espaňola”), pri čemer v istem členu dopušča »pravico do avtonomije narodnostim in regijam« (“el derecho a la autonomia de las nacionalidades y regiones”).

Ustava Kraljevine Španije tako ne pozna nobenega drugega naroda kot le španskega. Vprašanje je, če je razlaga španskega Ustavnega sodišča pravilna? Ali lahko pravo določa katera skupnost izpolnjuje pogoje za narod? Pravo samo po sebi ne more določati kdaj in katero skupino ljudi lahko označimo kot narod. Ustavnopravna ureditev mora slediti spremembam v vsakodnevnem življenju. Če špansko Ustavno sodišče meni, podobno kot nekoč druga sodišča na drugem koncu Sredozemlja, da je mogoče umetno ustvariti narod, oziroma združiti več narodov v enega, se verjetno moti. Narod je nekaj več kot le pravo, je skupek elementov kot so jezik, tradicija, kultura, skupni običaji, občutek povezanosti in pripadnosti, skupno ozemlje, skupni cilji in drugi kriteriji.

Odgovor Kataloncev na sodbo Ustavnega sodišča je bil zato pričakovan. 10. julija 2010 je več kot milijon Kataloncev z rumeno-rdečimi katalonskimi zastavami ustavnim sodnikom pokazalo, da so več kot le avtonomna skupnost. Podobno jih je lanskega septembra več kot milijon na ulicah Barcelone zahtevalo samostojno Katalonijo. Val manifestacij in protestov se po dogodku ni ustavil, ampak se je še globje izrazil na predčasnih volitvah, ko so stranke, ki podpirajo neodvisnost, prejele občutno večino. Podobno sporočilo je januarja letos španski in evropski javnosti poslal katalonski parlament, ko je sprejel deklaracijo o pravici katalonskega naroda, da samo na referendumu odloča o samostojnosti in neodvisnosti Katalonije. Zdi se, da je katalonska vlada tako dokončno in odločno zakorakala proti samostojnosti.

Če je britanska vlada pred časom privolila, resda iz gole preračunljivosti, v razpis referenduma o neodvisnosti Škotske, se v Španiji predvsem vladajoča španska ljudska stranka temu krčevito upira. Podobno kot Baskom, španski ustavni red tudi Kataloncem ne dopušča, da bi sami odločali o samostojnosti Katalonije na referendumu. Pravica odločati (derecho de decidir) je zato v danem trenutku, ne glede na iskrene želje Kataloncev, oddaljena v nedoločen trenutek v prihodnosti. Slednje je v začetku maja znova sporočilo špansko Ustavno sodišče, ki je začasno razveljavilo (članek v angleščini) zgoraj omenjeno deklaracijo o pravici katalonskega naroda do samoodločbe.

Res je tudi, da kaj drugače sodišče težko odloči, saj varuje španski ustavni red, ki je trenuten takšen kot pač je. Kljub temu pa bi sodišče lahko končno priznalo obstoj več narodov na ozemlju španske države in posledično njeno pluralnost.  Ne glede na vse okoliščine pa določene spremembe v španski ustavni ureditvi le niso tako oddaljene kot se zdi na prvi pogled. Španska socialistična stranka je tako pred nekaj dnevi predlagala preureditev španskega ustavnega reda tako, da bi regije pridobile večjo suverenost, čeprav tudi slednji predlog omenja le španski narod.

Čeprav je Španija še vedno unitaristična država, pa je v praksi tako raznolika kot Evropa sama. Zato njena trenutna ustavna ureditev ni tako vodotesna, da v prihodnjih desetletjih ne more priti do velikih sprememb. Seveda bi bilo najbolje, da do sprememb pride s pogajanji med različnimi interesnimi skupinami kot pa z zaostrovanjem odnosov med Madridom in Barcelono ter Viktorijo-Gasteizom. Razpadu se lahko španska države izogne le, če prizna raznolikost svojih konstitutivnih delov in jim omogoči, da svoje različne narodnostne identitete razvijajo tudi v okviru španske države. Tej pluralnosti se mora v prihodnosti posvečati več prostora, saj se zdi, da bo Španija le tako lahko obstala kot enotna država. Katalonija in Baskija sta tudi zaradi svoje gospodarske uspešnosti v dobrem položaju, da jasno artikulirata zahteve po spremembi ustavnega reda. Plapolanje rumeno-rdeče senyere na katalonskih ulicah prikazuje, da trenutno veljavni ustavni red morda res ne ustreza več resničnemu življenju v katalonskih mestih in vaseh.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018

Eksodus (12.1.2018)

2017
2016
2015
2014
2013
2012