EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

28.6.2013

dr. Jernej Letnar Černič

Učinkovito varovanje komunikacijske zasebnosti?

Ali je pravica do zasebnosti v sodobnih komunikacijskih omrežjih učinkovito varovana? V zadnjih tednih nas je pretreslo razkritje žvižgača Snowdna o domnevnem ameriškem nadzoru komunikacijskih omrežij, pri čemer se hkrati zastavlja enako pomembno vprašanje, kako skrbno slovenski pravni red varuje tajnost elektronskih komunikacij? Ali je v sodobnih družbah meja med zasebnim in javnim popolnoma zabrisana?

Ali lahko upravičeno pričakujemo, da bo komunikacijska zasebnost učinkovito varovana ali pa je vsebina naših klicev in dopisovanj že a priori v arbitrarnih rokah različnih državnih organov in zasebnih podjetij? Ali lahko zaupamo zagotovilom in obljubam vsakokratnih vlad, da skrbno varujejo podatke in jih uporabljajo le, kadar je slednje potrebno za zavarovanje kašnega legitimnega cilja kot je denimo preprečevanje terorističnih napadov?

V zadnjem mesecu je bilo v slovenskem prostoru prelitega veliko črnila o domnevnem ameriškem kršenju pravic ameriških državljanov do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Pasti varovanja komunikacijske zasebnosti pa se nahajajo tudi neposredno pred našimi očmi. Sredi letošnjega januarja je začel veljati Zakon o elektronskih  komunikacijah (ZEKom-1), ki naj bi v svojem 13. poglavju, od 162. do 169. člena uresničeval Direktivo 2006/24/ES z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES, pri čemer je slovenski zakonodajalec šel veliko dlje kot mu je nalagala evropska zakonodaja.

Prvi odstavek 163. člena ZEKom-1 določa, da mora »operater … za namene pridobivanja podatkov v javnem komunikacijskem omrežju, ki jih določa zakon, ki ureja kazenski postopek, za namene zagotavljanja nacionalne varnosti in ustavne ureditve ter varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države, kakor jih določa zakon, ki ureja Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo, in za obrambo države, kakor jih določa zakon, ki ureja obrambo države, hraniti podatke ..., če jih ustvari ali obdela pri zagotavljanju z njimi povezanih javnih komunikacijskih storitev.” Slednja določba je veliko bolj striktna in širša kot besedilo 1. člena Direktive 2006/24/ES, ki določa, da se podatki lahko hranijo le »za namen preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic.«

Zaradi slednjega se mora slovenska družba vprašati ali je takšna širokogrudna določba primerna in nujna v demokratični družbi? Ali je takšna normativna ureditev res potrebna v družbi, ki se še ni prebudila iz tranzicijskega spanca in kjer so bili še pred triindvajsetimi leti posegi v zasebnosti sistematična in splošna praksa državnih organov? Ali lahko zaupamo nosilcem javnih funkcij, da bodo skrbno in razumno uporabljali nove določbe ZEKom-1?

Posamezniki zagotovo pričakujejo zasebnost in tajnost, ko uporabljajo elektronske komunikacije. Slednjo pravico varuje tudi ustava RS, ki  v prvem odstavku 37. člena jasno določa, da je »zagotovljena … tajnost pisem in drugih občil.« Vprašanje pa je ali je tajnost elektronskih komunikacij v praksi lahko učinkovito varovana pred neupravičenimi posegi države in nedržavnih subjektov. Državni organi so sicer zavezani, da ne posegajo v njeno uresničevanje ter da jo pozitivno varujejo v razmerju do zasebnih subjektov. Drugi odstavek 37. člena določa, da lahko »samo zakon … predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstva tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države«. Še več, 4. člen direktive 2006/24/ES določa, da »vsaka država članica v nacionalnem pravu določi postopke in pogoje za pridobitev dostopa do hranjenih podatkov v skladu z zahtevami glede nujnosti in sorazmernosti, in sicer ob upoštevanju ustreznih določb prava Evropske unije ali mednarodnega javnega prava, zlasti pa EKČP, kakor jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.« Primerljivo določbo zaman iščemo v 13. poglavju ZEKom-1.

Dilemo med navzkrižjem med pravico do zasebnosti in tajnosti elektronske komunikacije in vrednotami kot so »nacionalna varnosti«, »varnostnih, političnih in gospodarskih interesov« in podobnimi izjemami je mogoče rešiti le z uporabo načela sorazmernosti, ki bi ga moral zakonodajalec bolj sistematično vključiti v besedilo členov 13. poglavja ZEKom-1. Pri presojanju posegov v tajnost elektronskih komunikacij bi morali državni organi delovati skladno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in od primera do primera ugotavljati ali je bil poseg v pravico posameznika do zasebnosti upravičen, ali je bil poseg predpisan z zakonom in je zasledoval legitimen cilj, ter seveda, ali je bil takšen poseg nujen v demokratični družbi.

6. člen Direktive 2006/24/ES določa glede časovne obveznosti hrambe podatkov, da »države članice zagotovijo, da se kategorije podatkov, opredeljene v členu 5, hranijo za obdobje najmanj šestih mesecev in največ dveh let od datuma komunikacije.« 5. odstavek 163. člena ZEKom-1 zavezuje operaterje, da »zagotavljajo hrambo podatkov … za 14 mesecev od dneva komunikacije za podatke v zvezi z javno dostopnimi telefonskimi storitvami ter osem mesecev od dneva komunikacije v zvezi z drugimi podatki.« Vprašanje je ali je takšna časovna obveznost hrambe podatkov skladna s 37. členom Ustave? Čemu razlikovanje med telefonskimi podatki in drugimi podatki in zakaj je zakonodajalec določil tako dolg rok za hrambo telefonskih podatkov? Nemško zvezno ustavno sodišče je denimo že 2. marca 2010 odločilo, da so določbe nemškega zakona o telekomunikacijah, ki so določale šestmesečno obveznost hrambe podatkov, neustavne (1 BvR 256/08, 1 BvR 263/08, 1 BvR 586/08, 9. točka odločitve).

Veljavna normativna ureditev hrambe komunikacijskih podatkov je milo rečeno sporna tako  z ustavnopravnega vidika kot z vidika mednarodnopravnega varstva človekovih pravic. Informacijska pooblaščenka je zato v začetku marca na Ustavno sodišče upravičeno vložila zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti 13. poglavja ZEKom-1. Ustavni sodniki bodo tako imeli priložnost presojati ali je veljavna ureditev hrambe komunikacijskih podatkov res nujna v demokratični družbi ali pa morda čezmerno posega v posameznikovo pravico do zasebnosti in tajnosti elektronskih komunikacij.

Če zasebnosti ni več mogoče učinkovito zagotavljati, se postavlja vprašanje kaj je še zasebno? Absolutno je mogoče varovati le še notranji svet posameznika, njegove misli, razmišljanja in želje, vse kar pa se izraža v zunanjem svetu je lahko nemudoma podvrženo (ne)upravičenim posegom države in drugih subjektov. V naslednjih letih lahko zaradi razvoja tehnologije pričakujemo, da bo lahko prišlo do posegov tudi v notranji svet posameznikov.

Veljavna slovenska normativna ureditev je neustrezna, neprimerna in tudi ni nujna v pravni in demokratični državi, ki se je šele pred dobrima dvema desetletjema izšla iz nedemokratičnega sistema. Ali res lahko zaupamo državnim organom in operaterjem, ki so nekateri tudi v državni lasti, da ne bodo zlorabljali podatke za svoje partikularne interese? Ali je veljavna ureditev v 13. poglavju ZEKom-1 res nujna v demokratični družbi?  Štirinajstmesečni in osemmesečni rok hrambe komunikacijskih podatkov je lahko vsakomur zadostno svarilo, da mora trikrat premisliti kakšne podatke pošilja preko telefonskih in drugih elektronskih omrežij. Morda imajo prav skeptiki, ki pravijo, da je v današnjem svetu zasebnost bolj utopija kot učinkovito varovana pravica.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018

Eksodus (12.1.2018)

2017
2016
2015
2014
2013
2012