EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

15.5.2013

Vlasta Nussdorfer

VI./6. Razočarani, na robu obupa in pod pragom revščine

Poslovanje Varuha izven sedeža predstavlja srečanja s pobudniki širom Slovenije. Praviloma enkrat mesečno. V letošnjem maju trikrat. V Mariboru se je namreč naročilo preko sto pobudnikov, ki bi radi predstavili svoje probleme, zaradi česar bo potrebna ponovitev obiska, izjemoma pa gremo v tem mesecu še v Koper. Stiske ljudi so velike, kažejo na nemoč mnogih, da bi sami reševali oziroma rešili probleme, s katerimi se srečujejo. Tudi zaradi krize, ki jih potiska na rob preživetja. Bodo zmogli? Počutijo se kot »hlapci Jerneji«, ko iščejo svojo pravico.

Sredi ceste se je zgrudil človek. Mrtev.

 

Nagnete se kopica radovednežev.

Promet zastane.

Rešilni avto ga odpelje v mrtvašnico.

Tri dni čakajo, da pride kakšen sorodnik,

prijatelj ali znanec.

 

Nikogar ni. Položijo ga v nekakšno hladilno skrinjo.

Nenavaden simbol:

hladilne skrinje za ljudi, ki so jih vsi pozabili.

Čakajo štirinajst dni.

Še vedno ni nikogar.

Neko popoldne

ga v mrliškem vozu

odpeljejo na pokopališče in pokopljejo,

 

najdeno stvar;

ki je nikomur ni mar.

 

To je bil človek,

ki je živel v mestu čisto sam,

ljudje v njegovi bližini

so ga že zdavnaj pokopali.

 

(Phil Bosman)

 

Je Varuh lahko učinkovit? Ali država z vsem svojim aparatom sploh lahko poskrbi za ljudi, ki jim je odvzeto dostojanstvo, saj so izgubili edino službo, ki so jo imeli, nove pa ne dobijo? Kako naprej?

Prihajali so. Drug za drugim. Naročili bi jih lahko preko sto, a se jih nikakor ni dalo razporediti, pa čeprav so v Mariboru delovale kar tri skupine. Je pol ure sploh dovolj? Nekateri bi ostali uro ali dve, a nas je čas preganjal. Na občini so pripravili celovito predstavitev. Direktor centra za socialno delo je spregovoril o hodnikih, polnih ljudi, ki iščejo socialne transferje in upajo, da zaradi koščka zemlje, s katerim si ne morejo pomagati, ne bodo izgubili tistih 260 evrov, ki bi jim sicer pripadali kot socialna pomoč. Prosijo za subvencijo najemnine, štipendijo, otroške dodatke, se pritožujejo, jadikujejo in celo jočejo.

Predstavnika Rdečega križa in Karitasa sta govorila o tonah hrane, ki jo dobrodelne organizacije dan za dnem delijo lačnim. Tudi po dan star kruh prihajajo, mnogi celo zaposleni ali s pokojnino, če ta ne zadošča za normalno preživetje. Direktorica Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Maribor je poudarila stiske rubežnikov, ki trkajo na številna vrata, ko ljudje že mesece ne plačujejo stroškov in bi jih morali izseliti, pa ne vedo kam. Glede na številčnost družine jim pripada določena kvadratura, manjše jim ne morejo dodeliti, pred izselitvijo pa je potrebno poplačati tudi stroške za nazaj. Kako le?

Spomnila sem se demonstracij na ulicah Maribora minulega decembra in se ob pripovedih ljudi, ki so imeli marsikaj, pa so vse, tudi zaradi neplačevanja drugih izgubili, resno zamislila. Mnogi so v pogovorih izpostavljali dolgotrajnost različnih postopkov, ki jim ni videti konca. Med njimi pa so bili tudi nekateri izbrisani, pa ne le iz državljanstva, pač pa tudi s seznama podjetnikov, ki so nekoč še poslovali.

Težko je biti varuh ali varuhinja v trenutku, ko te je strah vsake spremembe zakonodaje, ki ne daje, pač pa žal le jemlje. Ker veš, da bodo prihajala pisma, pobude in ogorčeni pozivi, da je tu trenutek, ko je treba nekaj narediti. Čez vikend sem si vzela kakšno uro za premor in si ogledala ljudi v večjem nakupovalnem središču. Nekateri so brezglavo kupovali, drugi se »utapljali« ob drugi, tretji ali že četrti kavi, tretji le posedali in vpili na otroke, da jim tega pač ne morejo kupiti. Nakupovalno središče je sicer lahko tudi igrišče, kraj kjer ponujajo na desetine brezplačnih izdelkov, saj so reklamni. Sprehajaš se s praznim vozičkom in le preizkušaš. Pomislila sem, da je za marsikoga sobotno ali nedeljsko dopoldne v takem centru lahko tudi del prehrane. Pa čeprav tudi nezdrave. Mnoge družine sicer odidejo iz mesta v naravo, da jo pokažejo otrokom in jih tako oddaljijo od nevarnosti spleta in mnogih neprimernih vsebin na njem.

Gledala sem tudi pločevino, ki se je vozila mimo in dajala vtis, da »imamo«. Da se še vozimo, potujemo.

Poslušaš radio in številne objave o dogodkih, ki razveseljujejo staro in mlado in si celo rečeš, da je tega na pretek. Mnogi so ta vikend celo v dežju tekli ob žici okupirane Ljubljane. V spomin, opomin, zaradi zdravja ali kar tako. Vseeno. Dogajalo se je in prav je, da je tako tradicionalno.

Kljub grozečim »trojkam«, pa ne tistim, ki so tekale po ljubljanskih ulicah, pač pa onim iz Evrope, ne smemo obupati. Še so tu ljudje, ki znajo in zmorejo. Delati z lastnimi rokami in razmišljati z lastno glavo. Sprašujem se zakaj jih je toliko, ki komentirajo, svetujejo, vedo kako iz krize, pa smo še vedno v njej? Karkoli katerakoli vlada sprejme, saj ni pomembno, leva ali desna, vedno jo napadajo, da ne zna, da ne vidi prave rešitve, da to, kar je naredila, zagotovo ne bo pripeljalo iz krize, da so tisti iz Evrope že tu, na naši meji, ki je sicer nevidna. O nas na veliko razpravljajo tudi tuji mediji. Ne le domači. V petek 10. 5. me je v Novi Gorici na prireditvi z zelo optimističnim naslovom Teden vseživljenjskega učenja, ki se je začela s strokovno konferenco na temo položaja ženske v slovenski družbi, slovensko govoreči novinar iz Italije, potem, ko sem že dala izjavo za mnoge druge, povprašal kako gledam na slovensko pravosodje, ki je leta in leta dopuščalo hude zlorabe, ki so nas privedle tja kjer smo in ko sem mu skušala zadevo vsaj malo razložiti, tudi na način, da situacija zagotovo ni lahka niti drugje (nenazadnje tudi tam od koder prihaja – v Italiji), ni bil zadovoljen. Kljub temu ne morem razumeti zakaj bi kdo zgolj Slovenijo izpostavljal kot najbolj koruptivno državo v Evropi in na svetu, pa čeprav o tem govorijo celo raziskave, ko pa dnevno beremo, da je ljudi, katerih morala je daleč od tiste iz učbenikov, vse več prav povsod. Je Italija pri tem res taka izjema? Še vedno se spominjam in to živo, mnogih italijanskih trgovin, ki jih v sosednji Gorici ni več, saj so jih zasedli Kitajci. Tam so nekoč do svoje smrti, celo pri osemdesetih in devetdesetih, za blagajno sedeli njihovi lastniki, nadzorovali zaposlene, povečini sorodnike, na roke pisali račune ali udarjali po tipkah starih, starih ročnih blagajn. Če se sprehodiš po taisti Gorici danes, takih trgovin vidiš bore malo. Mnogi so propadli, zaprli lokale ali jih prepustili komu drugemu.

Časi so se res spremenili in to ne na bolje.

Ob smrti, ki je te dne kosila po naših cestah, pa se vedno znova sprašujem; zakaj? Zakaj se naši ljudje držijo pravil v Italiji in Avstriji, doma pa ne? Povsod je evro in v evrih plačuješ tudi kazni. Domačim ali tujim policistom. Je vzrok objestnost, alkohol, predvsem pa mentaliteta, da se lahko na vse pritožiš? Tja do Evropskega sodišča. Oni dan sem poslušala znanca iz Italije, ki je dvakrat govoril po telefonu, med vožnjo seveda in bil kaznovan. Dva meseca odvzema vozniškega dovoljenja. Pri nas bi se vsakdo pritožil. On še pomislil ni na to. Čakal je, da sta minila. Zelo se je začudil, ko sem dejala, da pri nas nihče, prav nihče ničesar ne prizna. Če ga policist »potegne« iz vrste in kaznuje, vpije, da so hitreje vozili pred njim, pa jih ni ustavil. In tako je tudi pri večjih in hujših zadevah. Vse je »konstrukt«, vse podtaknjeno, vse politično motivirano.

Kje so se izgubile lepe novice? Bo kdo sploh poročal o tem, da nam bo kdaj bolje, da smo na pravi poti, da so še pošteni in pravični ljudje, da vsi nismo skorumpirani, da vse ni gnilo in črno, predvsem pa, da je potrebno biti odgovoren, delaven, pošten in verodostojen? Zato rabimo načrt. Pametne ljudi, ki premorejo veliko znanja, da ta »voz potegnejo iz blata«.

Do tedaj pa bodo zagotovo ljudje prihajali – tudi k Varuhu po zadnjo pravico, na katero še upajo. V teh časih je težko biti prav vse, tudi varuh človekovih pravic.

 

Delaš vozniški izpit.

Rad imaš modo.

Učiš se jezike.

Spoznaš se na tehniko.

Ukvarjaš se z mnogimi stvarmi.

Toda nekega dne se zaveš:

Vsega si se naučil,

le živeti ne.

 

Treba je napredovati, narediti kariero,

služiti denar, se zabavati, imeti dobiček:

vse to so ti vtepli v glavo,

predvsem pa je treba veliko imeti.

Kot da bi bila sreča odvisna od imetja!

Ljudje so kot krvoločne zveri v pregledni džungli,

nenehno na lovu za posestjo in užitki,

za »kruhom in igrami«.

Mislijo, da so svobodni,

pa so vklenjeni v verige svojih poželenj.

 

Živimo lahko na dva načina:

prvi se začenja z obvladovanjem samega sebe

in se konča s praznovanjem.

Drugi se začenja s praznovanjem,

konča pa z mačkom, glavobolom, trpljenjem,

nepotešenostjo in vsakovrstnimi nevrozami.

Pisma, telefonski klici in pogovori me potegnejo v džunglo, kjer ljudje drug drugega ponižujejo in mučijo do obupa. Tu v človeku zmagujejo nečloveški nagoni; pohlep, egoizem, zloraba moči, živalski gon, hinavščina, nasilje … Kadar tako ves nemočen sedim ob številnih žrtvah, ki so na koncu svojih moči in si hočejo vzeti življenje, bi rad v tej džungli zakričal:

 

Ljudje, vrnite se!

Vrnite se k preprostemu življenju,

k preprostim stvarem!

Vrnite se k dobroti, prijateljstvu

in zadovoljstvu.

(Phil Bosmans)

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012