EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

17.4.2013

Vlasta Nussdorfer

VI./4. Ali nas lahko Svetovni etos Slovenija reši?

Junija 2012 je bilo v Mariboru ustanovljeno gibanje Svetovni etos Slovenija, ki je imelo 12. aprila v Cankarjevem domu v Ljubljani svoj posvet. Uvodni pozdrav mu je namenil prof. Hans Küng, častni predsednik ustanove Weltethos Tübingen, ki je menil, da Slovenija ta hip doživlja težke čase, nekateri njeni problemi v politiki in gospodarstvu pa imajo lahko tudi etično dimenzijo.

Pod naslovom SVETOVNI ETOS – GLOBALNO in LOKALNO so bili predstavljeni številni prispevki strokovnjakov z zelo različnih področij, ki so prinesli pomembna sporočila o tem kako etiko dosledno uveljaviti in z njo »prečistiti« odnose in družbo.

 

Gospoda JAZA srečujemo vsak dan.

Ni ga težko prepoznati.

Gospod JAZ kar naprej govori: Jaz, jaz, jaz.

Gospod JAZ je poln sebe.

Njegove besede so najpomembnejše,

njegovi doživljaji so najrazburljivejši,

njegove želje najnujnejše,

njegovo trpljenje najhujše.

Vse se suče okrog njega.

Kjer je on, je središče sveta.

Gospod JAZ je zelo zaposlen.

Nikoli nima časa za druge.

Gospod JAZ biva v vsakem človeku.

 

Postavimo tega sebičneža pred vrata!

Začnimo čutiti z ljudmi okrog sebe,

delimo z njimi radosti in bridkosti.

Ljudje spadamo skupaj,

drug za drugega smo nepogrešljivi.

 

Kdor je poln samega sebe,

je v bistvu prazen.

Nič večji ne bomo,

če bomo poniževali druge.

Kdor lahko pozabi nase,

pozabi tudi na svoje skrbi.

 

Večina ljudi hoče spremeniti svet, le sebe ne.

Drugi se morajo spremeniti.

Tisti tam zgoraj, pravijo oni spodaj.

Tisti tam spodaj, pravijo oni zgoraj.

Moški, pravijo ženske.

Ženske, pravijo moški.

Začenjamo groziti in izvajati pritisk.

Ne moremo razumeti,

da nihče nima pravice siliti drugih,

da bi se spremenili.

Le prepričevanje, le spoznanje,

le prijateljstvo more pripraviti druge do tega,

da se spremenijo.

Človek je edino bitje, ki zmore spremeniti sam sebe.

 

Spremeniti svet?

To skušam vedno znova – pri sebi!

Phil Bosmans

 

Nekega tihega, mrzlega februarskega dne sem bila v Državnem zboru RS izvoljena za varuhinjo človekovih pravic in takoj zatem me je moj spoštovani kolega, desetletje med najvplivnejšimi pravniki v Sloveniji, prof. dr. Marko Pavliha zaprosil za pokroviteljstvo posveta Svetovni etos – globalno in lokalno. Sprejela sem in se veselila dogodka, ki je minuli petek vlil upanje, da vse le še ni izgubljeno.

Sama sem v uvodu svojega nagovora izhajala iz »gospoda Jaza«, ki nas je okupiral in želi, da bi se svet zaradi njegove veličine spremenil, podredil njegovim željam in celo zahtevam. Za uspeh pa je potrebno najprej sestopiti s prestola veličastnega ega in začeti spoštovati pravice drugih, ki naj seveda enako storijo z našimi. Le nekatere, med njimi pravica do življenja, so namreč absolutne temeljne pravice, mnoge pa so le relativne in omejene s pravicami drugih. Takrat je potrebno pogosto tehtati katera je tisti hip močnejša in prevlada nad drugo, jo omeji in s tem ne dopušča grobih posegov vanjo.

Zato je varovanje pravic težko in zahtevno, saj se pogosto znajdemo v labirintu različnih trditev o tem kdo ima prednost in kdo prav. Nasprotja pogosto ocenjujejo celo sodišča ali državni organi, ljudje  za varstvo svojih pravic torej stopajo na številne pravne poti, zadnje vodijo celo na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Dr. Marko Pavliha se je spraševal o iskanju (od)-rešitve, saj se Slovenija potem, ko se je postavila na svoje noge in osamosvojila pod streho lastne države, ni očistila nakopičenih zamer, krivic in nesnage, mladi pa celo iz nje bežijo. Zanj je nujen preporod posameznikov – seveda ob pomoči politike. Pri »čiščenju« se lahko znebimo celo »mentalne svinjarije«.

Sledila je predstavitev dr. Lenarta Škofa s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je spregovoril o kulturnih razlikah in svetovnem etosu, predočil pa tudi etične nauke XIV. Dalai Lame.

Dr. Manca Košir se je globoko in celo s kančkom »radosti« zazrla smrti in umirajočim v hiši Hospic v oči, dodala nujnost etike in njej tako lastno temo o nepogrešljivosti ljubezni.

Dr. Karel Gržan je spregovoril o posebni tematiki »trojnosti«, pa tudi o  mediaciji tretjega, ki je lahko celo varuh človekovih pravic. Vse preveč je namreč zaznamovanosti s plusi in minusi, našimi in vašimi, levimi in desnimi.

O tem kako vzgajati otroke je razmišljal Peter Kovačič Peršin, ki meni, da mladina pogosto izgublja ali sploh ne prejme temeljnih etičnih kriterijev. Prava vzgoja v domačem gnezdecu je zanj skoraj nenadomestljiva, šola ji sicer lahko ponudi roko, ki gradi osebne odnose, ti ne smejo biti ne preveč permisivni in ne preveč represivni. Zgledi vlečejo mnogo bolj kot besede.

Izobraževanja se je dotaknila še mag. Maša Gedrih, saj po njenem mnenju etike ni moč vsiljevati, prinaša pa jo lahko osveščanje, tudi v vzgoji in izobraževanju.

Dr. Janez Juhant s Teološke fakultete v Ljubljani je spregovoril o individualizaciji in očiščenju ter  ovirah na poti do svetovnega etosa, dr. Zvone Štrubelj iz Bruslja pa je poudaril kulturo dialoga v duhu svetovnega etosa. Za učitelje slovenskih osnovnih šol sta o medkulturni vzgoji, ki je breme ali izziv spregovorili mag. Špela Čekava Zorn in Andreja Dobnikar. Menili sta, da je sodobni svet bogat v svoji raznolikosti in tudi Slovenija ni izjema. Učitelji morajo posameznega otroka z migrantskim ozadjem gledati celostno, spoštovati kulturno identiteto ter vzpodbujati ohranjanje njegove kulture in jezika, tudi zaradi morebitne vrnitve v domovino.

Dr. Matija Kovačič je predstavil etični vidik parlamentarne demokracije, saj je mnenja, da je slabo upravljanje države in gospodarstva specifičen vidik gospodarske in politične krize. Politika žal pogosto daje prednost osebnim interesom pred interesi tistih, ki jih pooseblja, disciplinirano glasovanje v skladu z navodili strankarskih vodstev, pa ukinja možnost in dolžnost odločanja po lastni vesti. Spraševal se je o etičnih načelih resnicoljubnosti, poštenosti in zvestobe dani zaprisegi, kar vse terja, da v parlament v bodoče pride več strankarsko neodvisnih poslancev civilne družbe, za katere mora veljati poseben kodeks vrednot, ki temelji na univerzalno priznanih etičnih načelih.

O tem kako je Hans Küng videl gospodarstvo, je spregovoril Marjan Strajnar. Odločno namreč odklanja ultraliberalno gospodarsko doktrino, ki etično dimenzijo minimizira.

O posvetnem duhu etike je govorila dr. Cvetka Hedžet Töth s Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani. Etika, na kateri vztraja svetovni etos je namreč univerzalna in velja za slehernega človeka, od povsem navadnega do znanstvenika, umetnika, politika, ne glede na raso, religijo, svetovni nazor, prav tako za verujoče ali ateiste. O svetovnem etosu med principom in temeljem dolžnosti je razmišljal tudi dr. Rok Svetlič, prav tako s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. OZN in splošna deklaracija o človekovih pravicah sta le opis dobrih namenov, ki naj bi jim stala nasproti realnost nepremostljivih razlik.

Dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka za gerentologijo je predstavil duhovnost in etiko in se spraševal zakaj šepa človekov in družbeni razvoj ob hipertrofiji možganskih funkcij leve hemisfere in  zanemarjanju desne, pa tudi o prevladi vseživljenjskega učenja in zanemarjanju vseživljenjske vzgoje.

Dr. Borut Ošlaj z Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete – eden od predsedujočih in organizatorjev je svetovni etos vnesel v slovenski javni prostor, predvsem z vidika moralnosti oziroma amoralnosti. Njegovo pomembno vprašanje je bilo v kolikšni meri lahko projekt svetovnega etosa prispeva k moralni prenovi javnega prostora, zlasti zaradi preseganja negativnih posledic njegove ideološke razklanosti.

Z vidika varovanja okolja in trajnostnega razvoja je spregovoril tudi Janez Matoz, ki je menil, da bi za vzdrževanje sedanjega življenjskega sloga potrebovali še eno Zemljo in pol, po petnajstih letih pa naj bi se potrebe po naravnih virih povečale še za polovico. Ker imamo le en planet, pa je povsem logično, da ta način življenja ni etičen in ga ne bo moč dolgo nadaljevati. Gre za enega izmed organizatorjev Očistimo Slovenijo v enem dnevu, izjemne akcije, ki je postregla s sporočilno močjo, da znamo nesnago celo počistiti, a žal je potrebno dodati, da se ta kmalu spet nabere. Zaključil je, da je bila podobna razprava kot sedaj, o etiki v ZDA v času pred odpravo suženjstva. Mnogi so se namreč zavedali, da sužnjelastništvo ni etično, a so bili prepričani, da si njegove odprave gospodarstvo ne more privoščiti.

Ddr. Klemen Jaklič z Univerze Harvard pa je menil, da svet ni eden, saj sta svetova dva, a oba sta v njem in na koncu je le en. Spregovoril je o lepotah življenja, ki so mamljivejše od zlata in tegobah, ki se zdijo krivičnejše od pekla.

Sledila je tudi okrogla miza o tem kako »očistiti« in pomladiti slovensko družbo, da bo znala in zmogla sestopiti s piedestala, na katerem pogosto vladajo načela, ki jim etika ne bi pritrdila.

Sama sem kot častna pokroviteljica posveta menila, da se prav ta hip nahajamo na križpotju in dnevno sprašujemo; kam, s kom in kako. Skoraj nikomur ne verjamemo več, saj smo razočarani in tudi nove obljube nas v celoti ne morejo prepričati. Preveč jih je, ki govorijo, da smo pred bankrotom, nekaj je takih, ki temu ne pritrjujejo in optimisti verjamemo slednjim. Sprašujemo pa se kako je mogoče, da imajo pravniki, politiki, gospodarstveniki, zlasti ekonomisti o istih temah toliko različnih mnenj. Ali nekateri poznajo resnico in drugi ne in komu verjeti, če gre za bivše in sedanje ministre? Problem etike se seli po kontinentih in ne pozna meja, neetika je kot epidemija, ki je prerasla v pandemijo.

Kaj bo z našimi otroki, se dan za dnem sprašujemo, kakšen svet jim bomo zapustili in kakšna bo naša zgodovina o kateri bodo pisali prav oni? Je torej še kje zdravilo za bolezen sodobnega časa, ki ima veliko obrazov, med njimi pa so zagotovo hlepenje po slavi, denarju, materialnih dobrinah in kršitvah pravic drugih ter priznavanju lastnih? Minulo soboto me je namreč gospa, ki me je ustavila, poučila, da je potrebno biti preprosto pošten in nič več ter nič manj kot to. Prosila me je naj o tem kje spregovorim. Potem ne bodo potrebne spremembe zakonov, tožb, pobude varuhu in še marsikaj. A, kje je poštenje vseh in kako povedati, da se še vedno splača?

Če ne bi verjela, da se da še nekaj narediti, ne bi dala svojega DA pokroviteljstvu in na posvetu nastopila z vso vnemo, da branim šibke, a da poučim tudi tiste, ki so jih take naredili.

Človek mora postati več, kot je;

postati mora bolj človeški!

Dobro za človeka je, kar mu omogoča,

da se njegova človečnost ohrani,

razvija in uspeva – in sicer vse drugače

kot doslej. Človek mora svoj

človeški potencial za kar se da

humano in neokrnjeno okolje izrabiti

drugače kot doslej ...

V tem smislu je nujno združiti

realistično načelo odgovornosti in

»utopično« načelo upanja.

 (Ernst Bloch)

                                                                (Hans Küng, Svetovni etos 2008)
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012