EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

20.3.2013

Vlasta Nussdorfer

VI./2. Da življenju in pravici do dostojne smrti

Življenjska doba se podaljšuje, tudi zaradi čudežev medicine. V Sloveniji je že preko dvesto starostnikov, ki so dočakali stoletnico. Daljša je delovna doba, povečujejo pa se tudi pričakovanja do zdravstvenega osebja. Kljub temu pa ob diagnozi rak še vedno doživljamo stres, še zlasti ob strahovitem povečanju števila obolelih.

Ob podaljševanju življenja in trditvah, da nihče ne sme umirati v hudih bolečinah, se dogaja, da bi mnogi, preden se to zgodi, zagotovo radi podpisali željo ali celo zahtevo po evtanaziji. Pa jo lahko in kdo zlorabi? Samomor je prostovoljna odločitev vsakogar, pomoč pri njem pa kazniva. V teh primerih je torej govora o pomoči pri samomoru ali celo o uboju. Kaj torej reči o evtanaziji; jo dopustiti, kdaj, pod kakšnimi pogoji in čigavo kontrolo?

Smrt izenači vse; neenaki se rojevamo, enaki umiramo.

Seneka ml.

Dan za dnem poslušamo o hudo bolnih, o Hospicu, ki s številnimi prostovoljci pomaga, ne le umirajočim, pač pa tudi njihovim najbližjim, zlasti družinam, ki ob tem hudo trpijo. Skrajšuje se čas oskrbe v bolnišnicah, mnogi pa si v zadnjih urah, tednih ali mesecih življenja neskončno želijo v krog domačih, da bi se v mirnem in lepem okolju, ob najdražjih, poslovili od tega sveta. Seveda je močno vprašljivo kdo si lahko tako hudo bolnega »privošči« imeti doma, kako mu nuditi vso potrebno oskrbo, tudi zdravstveno, biti ob njem dneve, noči, včasih celo mesece. Ko smo še zdravi ali v zgodnjih stadijih bolezni in lahko še o vsem odločamo, se pred nas pogosto postavljajo številna vprašanja, kako bi želeli umreti in kdaj, če bi vedeli, da nas čaka »vegetiranje« in morda celo trpljenje, ki ga samim sebi ne bi radi »privoščili«. Prav tako pa tudi ne pogleda na nas – umirajoče, za vse, ki bodo v teh trenutkih nekje blizu. Zato bi zagotovo veljalo razmišljati o tem, kakšna bi morala biti pravila za zaključek življenja brez hujših bolečin.

Če se pomudimo pri ustavi kot krovni listini vseh državljanskih pravic in svoboščin, o nedotakljivosti človeškega življenja govori njen 17. člen, o varstvu pravic do zasebnosti in osebnostnih pravicah pa 35. člen. Ta zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. V 51. členu je določena pravica do zdravstvenega varstva, po kateri ima to pravico vsak, pod pogoji, ki jih določa zakon. Nikogar tudi ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih spet določa zakon. Je tu morda kak zasilni izhod?

Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta leta 1950 in praznuje že svojo 63-letnico, nedvomno kaže na razmerje med modernim konceptom posameznika, ki je v njej zagotovo subjekt z vsemi pravicami, ki mu gredo, in državo, ki ji zmanjšuje absolutno moč. Pravica do samomora ima podlago v 8. členu Evropske konvencije, ki zagovarja osebno svobodo in prevladuje nad sistemom, v katerem država varuje človekove življenje. Od lastne pravice živeti ali umreti prehajamo na pravico do pomoči pri samomoru, kar v obravnavanem primeru lahko predstavlja tudi evtanazija.

Čeprav smo še tako polni idej o tem, da človek resnično sam odloča ali bo še živel ali ne, so trenutki, ko zaradi predvsem zdravstvenega stanja, ne more več samostojno odločati in šele tedaj nastopi pravica do evtanazije, ki jo ima v tem primeru nekdo tretji, s tem pa ta posega v tuje življenje in torej pomaga pri samomoru. Gre za kaznivo dejanje. Medicina tu niti ne razlikuje med pomočjo pri samomoru in evtanazijo. Obe obliki zaključka tujega življenja sta bili vredni vsega obsojanja že v od Hipokratove zaveze (5. in 4. stoletje pred Kristusom) dalje, pri čemer ni bilo razlik med veroizpovedmi.

Tako je storil tudi Evropski parlament z Resolucijo 613 in 779. Priporočilom Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o pravicah bolnih in umirajočih, ki je bila sprejeta 29. januarja 1976. Njena skupščina je v svoji novi Resoluciji št. 1859 iz leta 2012 in Priporočilu št. 1993, tudi iz leta 2012, ponovno pritrdila, da evtanazija v smislu namernega ubijanja, z dejanjem ali opustitvijo ni dovoljena oziroma mora ostati prepovedana. Menili so, da ne gre za pravico, pač pa nasilje nad pravico do življenja. Tako so evropske države še vedno daleč od ideje, da bi lahko vnaprejšnje soglasje žrtve odvzelo odgovornost storilcu uboja ali pomoči pri samomoru. Menijo, da gre za odprtje Pandorine skrinjice, saj bi morali določiti številna merila o tem kdaj in kako naj bi bilo to dopustno; zaradi neozdravljive bolezni, starosti, mnenja konzilija zdravnikov ... Številne države so tako prepričane, da je spoštovanje človekovih pravic tisto, ki mora preprečiti vsakršno zlorabo.

Primerjalna raziskava je v 42-ih državah članicah Sveta Evrope pokazala, da kar v 36-ih, tu je tudi Slovenija, pomoč pri samomoru ni dovoljena, pač pa nasprotno, predstavlja kaznivo dejanje.

Ustava pa pozna izjemo, določeno v 55. členu, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvih otrok, kar pomeni, da je dovoljen splav še nerojenega bitja. Seveda tu obstajajo številne dileme, zlasti verujočih o tem, kdaj se začne človeško življenje in kaj splav pravzaprav predstavlja.

Če ostanemo pri evtanaziji, sama menim, da bo človeštvo na tem področju zagotovo v prihodnosti sledilo redkim praksam o dovoljeni evtanaziji, seveda pod strogimi, točno določenimi in skrbno varovanimi pogoji. Prostora za zlorabe namreč ni, saj poprave storjenih krivic niso možne. Ob takih pogojih bi torej dala svoj DA za tiste, ki jim nihče več ne more rešiti življenja, sodobna medicina pa jim ga na tak ali drug način le podaljšuje, s tem pa veča ne le njihovo agonijo, pač pa tudi prizadetost vseh, ki so ji priče. V teh dneh smo si sicer na TV ekranih lahko ogledali film Dr. Smrt, ki je zagotovo odprl številne dileme, mnoge pa tudi zaprl.

Zame pravica do življenja vključuje tudi pravico do dostojne smrti.     

Ni več slutenj ne koraka

ni več trkanja ne vprašanj.

Kdaj že nihče več nanje ne čaka.

Tiho je vse. Pretiho.

Z vsakim trenutkom je upanja manj.

Mila Kačič

 

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012