EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

14.11.2012

Vlasta Nussdorfer

V./58. Kdo lahko sodi o javni etiki?

Nikoli še nismo toliko govorili o vrednotah, očitno pa jih nikoli doslej tudi še nismo tako pogrešali. Dan za dnem se sprašujemo kje so, katera je najpomembnejša in zakaj je pogosto njihovo iskanje podobno iskanju igle v senu.

O odgovornosti za skupne vrednote, o integriteti in vladavini prava ter javni etiki govori najnovejša knjiga Komisije za preprečevanje korupcije, ki je luč sveta ugledala v četrtek 4. 11. 2012. Šest poglavij prikazuje prihodnost v odnosu do sveta in temeljnih vrednot, etiko in znanstvene izzive, javno etiko in družbene vrednote, etiko in politiko, spodbujanje etike in integritete v šolstvu in javni upravi, ter družbeno odgovornost kot poslovno etiko. Bo knjiga odprla oči prepričanim ali tudi tistim, ki svet podrejajo sebi, ljudem kratijo človekove pravice in dostojanstvo, odpirajo številne dileme o tem, kaj je prav in kaj napak in kdo lahko o tem sploh sodi?

Se javna etika dotika vseh in kje naj se začne?

»Ker noben rod ne more poznejšim posredovati vrednot, ki jih je sam zapravil, je naša skupna naloga prepoznati znamenja časa, ki nas ogovarjajo in nam sproti razgrinjajo kopreno trenutkov, v katero je zavita sedanjost. Znamenja nas kličejo na odgovornost, oživljajo v nas zavest svobodnosti in nas vzpodbujajo k ustvarjalnosti. Kdor prepozna znamenja časa v katerem živi, ta reši svoj trenutek in preživi.«
                                 A. Trstenjak, Človek simbolično bitje, 1994

V uvodniku povsem nove knjige, ki zgoščeno ponuja razmišljanja številnih javnih osebnosti na temo vrednot in je lahko podlaga našemu razmišljanju, je  ponujena anekdota o grškem filozofu Diogenu in Sinofe, ki je znan tudi po tem, da je živel v sodu, ko ga je nekoč obiskal sam Aleksander Veliki in ga vprašal, ali lahko kaj stori zanj, da mu olajša življenje, a mu je ta zabrusil, da lahko in dodal, naj se umakne, ker mu zakriva sonce.

Sprašujemo se kdo je kdo in kaj je s tem mislil. Pomoč za Diogena ni bila potrebna, ni je želel sprejeti, saj si je želel le miru in ali je Aleksander Veliki mislil resno. Dan za dnem srečujemo ljudi, ki želijo svoj prostor pod soncem, živijo svoje, morda precej odmaknjeno življenje in odklanjajo kakršnokoli pomoč. Na to me še najbolj spominja zgodba osivele brezdomke, ki poseda okoli ljubljanske avtobusne postaje in je na ponudbo pomoči odgovorila, da je ne rabi, ker želi živeti in umreti na cesti, ker je to njena svoboda in se o svojem življenju povsem prostovoljno odloča.

Ob tem se zagotovo vprašamo, kje so meje, ki jih postavlja družba ljudem, ki želijo živeti brez »črednega nagona«, po svojih načelih, a včasih pravice morda kršijo drugim. Ko trčijo pravice in dolžnosti, ko država zapoveduje način obnašanja in življenja, postavlja pravila, pa ne le etična in sankcije za nespoštovanje. Vedno znova in pogosteje pa je deležna očitkov, da s svojimi postopki krši najmanj z ustavo povezane človekove pravice. O njihovih kršitvah slišimo dan za dnem, zlasti v medijih, ko se mali in veliki tatiči, take in drugačne »ribe«, ujamejo v past ali na trnek organov odkrivanja oziroma pregona. Kje so meje z ustavo varovanih pravic, se dan za dnem sprašujejo obdolženci in njihovi zagovorniki v številnih pravnih sredstvih, običajno podanih zoper vsako odločitev.

Država »ostaja ali pade«, na vseh možnih »izpitih«, poslednjo sodbo pa v državi nosi ustavno sodišče, dasi nezadovoljni grozijo z evropskim. Je etika poklicev lahko sploh etika, sprejemljiva za vse ali le za tiste, ki si jo v kodeks sami postavijo? Obveljati bi morala neka vsesplošna, občečloveška etika, tudi v smislu desetih zapovedi, ki zagotovo niso nič slabega, če jih uspemo prestaviti v sodobni čas in izpostaviti zlasti tiste, ki kličejo po tem, da smo pošteni, moralni, da ne jemljemo tujih življenj, ljubimo starše in oni nas, čeravno zapovedi v obratni smeri ne govorijo.

O etiki posameznikov, ne glede na poklic, ki mu pripadajo in okoliščino, ali je ta že sprejel zanj zavezujočo etiko, poslušamo dan za dnem, celo iz hrama vladavine parlamenta, pa s ceste, sodišč, zdravniških piedestalov, stavb učenosti vseh stopenj ... Kdaj je nazadnje kdo pred ljudmi kaj priznal, se pokesal, če ne upoštevamo, da je kak visok politik v zadnjem času to celo storil?

Nova kazenska zakonodaja sicer v zameno za priznanje ponuja bonitete pri kaznih in ukrepih, ki jim sledijo, a zagotovo se bo našel kdo, ki bo trdil, da je bil »malo kaznovan«, ker je tudi malo kriv. Vse v smislu pogojne obsodbe, ki po mnenju mnogih, zlasti tistih, ki si jo prislužijo, ni prava kazen.

Knjiga Komisije za preprečevanje korupcije je financirana s sredstvi Komisije in je brezplačna, kar je izjemno pozitivno, saj ne bo mogel nihče, ki bi jo želel videti, prebrati in imeti, čeravno je izšla le v 1.100 izvodih, reči, da bi jo rad preštudiral in se po njej ravnal, a je predraga. To bo torej le izgovor.

Etična načela bi nas morala spremljati od rojstva pa do groba. Knjiga spregovori tudi o etiki, ki naj se konča z dostojno smrtjo, ta pa v večini primerov ne more biti brez ustrezne paliativne oskrbe. Kako pa je z njo pri nas?

Tako Bosmans pravi, da dobri časi ne padejo z neba, dobre čase si lahko naredimo sami, vendar ne z denarjem in tehniko, marveč s srcem in dobroto. Le dobri ljudje delajo dobre čase; če vlada dobrohotnost, če molči nasilje, če se blaginja deli, če se imajo ljudje radi, če se najde prostor za kakšno rožo in čas za prijazno besedo.

Oni dan sem na spletu prebrala kako težko je biti mlad človek. Zapisano je bilo: »Jaz se ne bojim smrti. Bojim se novega delodajalca, saj se danes od ljudi pričakuje, da so super-ženske in super-moški. Tudi, če si tik pred zaključkom magisterija, z diplomo v roki, sedmimi leti delovne dobe, če jo lahko kje dobiš«, z evropskih računalniškim spričevalom in z načrti za prihodnost, je to premalo. Mladi trdijo, da službo dobiš, če imaš veze in nadpovprečno inteligenco ali zvitost in komolce. Če si samo iskren človek, je s teboj nekaj hudo narobe. Po svetu hodi vse polno Dorianov Gray-ev, ki se prikazujejo v lepi podobi in sliki, njihov pravi jaz pa je uničen, zaslepljen, poln pregreh in izmaličenosti. Mark Twain je zapisal, da najtrajnejši moralni poduk ne dobimo z učenjem iz knjig, pač pa z izkušnjo.

In spomnila sem se zgodbe 11-letnega dečka, ki je z očetom lovil ribe in tako sta nekega dne, na dan pred začetkom sezone, šla lovit sin in je nenadoma začutil, da je vaba prijela. Dvignil je ribo in bila je ogromna, bil je presrečen. A, oče je pogledal na uro in rekel: »Dve uri še manjkata do začetka ribolovne sezone. Vrzi jo v reko.« Sin se je razburil, prosil, jokal, oče ni popustil, čeprav sta bila sama. Čez 30 let so uspešnega mladega poslovneža vprašali od kod uspehi in njegova moralna drža. Pojasnil jim je, da mu je še vedno vzor oče in da se nanj spomni v vsakem trenutku, ko je potrebno sprejeti odločitev. Ta mora biti poštena in pravična. Kritika se namreč začne s preprostimi stvarmi in dilemami o poštenosti ali nepoštenosti. Če bi se tega naučili v otroštvu, bi nam bilo mnogo lažje. Zato čez trideset ali petdeset let ne bo več pomembno kakšen avto smo imeli in koliko je bilo na našem bančnem računu, predvsem pa ne kakšne so bile videti obleke, svet pa bo morda malo boljši in lepši, če smo bili pomembni v življenju otroka. In prav tam se vse začne. Pri najmlajših, ki so kot pivnik, ki sprejemajo to kar vidijo in ne le to kar slišijo. Zato so še kako pomembni naši zgledi. Ker vlečejo, prepričujejo, zaznamujejo.

In zato je povsem zgrešeno dan za dnem govoriti, da so vsi nemoralni, skorumpirani, nesposobni ... Govorimo raje o imenih in pustimo besedici »vsi ali vse«. Le tako bomo točno vedeli o kom govorimo in se bodo morda tisti, ki jih bo upam vedno manj, začeli sramovati tega kar počno. Našel se bo kdo in teh bo upam vedno več, ki bo rekel: »Ker delam, delam tudi napake. Zgrešil sem, hudo mi je in ne bom jih ponavljal.«

Pomembno je dejanje in ne njegovi sadovi. Storiti morate pravo stvar. Morda ni v vaših močeh, morda ne bo obrodila sadov v vašem času. Toda to ne pomeni, da morate nehati delati, kar je prav. Morda ne boste nikoli izvedeli kakšen je bil plod vašega dejanja, vendar, če ne boste ničesar storili, ne bo nobenih plodov. - Anonimus

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012