EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

26.10.2012

dr. Matej Avbelj

Dilema slovenske demokracije

Dilem, povezanih z delovanjem demokracije v Sloveniji, je veliko. Tokrat se bom osredotočil na eno samo: vpliv korporativističnih skupin na potek običajnega demokratičnega postopka. Moja teza je, da je zaradi specifičnih slovenskih zgodovinskih izkušenj sistem splošnega političnega predstavništva večkrat preveč podrejen interesnemu predstavništvu, kar slovensko demokracijo v praksi uvršča med korporativistične in ne reprezentativne.

Trdim, da je to ne le negativno z vidika delovanja resnične demokracije, temveč je tudi v nasprotju z najboljšim razumevanjem slovenske ustave. Ta je po vzoru drugih evropskih držav, utemeljenih na moderni demokraciji zahodnega tipa, vpeljala sistem reprezentativnega, splošnega političnega predstavništva.

Zanj je značilno, da oblast v imenu ljudstva izvajajo izvoljeni predstavniki, ki prihajajo iz političnih strank, katerih bistvo je, da v luči izbranega ideološkega nazora in v skladu z njim, zato vsaka po svoje, zasledujejo skupno dobro države.

Poslanci v parlamentu so tako predstavniki vsega ljudstva in ne interesnih skupin: pa naj bodo te lokalne, funkcionalne ali generacijske. V imenu ljudstva in za ljudi določajo politiko države v pomenu urejanja javnih zadev, ki so splošne in zadevajo vse. Za to dobijo svoj mandat na volitvah, ki obsega odgovornost in pravico – to velja zlasti za politično večino – vladati, kot so se zavezali, kot najbolje znajo in kot bodo najbolje prispevali krepubliki.

Poslanci – ter prek njih od njih izvoljena vlada – imajo tako neposreden ljudski mandat, največjo demokratično legitimnost za urejanje javnih-političnih zadev. Večja legitimnost gre le še ljudstvu samemu, ko (sme) odloča(ti) na referendumu. Ljudstvo ima v primeru posredne demokracije v rokah tudi temeljno kaznovalno orodje: politično sankcioniranje svojih izvoljenih predstavnikov, ki so se mu izneverili, tako da jim na naslednjih volitvah pač odreče podporo.

V Sloveniji je opisani sistem reprezentativne demokracije sicer prisoten na papirju, čeprav z določenimi izjemami, v praksi pa deluje precej drugače. Odstopanja so že na ravni samih političnih strank, med katerimi še posebej v zadnjem času zasledimo take, ki se opredeljujejo kot nepolitične, eno-osebne liste in ne stranke in ki hkrati nimajo jasnega ideološkega profila. Brez tega pa si težko predstavljamo njihovo zavezanost k splošnemu političnemu predstavništvu.

No, nekatere stranke odsotnosti le-te sploh ne skrivajo in se jasno opredeljujejo za predstavništvo določenih generacijskih interesov. Če k temu dodamo še dejstvo, da smo vse do nedavnega v državnem zboru dopuščali, da so poslanci lahko hkrati župani, če županske funkcije ne opravljajo profesionalno, s čimer so bili v sistem splošnega političnega predstavništva neposredno inkorporirani  lokalni interesi, je jasno, da naša demokracija v praksi še zdaleč ne ustreza idealu reprezentativne demokracije.

Ta zaključek se še okrepi, ko v enačbo slovenske demokracije dodamo faktor državnega sveta, ki je korporativistično telo par excellence. Izvoljeno je posredno, daleč od dejanske pozornosti javnosti, iz nabora interesnih skupin, ki jim kljub njihovi posledično izrazito majhni legitimnosti dajemo velik vpliv v običajnem demokratičnem postopku, najmanj v obliki suspenzivnega veta in zahteve za sklic zakonodajnega referenduma.

Ta vpliv je, ponavljam, velik, ker je legitimnost tega organa v smislu reprezentativne demokracije zelo majhna. To hkrati pomeni, v nasprotju s prepričanjem, ki ga deli pretežen (?) del (strokovne) javnosti, da državni svet ne pomeni pozitivnega prispevka k demokraciji, ampak nasprotno predstavlja odmik od nje. Seveda, če demokracijo razumemo kot reprezentativno in ne kot korporativistično.

Še bolj pa to velja, ko se dotaknemo t.i. ekonomsko-socialnega dialoga, ki ga obvladujejo sindikati in delodajalci. Kot poslušamo te dni, ne vlada in ne državni zbor naj ne bi smela praktično ničesar storiti brez soglasja ekonomsko-socialnih partnerjev. Ko bi bilo to res, bi to pomenilo, da o politični usodi države odločajo vplivni ekonomsko-sindikalni interesi in ne splošno politično predstavništvo, ki je za to izvoljeno.

Prepričan sem, da tak rezultat ne bi bil v skladu z našo koncepcijo ustavne demokracije. Naša ustava prav gotovo ne predvideva, da bi, potem ko so državljani in državljanke izvolili parlament, ta pa vlado, slednja morala za svoje delovanje pridobivati (de facto) soglasje raznoraznih ekonomsko-socialnih svetov.

Naša demokracija je reprezentativna demokracija, sistem splošnega političnega predstavništva, katerega legitimnost temelji na splošnih, neposrednih, tajnih, enakih in dejansko svobodnih volitvah. Delegatski sistem, utemeljen na interesnem predstavništvu, je bil ukinjen že pred več kot dvema desetletjema.

Temu je treba prilagoditi tudi dejansko delovanje naše demokracije in nosilcem korporativističnih interesov, ki so pogosto transmisija najrazličnejših interesov, pogosto drugačnih, od tistih, za katere se predstavljajo, povedati, da storijo enako. Če želijo neposreden vpliv na politično odločanje, si morajo tega pridobiti od ljudi. Postanejo naj torej politična stranka in gredo na volitve.

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012