EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

4.4.2012

Vlasta Nussdorfer

V./43. Kdo odloča v imenu otrok?

Država posega v življenje družin le in kadar je to nujno potrebno, da zaščiti najšibkejše, obvaruje otroke pred nasiljem vseh vrst, zanemarjanjem, odloča o odvzemu otrok, rejništvu, posvojitvi, ali pa tudi, kadar ob razvezah in razhodih staršev, razsoja o zaupanju v vzgojo, varstvo in oskrbo ter  stikih otrok s starši. Zakaj nekateri postopki trajajo več let, zakaj mnogi trdijo, da so kršene pravice otrok in bo moralo o njih sodbo izreči še Evropsko sodišče?

Kličejo nas mogočne stvari –
osvoboditev žensk,
v
zgoja otrok, preprečevanje sovraštva,
umorov in revščine – vse to in še več. 

Toda ti pozivi pomenijo delo
in žrtvovanje.
Ko bi vsaj našli pot,
da bi izpolnili to nalogo.

                           V.E.B.Dubois

Ne vem zakaj je danes toliko nesrečnih ljudi, ki so nekoč živeli složno drug z drugim, rodili so se jim otroci, sedaj pa so na robu živčnega zloma, hodijo k psihiatrom, živijo v obupu, uničujejo svoje otroke, iščejo odvetnike, se tožarijo in upajo na pravično rešitev šele na Evropskem sodišču?

Je otrok res tisti, ki lahko povezuje ali razdvaja in zakaj se nad nič krivim bitjem zgrne toliko sivih oblakov? Resnici na ljubo je treba povedati, da se sicer številni, preštevilni zakoni končajo s sporazumno razvezo ali prav takim razhodom, da pa je tistih nekaj, ni jih veliko, a odmevajo po vsej Sloveniji, tako hudih, da o njih pišejo mediji, govorijo sosedje, kolegi, z njimi imajo opravka številna družinska sodišča, pa ne le prve stopnje, pač pa tudi višja in celo vrhovno, rešujejo jih socialni delavci, izvedenci, o njih tečejo na timskih sestankih pogovori zdravnikov, svetovalcev centrov za socialno delo, šolskih delavcev, tožilcev, kriminalistov, ... Zakaj toliko mater poroča, da si otroci ne želijo stika z očetom, ali je to res ali le plod ženskih teženj po manipulaciji otrok? Javljajo se tudi mnogi očetje, ki bi radi povsem normalne stike z otroki, ki ne živijo pri njih, ali celo predodelitev, ker se jim matere ne zdijo primerne za vzgojo, varstvo in oskrbo. Takrat se pravzaprav začne boj, podtikanja, nagajanja, tožbe in pravde. Kako naj razsodi sodišče čim hitreje, ko pa vsi vlagajo številna pravna sredstva, nekateri se izmikajo prihodom na sodišče ali k izvedencem, otroci so neprestano »bolni«, pri čemer ne veš ali je to res ali ne, ne morejo na preglede in niti v šolo, tarnajo nad bolečinami, zanje se iščejo pedopsihiatri. Spremljam številne, preštevilne družine, ki kot po šabloni pišejo, da ne vedo ne kod ne kam, da so poskusili marsikaj, da je stanje čedalje slabše, da jim je mar le za otroka. Pa je to res? Če so prijavljene še  spolne zlorabe nad otroki, zlasti tiste, ki jih je težko dokazati, saj naj bi šlo za »zgolj«, čeprav je tu ta besedica tehtna, le nekateri si jo narobe razlagajo, otipavanja, morda celo med kopanjem ali pomočjo malemu otroku pri uporabi WC-ja ali kahlice, so seveda primeri še mnogo bolj zapleteni. Na eni strani trdijo tisti, ki naj bi želeli otroku dobro, da se mora s tem nehati, da otrok kaže posledice zlorabe, da je potrebno vse stike prekiniti, ne dovolijo jih niti pod nadzorom, drugi pa, da je to konstrukt, manipulacija, želja po uničenju partnerja. Težko je raziskovati ta dejanja, še težje preganjati, soditi in razsojati. Karkoli narediš, vedno bo nekomu ostal dvom, ali si naredil pošteno in pravično.

Primer, ki je ponovno odprl stare in nove rane, je zagotovo primer že razvpite koroške deklice. Hudo mi je za otroka, ki je nesrečno vstopil v slovenski prostor in najbrž nikoli, vsaj za časa našega življenja, ne bo mogel izstopiti. Vedno bo koroška deklica, tudi, ko bo hodila v osnovno šolo, pa v srednjo ali morda na fakulteto, ko se bo zaposlila, poročila in celo umrla. Kakšno žalost in tragedijo smo naredili otroku, ki ima sicer svoje ime, a ga ne bi smeli povedati in predstaviti javnosti, pa smo jo zaznamovali prav z besedicama koroška deklica. Prišla je potiho, nekega dne, ko nihče ni vedel zanjo in se locirala na Koroško. Prišli so predstavniki institucij, zlasti nevladnih, ki so začeli opozarjati na primer, ki naj ne bi bil pravično rešen. Govorilo se je o marsikom in marsičem; vladnem in nevladnem sektorju, pravosodju; od tožilstva do sodišča. Vse naj bi bilo skorumpirano, stvari naj se ne bi raziskale, zadeve naj bi bile »pometene pod preprogo«, delali naj bi slabo, prepočasi, ... Vse polno, prepolno očitkov ljudi, ki so blizu enemu od staršev in odgovorov z druge strani. Ena je sicer mnogo bolj molčala, vsaj na začetku, potem je pač morala spregovoriti.

Je prav, da spolne zlorabe in nasilje nad otroki, pa najsi bo zgolj sum, utemeljen sum, ali dokazano dejanje, sploh pridejo na tak način v javnost? Pravimo, da morajo mediji poročati o vsem, tudi o skritih in tabu temah, ki jih včasih ni bilo, vsaj ne predstavljenih v javnosti. A po drugi strani je potrebno paziti, da konkretni otroci ne stopijo v slovenski prostor in v medije, ker jim s tem prizadenemo škodo. Ko začno vsi »soditi«, še preden razsodi sodišče, je nedvomno del javnosti na eni strani, drugi pač na drugi. Odvisno kdo koga prepričuje in kako močno. So ljudje, ki jim lažje verjamemo, ker so prepričljivejši, ker so se v preteklosti morda na določenih področjih izkazali, ker so zelo kritični. Če druga stran molči, se zdi, da imajo prvi možnost za uspeh in je njihova zgodba najverjetnejša.

To se preprosto ne bi smelo dogajati. Zadeve, ki spadajo pod kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka, če o njih govorimo, bi morale res ostati tajne. Lahko bi jih predstavili, če se je potrebno iz njih nekaj naučiti, a zakaj prav konkreten primer deklice ali dečka z imenom, če to za nas sploh ni nujno? Vsak ima svojega nadrejenega, tudi službe in če te ne delajo, je pravilna pot opozarjanje na napake, pritožbe, nenazadnje imamo sodišča več stopenj, ki odločajo. Ko sprejmejo odločitev in je ta pravnomočna, se je treba z njo sprijazniti, kajti »vzporednega« sojenja ni in ne sme biti. Če pri otrocih govorimo o spolni zlorabi, ki se ni potrdila, je lahko opravljen nadzor nad delom, ki nas ni prepričalo. Nikakor pa ni moč trditi in to venomer, kar sicer ljudje radi poslušajo, da gre za skorumpiranost, da sodišča odločajo po vezah in poznanstvih. Rada bi živela v državi, v kateri bi verjeli, da je narejeno vse po najboljši vesti, poštenju in znanju. Če temu res ni tako, me zadeve močno skrbijo. A, »zakon ulice« ne sme in ne more veljati. Ljudje ne morejo prižigati svečk za pravico in jo iskati v temi, pa čeprav s podporniki, ki pritegnejo močnejšim.

Otrok ni omara, ni televizor, ki bi ga bilo moč rubiti, še manj pa skriti pred vsemi, celo državnimi institucijami, kaj šele starši. Kako se počuti, če živi osamljeno, če nima svoje sobe, ljudi, ki so ga obkrožali? Mar je moč to z njim storiti v imenu pravice in iskanja najboljše rešitve zanj? Ukradli so mu del  otroštva, vzeli ljudi, ki so ga obkrožali, da bi ga rešili ene nevarnosti in ga pahnili v drugo. Nazaj se ne more vrniti nedotaknjen in brez ran, ki se bodo spremenile v brazgotine, a te bodo zagotovo ostale celo življenje. Tudi in če plane v objem materi, ki je ni videl dalj časa ali morda očetu, to še ne pomeni, da je srečen. Morda še toliko bolj ranjen, da je srečanje tako ganljivo in prepričuje ljudi v to, da je vesel, da se je spet znašel v starih tirnicah življenja. Komaj je začel živeti, pa so ga v imenu pravice in ljubezni skrili, spravili na »varno«. Pri tem ni pomembno kdo to počne, ali starši ali tisti, ki jim pomagajo. Vsi so obsojanja vredni. Preveč je namreč otrok v naši državi, ki bi jih lahko na podoben način odvzeli, skrili, se odločili, da predstavimo ljudem svojo plat zgodbe, in trdimo, da je to sveta resnica.

Sodišča so tista, pa tudi drugi državni organi, ki morajo delati hitro in učinkovito. Hitrost je tu izrednega pomena, saj je otrok vsak dan večji, posledice zanj hujše. Če gre za odrasle osebe, ki sicer tudi lahko trpijo, a vseeno na drugačen način, se da z njimi pogovoriti in predstaviti kaj je res in kaj ne, same si lahko ustvarijo sodbo, poiščejo strokovnjake. Otrokom pa odvzamemo celo možnost, da bi jih našli in jim pomagali.

Zato obsojam vsako ravnanje, ki ga v imenu velike »ljubezni« in »spoštovanja« zakonov, ki naj bi se kršili, opravi kdorkoli v imenu otroka, običajno celo zaradi svoje promocije. Zlasti, ker poziva še druge, da bi pristopili k takemu ravnanju, in grozi sodstvu, tožilstvu ali policiji, lahko pa kar vsem.  

Naj torej zmagajo razsodnost, pravna država ter njene norme, naj svoje opravijo pravna sredstva in ljudje, ki o njih odločajo. Opustimo »zakon ulice«, ki razen prepričevanja mnogih že prepričanih, ne more nadomestiti organov, ki so dolžni raziskovati in odločati.

Kdo pravi, da lahko kar vsak odloča o usodi otrok?

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012