EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

8.4.2020

Vlasta Nussdorfer

Med pravicami in dolžnostmi

Vse bolj seznanjeni s človekovimi pravicami in njihovim uveljavljanjem v praksi, kdaj sicer nekritični do dolžnosti, se ob pojavu novega koronavirusa Covid 19 soočamo z največjo preizkušnjo po drugi svetovni vojni, ki pa je večina od nas k sreči ni doživela. Do kje nam bo (še) uspelo obvarovati doslej tako samoumevne pravice in kje jih bodo "povozile" dolžnosti, pa tudi skrb za splošno in posamično varnost?

Imajo tudi tako svetli cilji svoje pasti?

Postavljajo nam namreč nove meje in vse hujše omejitve, ki pa jih nekateri vseeno kršijo, prav zaradi njih pa bo davek vse večji. Bo kaznovanje pomagalo? Do kdaj bo zdržala prva bojna linija zdravstva in zdravstvene oskrbe in kako bomo prebrodili post-virusno krizo? Zaenkrat je to še tabu tema, ker ima veliko neznank. Bolje živ kot mrtev bogat, je izjavil vladni govorec Jelko Kacin. A, kakšno bo naše življenje? Po virusu, seveda. Bodo pravice še vedno to kar so bile? Zlasti do socialne varnosti.

Na kocki je človeštvo.

Generalni sekretar ZN Antonio Guterres, marec 2020


Koronavirus, ostanite doma in zdravi, bodo zagotovo postale besede leta 2020.

Svoboda gibanja in združevanja sta že padli na hitrem izpitu, "povozila" ju je prav varnost. Varnost pred okužbo v času pandemije. V njenem imenu so se ukrepi zelo hitro zaostrovali, sprva na 500, nato na 100 in končno na 5 oseb. Sledila je prepoved zapuščanja občine stalnega ali začasnega bivališča, razen strogih izjem, in nakupovanje rizičnih skupin v zgolj dveh jutranjih urah in sedaj eni popoldanski, vse pa le v najbližjih trgovinah in lekarnah. Meje se zapirajo, prehodi kontrolirajo. Širijo se policijska pooblastila, sicer ne tako kot je bilo sprva predvideno, redarji so vsepovsod, vojska bi lahko s policijskimi pooblastili prišla na južno mejo, a za aktivacijo 37.a člena (še) ni bilo potrebne parlamentarne večine.

Večstanovanjske stavbe dobivajo podobo razkuževalnic in zelo različnih cenovnih mest. Se bosta stroka in politika poenotili? Je to sploh dovolj učinkovito? Pokazala se je neenotnost, a prav je, da slišimo različna mnenja. Na koncu pa je vendar treba odločiti in se tega pač držati.

Domovi za starejše postajajo najbolj nevarna mesta za oskrbovance in zaposlene. Kako se počutijo tisti, ki bi radi domov, a jih svojci ne morejo vzeti? In kako slednji? Stiska za oboje. Odločitev namreč ni lahka. K sreči nekateri v domovih niti ne vedo za to priporočilo.

Še vedno pa ljudje kršijo prepovedi; v trgovine hodijo kdaj celo brez mask ali drugačne zaščite, res pa je tudi, da jih nima vsak, po adrenalinskih športih so jih vozili na urgenco, okuženi pa so vstopali tudi v "bele" cone bolnišnic. Tatvin je veliko manj, saj ni praznih stanovanj, veliko več pa je seveda družinskega nasilja. Zagotovo ga občutijo tudi otroci in starejši, ki so še bolj odvisni od najbližjih. Stiki otrok in razvezanih staršev postajajo "raj" za manipulacije, ki jih je bilo že prej veliko. Pristojni bi morali to resno kontrolirati in v primeru kršitev sodno določenih stikov vsaj resno zagroziti s predodelitvijo otrok, ki za te "igrice" neodgovornih staršev niso krivi.

Napetosti in razpoke dobivajo novo podobo. Celo nekoč strpni postajajo razdražljivi, tako v živo kot na spletu. Tam žalijo celo tisti, ki jim zaupamo svoja življenja. Oboleli so  kaznovani in zaznamovani. Večina za okužbo sicer ni kriva, saj si je prav nihče ni želel. Morda so bili le malomarni ali celo to ne. Ko slišiš, kje vse je virus in koliko časa preživi, lahko le upaš, da te ne sreča. Včasih, no, še celo letos januarja, smo imeli hude viroze in gripe. Brez zdravil, le doma ob čaju in počitku. Sedaj je povsem drugače in mnogo bolj nevarno.

Res pa je tudi, da imajo skoraj vsi slavni: princa Albert in Charles, pa tudi Merklova, milo obliko in kmalu ozdravijo. Zapletlo se je le pri Johnsonu, ki je, če se še spomnite, želel kar "odložiti" virus do poletja. Kako naivno! Ali celo ...?

Seveda pa se vsi sedaj bojimo kihniti celo doma, kaj šele kje zunaj. Da o še kakšnem dodatnem znaku niti ne govorimo.

Otroci se učijo od doma, seveda bolj ali manj uspešno. Nekateri to obvladajo in postajajo vse bolj samostojni, drugi "tavajo" v temi, kjer se nahajajo že njihovi starši. Razlike v znanju in tudi sicer bodo še večje. Kakšna sreča, da to sploh obvladajo. Kot bi se že pripravljali na tak scenarij. Seveda pa ta za večino staršev ni niti malo lahek, zlasti, če tudi sami delajo od doma in imajo več otrok. Lahko pa je tudi velik izziv. Največji doslej.

Kaj pa romska populacija? Ima računalnike? 

Naši "možgani", ki so pobegnili v tujino, se vračajo in kot da je korona od prejšnjega tedna, z dragimi leti tudi osmoljeni turisti in popotniki. Končajo v hotelih širom domovine, se prehranjujejo na državne stroške in čakajo na ponovne teste. Se res niso mogli vrniti prej ali in zakaj tako rizično sploh odpotovati? Niso sicer vsi enako krivi, a nekateri zagotovo so. Proračun ne bi smel pokriti vseh njihovih neumnosti in izzivanja usode. Prihajajo z zelo različnih delov sveta, celo silne eksotike. So bili tako nevedni ali le ignorantski in skrajno sebični? Uživati do konca, pa naj stane kolikor hoče. Seveda druge. Kaj vse bi znal povedati g. Šter!!

Nekateri so sedaj kar doma v samoizolaciji. Kaj je torej prav? Kdo gre kam in kaj to pomeni?

Sedaj naj bi jih kontrolirali, a ne z najhujšimi posegi v človekove pravice. Državni zbor za marsikateri hud poseg namreč ni dal zelene luči. Celo svetal cilj namreč ne opravičuje prav vseh sredstev.

Država skuša pomagati vsem prizadetim, ki so čez noč ostali brez evra prihodka ali tik pred bankrotom. Z več milijardnim proračunom, katerega razrez in višina nista zadnja, skušajo pristojni reševati, kar se rešiti da. Mnogi, ki trdo delajo, bodo sicer dobili celo 30 odstotkov manj. Simbolična gesta politike in le nekaterih funkcionarjev, se ne dotakne najvišjih plač v državnih podjetjih in še marsikoga, ki bo zaradi plačnih nesorazmerij dobil veliko več kot njegovi nadrejeni, dela pa ima zagotovo manj, vsekakor pa niti ni tako odgovorno. Pravičnost hudo zardeva.

Pojavljajo se tudi "vojni dobičkarji", ki bodo nesramno obogateli. Mnoge k sreči pravočasno odkrijejo, a najbrž ne vse. Morali bi jih kaznovati, saj milo opozarjanje ne deluje.

Dobili smo tudi novega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije in dela mu zagotovo ne bo (z)manjkalo.

Dobrodelnost kažejo nekateri, ki so sami celo na meji revščine. Pomagajo na zelo inovativne načine. Vidiš jih povsod in osrečujejo mnoge. Vedno je tako: revnejši znajo in zmorejo. 

Tudi umetniki vseh vrst kažejo svojo altruistično in povsem inovativno plat.

V tujini so nekateri bajno bogati darovali celo po milijon.

Predsednik republike je s posebnim, izjemnim "jabolkom navdiha" nagradil številne velike in tihe ter pogosto nevidne junake.

Lepa gesta je zajela prav vse, ki v tej velikanski zdravstveni krizi delajo. Povsod po državi, da živimo in preživimo. Jabolko je bilo podeljeno virtualno in ostaja v predsedniški palači. Prvič doslej.

Z odgovornimi in hitrimi dejanji kot država dajemo celo zgled nekaterim, ki se jih resnost situacije še ni dotaknila. Učenje na napakah tokrat pomeni: več okužb in celo smrti ter morda zlom zdravstva. A, kako si sploh razložiti tako različne pristope? V oči bode prav Švedska, ki živi povsem normalno pomladno življenje, v prepričanju, da bo sicer škode več. Počakajmo, ta hip je še ni moč prepričljivo hvaliti. Morda pa bo njen zdravstveni sistem zdržal in rešil gospodarstvo. Morda? Pri nekaterih: Ameriki, Veliki Britaniji, Srbiji ..., se liberalen pristop ni ravno izkazal. Srbija je od naravnost norčevanja iz virusa uvedla tako drastične ukrepe kot skoraj nihče. Na udaru so celo sprehajalci psov, ki so lahko zunaj le okoli polnoči, starejši pa v trgovinah v najzgodnejših jutranjih urah. Kje je zdaj šilce žganja?

Števci groze; okuženih, obolelih in mrtvih nas dnevno opominjajo, kje smo. Pa so realni? Okuženih je najbrž več. 

Sicer pa smo vsi na isti ladji. Z izjemo tistih, ki so virus že premagali. Tam daleč na vzhodu. Sedaj delajo s polno paro. Nam bodo podarjali ali predvsem drago prodajali? Tam se je začelo in zagotovo veliko prej, kot smo uradno izvedeli. Pa niti ne prvič. Se še spomnite SARS-a? 

Borimo se torej vsi. Evropa je že skoraj na kolenih, Amerika celo nižje. Kaj pa trgovinska vojna za Kitajsko? Kdo bo zmagovalec? Trump zagotovo ne.

Vsak dan je na nek način nedelja; manj prometa in čistejši zrak, le ljubiteljem narave izven matične občine je preprosto odklenkalo.

Pomlad je tokrat povsem drugačna.

Nekaj prednosti je, a vedno pride tudi streznitveni "ponedeljek". Ko bo virus odšel ali le poniknil, ostalo pa bo kot po cunamiju.

Nekega dne se bomo torej zbudili v nov dan. Kdaj sicer ne ve nihče, natančno kako bo videti, tudi ne.

Bo "ladja" nagnita, polna lukenj in pred potopom? Niti najpametnejši tega ne vedo. Kako le?

Pogrešam pa dosledno enotnost matere Evrope. Je še mati ali zgolj mačeha, ki bo otrokom rezala vse bolj tanek kruh? Prisega na marsikaj, a prav čas po prvi krizi bo pokazal resnico. Bomo presenečeni? Italijani so že.

Še vedno pa nas rešuje misel Ptice v duši. Odpiramo lahko različne predale: v enih je slabo, v drugih dobro. In prav dobrega je te dni veliko. Bogata socialna mreža živi kot še nikoli. Toliko dobrih šal, smešnic in ... ne pomnim. Vsaj nasmejemo se in v hipu je malo lažje. Vsaj malo.

Odločimo se; za nas in zanamce. Za strpnost in doslednost. Za nestrankarsko ukrepanje.

Optimizem je zagotovo boljši od uničujočega pesimizma.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012