EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

24.7.2019

Vlasta Nussdorfer

VII./11. Več obrazov revščine in dobrodelnosti

V zadnjih letih pogosto govorimo o revščini, tako vidni kot nevidni. Skoraj ne mine dan, da ne bi slišali za kakšno žalostno zgodbo. Čeprav se je komaj končalo šolsko leto, nas prijazni glasovi v medijih že spodbujajo k darovanju enega ali petih evrov za šolske potrebščine za tiste, ki si jih ne morejo kupiti, kdaj pa tudi za povsem konkretno družino, ki bije težek boj. Celo za zdravje. V posebnih oddajah smo priča prenovi nekaterih domov v zgolj petih dneh. Kako ganljivo je gledati srečne obraze, ki vstopijo v prenovljene prostore, koliko solz sreče je že preteklo, celo otroških. Prav te nas še posebno ganejo. Tu so še otroci, ki jim dobri ljudje, društva in podjetja omogočajo počitnice, nekateri gredo tako prvič na morje. Tu in tam spoznamo kakšnega brezdomca, pogosto tragično zgodbo starejših. Tudi bolnih in osamljenih. Odgovor na to, kdo je kriv, ne reši ničesar. Treba je najti odgovor na vprašanje, kako vse te stiske rešiti. Smo še vedno tako opevana socialna država? Trudimo se.

 

 "V sedanjem času je veliko revščine prikrite. Otroci so primerno
 oblečeni, imajo pametne telefone. Če se ne potrudiš, je ne

 prepoznaš. Imamo različne nove oblike revščine – otroke reveže,

 katerih starši so izgubili delo in zaslužek, ali reveže ekonomske
 migrante, ki so obremenjeni še s socialnimi, čustvenimi in učnimi

 težavami, ki spremljajo migrantstvo. Tu so otroci staršev

 prekarcev, ki morda niso ta hip po uradni definiciji reveži,

 lahko pa to vsak čas postanejo, in so obremenjeni z

 negotovostjo, tesnobo staršev glede preživetja po izteku

 pogodbe."

 
dr. Anica Mikuš Kos


Oni dan, na čudovito sobotno dopoldne, sem bila z vnukinjo v mestu. Vsako leto se po koncu pouka odpraviva nakupit knjige in zvezke za novo šolsko leto. Tokrat sva šli le po knjige, saj za zvezke še ni dobila seznama. To je darilo za njen šolski uspeh. Vedno znova premišljujem, kako se počutijo tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, pa so njihovi otroci ravno tako pridni in si to še kako zaslužijo.

Tisto sobotno dopoldne pa je bilo posebno še po nečem. Lara me je po nakupih odpeljala v Hoodburger, ki ga sama sploh nisem poznala. Ko sva jedli to, kar pogosto jedo mladi – no, tam so bili sicer ljudje vseh starosti, veliko tudi tujcev –, in sem imela celo predavanje o zdravi prehrani, sva na Nazorjevi ulici zagledali drobno, zelo staro in popolnoma sključeno ženičko. Pred seboj je potiskala velik lesen voziček. Bil je prazen in nekam je bila z njim namenjena. Zanimalo me je, kam in po kaj. Ko se je vrnila, je imela na njem veliko črno vrečo, takšno, kot jo imamo ponavadi za smeti. Ustavila se je pri klopci, na kateri je prav nasproti naju, seveda na ulici, sedel res zelo star gospod. Iz vreče je začela jemati kruh. Bel in narezan. Dala mu ga je kar nekaj, zanj je že imela pripravljeno belo plastično vrečko. Lepo ga je zlagal vanjo in ga en kos tudi takoj pojedel. S kakšnim užitkom, pa ni bil najbrž ravno od tistega jutra. Mislim, da ga je dobila pri bližnjih frančiškanih. Lari je zastal dih, še nikoli ni videla česa takšnega. Revščine k sreči ne pozna od blizu. Imela sem edinstveno priliko, da ji razložim, kako živijo nekateri. Tudi pri nas. Dolgo sva govorili o tem in hrana nama ni najbolj teknila. Sama je dala predlog, da greva čim prej ven in mu nekaj podariva. V roke sva mu stisnili bankovec in si na neki način olajšali vest za kosilo, ki sva si ga privoščili. Prizora še dolgo ni bilo mogoče izbrisati iz misli. Zdelo se mi je zelo poučno, da sem lahko z vnukinjo spregovorila tudi o tem.

Ko je bila namreč še v vrtcu, bilo je v Komendi, so babice in dedke povabili, naj se »predstavimo« in otrokom posvetimo kakšno urico. Odločila sem se za branje. Prinesla sem jim knjigo Paglavčki prostovoljčki, jo prebrala (bili so ravno skupina Žabice) in dobila idejo, da bi vsak od otrok naslednje jutro prinesel v vrtec eno samo igračko za tiste, ki jih nimajo. Bilo je ravno decembra, takrat sem bila predsednica Belega obroča Slovenije. In kaj se je zgodilo? Popoldne sem klicala hčerko, v strahu, da bi ravno moja Lara morda pozabila na igračko. Hči je povedala, da ni bojazni, saj jo je Lara že pripravila. Sin, ki tedaj še ni imel svojih otrok, je rekel, da je to prezahtevno za štiriletnike oziroma morda petletnike in da malo pretiravam. Zdaj ve, da bi bil njegov Gaj pri tej starosti že sposoben imeti predavanje o darovanju, revnih in bogatih. Naslednje jutro se je v vrtcu nabralo na kupe igrač, številni so jih prinesli cele vreče. Eden izmed staršev jih je potem s kombijem pripeljal na Cigaletovo in dobile so srečne lastnike.

Tudi z otroki se je treba pogovarjati, ne podcenjujmo jih. Da ne bodo nekega dne v šoli (to se je res zgodilo na elitni devetletki) obstopili sošolca, ki ne bo imel na sebi »originalne« blagovne znamke oblačil, in mu to očitali. Takrat bo prepozno. Starši in učitelji smo odgovorni, da jim pojasnimo razlike med nami in vse, kar spada k temu.

Pogosto namreč razmišljam, kako živimo danes. Na eni strani silno bogastvo, dragi avtomobili, cene stanovanj letijo v nebo in vsa še nezgrajena so prodana, gostilne, zlasti dobre, so zasedene daleč vnaprej in brez rezervacije je upanje na eno samo prazno mizo utopija, ljudje potujejo na večtedenske počitnice, zlasti v tujino, otroci od prvega dne praznujejo rojstne dneve kot princeske in kraljeviči, valete in mature so po oblekah in hrani že podobne porokam, igrišča za golf so polna prestiža ... in še bi lahko naštevali. Kaj pa na »drugi« strani?

Gospod z vrečko podarjenega kruha v mestu ni izjema. Videla sem jih brskati celo po smeteh, obiski dobrodelnih organizacij so stalna praksa številnih. Zlasti tistih z nizko pokojnino ali invalidnino. Prav te dni sem na televiziji videla prostovoljce, ki po lokalih pobirajo (še) toplo hrano, ki bi jo ti sicer zavrgli, in jo vozijo k ljudem. Zaslužijo si so vse pohvale. K sreči je podobnih akcij zelo veliko in njihovi organizatorji se na nacionalnem radiu ob ponedeljkih tu in tam znajdejo celo med kandidati za ime tedna.

Spomnila sem se belolase gospe, ki sem jo pred leti, ko sem bila še na tožilstvu, videvala tam okoli avtobusne in železniške postaje. Takoj je pritegnila mojo pozornost. Nekega dne se je znašla blizu Kratochwila, kjer smo malicali, pred gostilno pa je bila velika črna tabla z napisom, kaj vse je mogoče tisti dan dobiti. Za denar seveda. Natakarja sem prosila, naj gospo povpraša, kaj bi izbrala, ker ji nekdo to plača. Odločila se je le za enolončnico in počakala sem, da jo je res dobila.

Na vsak 24. december sem zjutraj na postaji ob še spečo položila vrečo božičnih dobrot in »plišaka« za toplino ter to ponovila še na silvestrovo. Včasih sem prav zato na ta posebna dneva odšla v službo, in to zelo zgodaj. Zvečer mi je bilo malo lažje pri srcu, ko sem se najedla več kot do sitega. Doživela sem, da me je kdo celo videl, čemur bi se raje izognila, a morda so dobili kakšno idejo, da tudi sami kaj poklonijo.

Kasneje sem Janino novinarko, zdaj že pokojno Renato Ažman, s katero sva združili moči za duševno bolne in na neki način »nevidne«, spodbudila, naj gospo poišče in o njej napiše zgodbo, predvsem ker bi ji lahko pomagali do toplega doma. Zgodba je bila odmevna, moja prijateljica, odvetnica, ji je celo želela urediti francosko pokojnino, ki jo je imela gospa zgolj na papirju, a ni želela ničesar. Tako sem bila pomirjena. No, ne čisto, kajti vzrokov nisem poznala.

In nekega dne je zapustila ta svet. Kot »velika deklica z vžigalicami«.

Še eno tako gospo sem vedno videvala na Nazorjevi. Spala je na tleh, no, na kupu kartonov. Tako je bilo tudi tistega decembrskega večera, ko sva z možem odšla na Tromostovje. Redko, a prav tedaj. Tisočero lučk, glasba, hrana in pijača ... Sklenila sem, da ji ob vrnitvi odnesem enega »kuhančka«, in to tudi storila. Spila ga je na mah. Ponoči pa me je razjedalo: kaj, če umre? Alkohol in mraz ...? A ni ... kako in kdaj je, ne vem. Zanjo sem celo klicala na center za socialno delo, a tudi ona ni želela (?) pomoči. Najbrž je bila že »zapisana« cesti.

Zakaj vse to pripovedujem? Da ne bi obupali, da bi pomagali, predvsem pa da bi država poskrbela za dostojanstvo slehernika. Seveda tudi zato, da razmišljamo v več smereh. Tudi o tem, kako ljudem zagotoviti delo in dostojno plačilo zanj.

Ravno na dan pisanja te kolumne, na vroč julijski ponedeljek, sem pred odhodom v predsedniško palačo sedla na kavico v bližnji lokal. Tam je bila tudi snažilka našega bloka. V družbi možakarja. Vedno se lepo pozdraviva. Je ena tistih, ki čistijo tako, kot je Martin Luther King ml. pisal, da nekateri pometajo. Briljantno. Enkrat sem pisala našemu upravniku in jo posebej pohvalila. To moramo kdaj storiti, da »zrnje ločimo od plevela«. Ni treba pisati le, kadar grajamo. Pridne je treba znati pohvaliti.

In o čem sta govorila? Nisem ravno prisluškovala, a vedno se »vklopim«, če je govor o ljudeh, pravicah in krivicah.

Gospod, šlo je očitno za manjšega podjetnika, je z njo razpredal prav o delu, plačilu in tudi nedelu. Rekel je dobesedno: »Naj mi ne govorijo, da ni dela [zdelo se mi je celo, da je bilo vse to na neki način namenjeno meni, saj je govoril zelo naglas in pogledoval v mojo smer, op. a.], samo treba je pridno delati. Koliko lenuhov podpira ta naša država in jim daje socialno, oni pa doma poležavajo, hodijo v lokale in se nam, pridnim, celo smejijo. To je krivično. Pomoč je skoraj enaka najnižji plači. Zakaj uvažamo delavce in nato še njihove družine, domačim brezposelnim pa dajemo socialno?!«

Ja, dalo mi je misliti. Prav je, da pomagamo tistim, ki res ne morejo delati, so starejši in bolni, invalidi, seveda otrokom in vsem, ki dela kljub številnim prošnjam ne dobijo. Ni pa prav, in s tem se strinjam, da bi ljudje sprejeli le »posebna« dela. Če si zares v krizi, delaš vse, kar ti ponudijo, seveda karseda primerno znanju in zmožnostim.

Oni dan sem se na poti iz službe ustavila še v Maxiju. Na blagajni oddelka z živili je delala gospa, za katero se mi je takoj zazdelo, da je »drugačna«. Ne vem, zakaj, a to preprosto čutiš. Ko sem plačala in kupljeno zlagala v vrečko, ki jo v duhu ekologije zdaj vedno nosim s seboj, je dejala: »Veste, kljub diplomi delam na blagajni, a treba je pač preživeti.« Nisem je upala vprašati, kakšno diplomo ima. Sem pa razmišljala o njej.

V trenutku sem se spomnila še svojega nastopa v Mariboru, kjer sem spregovorila svežim diplomirancem, predvsem ženskam. Tuji jeziki, tolmačke in prevajalke. Zdelo se mi je, da sem imela lep govor. Videla sem celo solzne oči. Po uvodnem delu pa so me nekatere skupine mladih in njihovih staršev, pa tudi drugih sorodnikov, prosile še za kakšno skupno fotografiranje. Seveda sem se z njimi tudi malo pogovorila. In kaj so mi dejali? Vprašali so me, ali vem, kje bodo v glavnem končala njihova dekleta. Odgovor so takoj ponudili kar sami: na blagajnah Hoferja, Lidla, Mercatorja ... Pretreslo me je in zdelo se mi je, da bi to morala slišati pred nastopom. Morda so tudi zato jokali?!

Ja, marsikdo ne najde službe, vsaj ne primerne, celo po diplomi. Nikoli tudi ne bom pozabila ene od snažilk v našem bloku. Ni ji šlo najbolje in nekega dne sem jo pri dvigalu prijazno poučila. Takoj je dejala, da je ravno diplomirala in ji čiščenje res ne gre od rok. Bilo mi je hudo. A vsaj delala je. Že to je bilo zelo pozitivno.

Zato je treba biti dobrodelen in pozabiti na slabe izkušnje. Vse so za nekaj ali nekoga dobre.

Nikoli ne bom pozabila, kako sem nekoč »osrečila« svojega moža. Kot predsednica Belega obroča Slovenije sem se neko poletno soboto z njim podala na Gorenjsko. Šlo je za dobrodelni dogodek in prosili so me za nastop. Že ob prihodu so mi povedali, da tokrat za naše društvo zbirajo hrano. Vstopnica je bil en prehrambni izdelek. Ker je bilo to na vasi, so nekateri prinesli tudi krompir in drugo ozimnico, sicer pa kakšno sladkarijo, kavo, olje, sladkor, testenine ... Zanimivo; izvedela sem, da so vaški »bogataši« darovali najmanj, kdaj celo kaj že povsem odprto in rabljeno, s pretečenim rokom ... revnejši pa vse kvalitetno in novo. Kako to pravzaprav zveni znano. Nastopali so tudi različni ansambli in zato se je ljudi kar trlo. Ko je bilo dogodka konec, pa se je za naju pravzaprav začelo. Prosili so, če mož pripelje avto – imela sva Hyundaia i 33, torej manjši avtomobil – in začeli nalagati vanj. Vse je bilo polno, do zadnjega kotička, in komaj sem sedela. Bila je že noč in vse sva morala prepeljati na sedež društva ter seveda še znositi v prostore, ki niso bili v pritličju. Mož ni bil niti malo navdušen, le kdo bi bil. Poklicala sem še sina, ki je sicer prišel, a mi povsem upravičeno rekel: »Mami, ta tvoja dobrodelnost presega vse meje. Ne samo, da brezplačno nastopaš po vsej Sloveniji v svojem prostem času ali jemlješ celo dopust, pomagaš ljudem s pravnimi nasveti, zanje pišeš knjige, zdaj si se lotila celo fizičnih del. Pa saj si vendar predsednica društva in tožilka. Kje so vaši prostovoljci, kje žrtve, da ti ne pridejo pomagat? Jim boš morda hrano še dostavila na dom?« Malo sem bila sicer razočarana, tudi žalostna, a oba sta imela kar prav. A koga klicati na sobotni večer? Koga le?

Ko smo začeli deliti prav to hrano, smo slišali marsikaj: da je rok pretečen, na kar smo jih posebej opozorili, da je prašek že odprt, da se jim za to, kar itak dobijo na Rdečem križu in Karitasu, ni splačalo priti, kje je kakav Benko, čokolade z lešniki, če jim plačamo taksi, da to odpeljejo ... No, bili so tudi drugačni in veseli čisto vsega. Ganjeni, srečni, prijazni. In prav zaradi takih (spomnite se starke in starčka na začetku) sem vztrajala in pozabila na vse slabe izkušnje. Takih je bilo namreč daleč največ.  Res pa niso hvaležni vsi. Ko smo nekoč, pred kakimi desetimi leti, doma oddali lepo ohranjen televizor, ker smo končno kupili tistega »tankega«, nihče ni hotel našega, češ da takega z debelo katodno cevjo res ne potrebujejo. Bilo mi je hudo. Domačim, ki so ga pripeljali, tega nisem nikoli povedala. Brali bi mi levite.

Ja, tudi dobrodelnost ima lahko veliko obrazov. Zato pa se veselim spremembe na centrih za socialno delo, njihovega hitrejšega in poglobljenega dela ter več obiskov na terenu. Prav tam lahko, tudi nenapovedano, socialni delavci ugotovijo, kdo zares potrebuje pomoč in kaj mu ponuditi, kdaj vključiti humanitarne organizacije in še marsikaj. Zelo pomembno je namreč najti tudi ljudi, ki živijo v revščini, a ne poiščejo pomoči.

Tako bosta tako delo kot tudi dostojanstvo spet pravi in cenjeni vrednoti. Dobrodelnost pa mora prav tako dobiti pravi obraz, saj ima včasih rahlo popačenega.

Od kod mi to? Prav tako iz lastnih izkušenj. Naj vam predstavim le eno, a bilo jih je več.

Se še spomnite Onine akcije za izbiro najboljšega izdelka v obliki obroča, ko se je pred leti v sodelovanju Zlatarne Celje, One in našega društva izbiral najlepši nakit? Zmagovalka je bila ogrlica, ki so jo nato v Zlatarni Celje izdelali v zlatu in nas povabili na Ljubljanski grad, kjer je bila v okviru prestižnega večera tudi njena dražba. Prireditev je vodila Lorella Flego, na njej so se po posebej ustvarjeni ledeni ploskvi podili svetovno slavni drsalci, »okrašeni« z zlatarskimi izdelki, na rdečo preprogo so stopali vsi, ki so se odzvali povabilu. Ni jih bilo malo.

Poslovneži, celo zlatarji sosednjih držav, menedžerji in številne zvezde domače scene. Prišla sem kot predsednica obdarjenega Belega obroča, dražitelj je bil znani novinar in kasneje poslanec, gospod Meršol. Že pred tem se je začelo v velikem slogu. Po rdeči preprogi so prihajali posamezniki in pari, ki so počakali, da je prisotnim fotografom uspelo posneti najlepše fotografije. Sicer so ponovno pozirali. Bliskavic nisi mogel prešteti. Ko pa je g. Meršol začel čisto zares in od izklicne cene 1000 evrov prešel na 1100, se je že zataknilo. Tu in tam je z dvigom roke pomagal kar predstavnik Zlatarne Celje in mukoma smo prišli do 1400 evrov. Res mukoma. Tu in tam je dražitelj pogledal proti meni in rekel: »Dragi udeleženci, gre za otroke. Z nami je tudi predsednica Belega obroča.« Tako sram me je bilo. Najraje bi vstala in rekla: »Dovolj je. Hvala vam. Torej ste tu le zaradi zabave.« Moj mož je s hčerko stal čisto zadaj in mi je kasneje dejal: »Sem mislil, da bom moral ogrlico kupiti kar jaz, z dvema invalidskima pokojninama.« Tako je bilo, vse dokler ni z zamudo v dvorano vstopil župan Janković. Ne da bi vprašal, kje smo, je ceno dvignil na 2000 in od tam dalje, ko se je že vedelo za kupca, je steklo povsem gladko, vse do več kot 4000 evrov. Že naslednji dan je nakazal denar, mi pa smo ga takoj tistim, ki so nestrpno čakali nanj. Rekli boste marsikaj, a tako je takrat bilo.

Po lepi in uspešni prireditvi se je jedlo in pilo, bilo je kar pet različnih hodov. Nenazadnje je bila to promocija Zlatarne Celje in hvaležna sem bila tako njim kot Oni, ki nas je izbrala, g. Meršolu ter seveda donatorju sredstev. Ljudje, ki niso prispevali niti evra, so ostali na prizorišču pozno v noč. Sama sem z mojima dvema odšla že po predjedi naravnost domov. Naslednjih 14 dni smo lahko spremljali številne reportaže o »dobrodelnosti« znanih Slovencev. Človek bi bruhal. Pokukali so iz vsake skoraj vsake »konzerve«, lepi, urejeni, bogati, pametni in »dobrodelni«. Pa ni bilo prvič. Takrat sem rekla in danes le ponavljam: »Vsak, ki se udeleži takega dogodka, naj da 20 evrov za dober namen in nato mu med dražbo ne bo treba gledati v tla ... Tako bo tudi mirneje jedel in pil, skromno pa tudi upravičil vse medijske objave o njegovi velikodušnosti do revežev, bolnih, otrok, žrtev ... do marsičesa in marsikoga.«

O tem (še) nikoli nisem govorila z gospo Obolnar, a prepričana sem, da se strinja. Na Oni se vedno trudijo, da pripravljajo zanimive dogodke, tudi z dobrodelno noto, s tako »nadgradnjo« pa bi bil uspeh še večji. Pa ne le tu, vsepovsod je treba plačati vstopnice za dobrodelne dogodke, čeprav si VIP in sediš v prvi vrsti ali častni loži (sama sem jih vedno!). Tako pa jih pogosto kupijo celo reveži, sorodniki in prijatelji tistih, za katere se denar zbira.

Naj končam z mislijo, da je revščina precej nepotrebna, če bi se s kriminalom in »posebnimi, tudi precej unikatnimi poslovnimi uspešnicami« nagrabljeni denar lahko vrnil tja, kamor spada. Tako pa se le »plemeniti« in ima celo »mlade«. Velja za ves svet, ne le za našo ljubo podalpsko deželico.

Tudi take »vzornike« pri poslovnih praksah namreč imamo in nikogar od teh ni niti malo sram nepošteno obogateti na tuj račun.

Vedno bi sicer lahko nekateri imeli veliko in drugi mnogo manj, a tudi ti bi kljub temu lahko imeli človeka vredno življenje. Ne želim, da bi imeli vsi enako, ker imamo »enake želodce« – tudi to namreč pogosto slišim. Prav pa je, da smo pošteno plačani za opravljeno delo, zelo uspešni (tudi taki so in k sreči jih ni malo) pa veliko več. Le kriminala in korupcije ne prenesem. Preprosto ne, pa ne zgolj zato, ker sem bila 35 let tožilka. K sreči se z gospodarskim kriminalom nisem ukvarjala, pogosto pa sem srečevala njegove žrtve. Oropane dostojanstva, povsem propadle, izmučene in revne. Na drugi strani pa sem brala o brezvestnežih, ki so jih v to pahnili in pripeljali na rob, celo na rob življenja. Kje je njihova vest? Kje? In kdaj, če sploh, se bo prebudila? Najbrž res nikoli, ker za trezen razmislek niti nimajo časa. Potujejo, kupujejo, tu in tam iščejo najboljše odvetnike, denar pa spretno nalagajo v davčne oaze. Tudi »našega«.

Je pošteno življenje res taka utopija? Pomenilo bi tudi manj revščine.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012