EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

22.2.2019

dr. Jernej Letnar Černič

»Kdor se za tele pravda, kravo zapravi«*

Ksenofobične in imperialistične izjave vodilnih italijanskih politikov so nedavno v Bazovici znova obudile tradicionalno slovensko-italijansko folkloro in razburkale že tako ne najboljše odnose med sosedama. Omenjeni neofašistični izpadi so sprožili številne (ne)posrečene odzive v slovenski družbi. Ustvarilo se je sovražno in tesnobno ozračje, ki ga ne bo mogoče rešiti le s skupnimi slovensko-italijanskimi učbeniki.

V tržaškem zaledju ne manjka prelepih in zanimivih planinskih ter sprehajalnih poti. Ena izmed njih je Napoleonova pot, ki se vije od Opčin mimo obeliska na Openskem vrhu in Marijinega svetišča na Vejni do Proseka. Ob poti je postavljenih več večjezičnih informacijskih tabel, ki pa so kot občasni obiskovalci dobro vemo pogosto oskrunjene, če smo natančnejši, le tisti del tabel v slovenskem jeziku, ki jih pogosto prekrivajo takšni ali drugačni totalitarni fašistični napisi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji ob takšnih in podobnih ksenofobičnih praksah dela italijanske družbe pogosto le zamahnejo z roko, saj so navajeni že veliko hujšega.

Sosednja država v slovenskem prostoru že desetletja zaradi takšnih praks in incidentov nima najboljšega ugleda. Običajni ljudje so na slovenskem ozemlju v zadnjih sto letih trpeli zaradi številnih hudodelstev in kršitev človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, ki so jih storili pripadniki totalitarnega fašističnega režima. Zanje se italijanska država ni nikoli, brezpogojno, opravičila. Trpljenje slovenskih ljudi pod fašističnim režimom je dodobra dokumentirano in dokazano v različnih zgodovinskih študijah z obeh strani meje. V zadnjih desetletjih so znane težave slovenske narodne skupnosti za državno mejo, ki ji mora zaradi pasivnosti italijanske države, v dobršnem delu pomagati slovenska država. K slabem ugledu italijanske države v slovenskem javnem prostoru je pripomogel tudi nekdanji totalitarni komunistični režim in njegovi tranzicijski nasledniki, ki bližnje sosede dojemajo kot svoje ideološke sovražnike. Izjavi predsednika evropskega parlamenta in podpredsednika italijanske vlade zato kažeta, da jim ne gre za obsodbo totalitarnih hudodelstev, temveč le za simpatiziranje s praksami nekdanjega totalitarnega režima.  

Imperialistične in ksenofobične izjave iz Bazovice so nesprejemljive, ker zanikajo tako individualno kot kolektivno dimenzijo človekovega dostojanstva vseh ljudi, ki živijo na obmejnem območju. Zanikajo pretekle kršitve in poveličujejo fašistično dediščino in ustvarjajo novodobna neofašistična združenja. Njihovo strukturo in delovanje v svoji zadnji knjigi »Žrtvovanje: Življenje v fašistični milici« (založba Cicero, Mengeš, 2018) je dobro opisal italijanski profesor sociologije Alessandro Orsini. A to je le ena stran že dolga desetletja nastajajočega se slikarskega platna. Podobno so (bili) Slovenci v italijanskem kulturnem in javnem prostoru pogosto in stereotipno predstavljeni kot necivilizirani barbari, kar odlično ponazarja zadnji prizor iz filma Jana Cvitkoviča »Šiška Deluxe«, ko se skupina prijateljev odpravi na tržaško obalo in se med vožnjo ustavijo na bencinski črpalki na italijanski strani, kjer se jih prodajalci ustrašijo že s samim pogledom nanje.

Neofašistične izjave iz Bazovice so napisale še drugo zgodbo, ki izhaja iz večine odzivov slovenskih politikov vseh vrst barv in nravi. Lahko še tako neutrudno in skrbno med njimi iščemo tisto junakinjo oziroma junaka, ki bi brezpogojno in enakovredno obsodil hudodelstva zoper človečnost in sistematične kršitve človekovih pravic ter temeljnih svoboščin tako fašističnega kot tudi komunističnega totalitarnega režima. Če si priznamo, so lahko le naivneži pričakovali, da se bo našel takšen junak. Namesto brezpogojne obsodbe vseh posegov v človekovo dostojanstvo iz katerekoli strani, so vsi začeli medsebojno na družbenih omrežjih in izjavah za javnost tekmovati v neprepričljivih razlagah in argumentih, kako so hudodelstva in kršitve, ki jih je povzročil totalitarni režim »X« mnogo hujše v teži in po naravi ter po številu žrtev, od hudodelstev in kršitev, ki jih je povzročil totalitarni režim »Y«. Nadalje so utemeljevali, da zaradi tega, ker je bil »X« režim hujši od režima »Y«, je potrebno presojati in obsojati samo kršitve, ki jih povzročil režim »X«. Kot tretje, so taisti gospodje in gospe, nadgradili svojo poglobljeno analizo, da zaradi kršitev, ki jih je povzročil režim »X«, je potrebno napeti vse mišice in se boriti proti posnemovalcem totalitarnega režima »X«, ker je seveda totalitarna ideologija režima »X« veliko hujša kot ideologija totalitarnega režima »Y«. Seveda lahko po potrebi dodajamo dodatne spremenljivke, vse v opravičilo določene totalitarne ideologije.

Potrebne so tektonske spremembe, da bodo ne le najvišji predstavniki obeh demokratičnih držav, ampak tudi običajni ljudje ponotranjili temeljne vrednote človekovih pravic, še posebej človekovega dostojanstva. K temu lahko le delno pomagajo zgodovinski učbeniki, ki jih kot rešitev ponuja predsednik republike. Sprejeti moramo, da je potrebno enako obsoditi poboje civilistov, ki jih je storila fašistična država in njena ideologija na slovenskem ozemlju samo zato, ker so ljudje želeli govoriti slovenski jezik in ohranjati kulturo, običaje in tradicijo slovenskega naroda, kot tudi poboje civilnega prebivalstva, ki jih je v povojnih mesecih storila totalitarna komunistična oblast tako na slovenskem kot na italijanskem ozemlju. Ne le sprejeti, potrebno je tudi razumeti, zakaj je do hudodelstev na obeh straneh prišlo, jih brezpogojno obsoditi in sprejeti, kako hudo so trpele žrtve in njihovi sorodniki.

Nepremišljene izjave italijanskih politikov, ki odkrito simpatizirajo z nekdanjim totalitarnim režimom na italijanskem ozemlju, so na površje naplavile stare čustvene delitve in sovražnosti med obema narodoma in državama ter najhujše oblike dveh skrajnih totalitarnih ideologij. V prejšnjem stoletju sta obe povzročili na milijone žrtev med nedolžnim civilnim prebivalstvom. Vse kar je sledilo nesprejemljivim izjavam v Bazovici pa nas mora vse skrbeti. Zadnji dogodki iz različnih koncev Evrope pričajo, da se počasi, a vztrajno znova ustvarjajo pogoji za storitev in ponovitev najhujših hudodelstev zoper človečnost. Vrednote človekovih pravic kot so dostojanstvo, solidarnost, enakost in svoboda je lahko spoštovati iz slonokoščenih foteljev bruseljske evropske uprave, a Bazovica je znova pokazala, da v praksi še niso zaživele in niso bile ponotranjene. Sprejeti in razumeti je treba, da človekovo dostojanstvo ne pripada le nekaterim, temveč vsem ljudem, ne glede na njihove kakršnekoli že prirojene ali pridobljene osebne okoliščine. Dokler se bodo politiki z obeh strani meje pravdali le za »tele«, bo človekovo dostojanstvo še naprej vsakodnevno teptano.

--------------------------
(*) slovenski ljudski pregovor

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012