EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

18.1.2019

dr. Andraž Teršek

Pravica do veganske prehrane

Svoboda vesti obsega svobodno izpovedovanje/uresničevanje/manifestacijo slehernih opredelitev v zasebnem in javnem življenju. Zadeva verska, teistična, ateistična in neteistična prepričanja s področja etike in morale. Pogoj za njihovo verodostojnost in institucionalizacijo je, da njihove notranje in zunanje lastnosti kažejo na njihovo konsistentnost, tehtnost, resnost, kohezivnost in pomembnost. Tako je že odločilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Na temelju pisma javnemu zavodu VRTEC Z. C.

Naslov xxx

Gospa XY iz mesta v Sloveniji, zakonita zastopnica mlade gospodične ZY, mi je posredovala uradni dopis Vrtca Z.C., št. 6029-3/2018-3, z dne 23. 10. 2018. V njem vodstvo vrtca navaja, da bodo otroci v vrtcu Zarja Celje imeli na voljo »medicinsko indicirane diete«, ki so naštete. Zadevajo predvsem hrano brez mesa, glutena, moke, večjih vsebnosti sladkorja in maščob, konzervansov ipd. Vprašan sem bil, ali je odločitev vrtca, ki izhaja iz uradnega sporočila staršem kot/in zakonitim zastopnikom otrok glede prehranske ponudbe in alternativnih prehranskih možnosti, pravno sprejemljiva in ustreza ustavnopravnim standardom za zaščito in uresničevanje ustavnih – in konvencijskih – pravic otrok.

Gospa zatrjuje, da gre za enostransko odločitev vodstva vrtca o tem vprašanju in da ta odločitev o prehrani otrok pomeni poseg v temeljne ustavne in konvencijske pravice otrok in staršev -  kot/in njihovih zakonitih zastopnikov. Vprašan sem bil, kje je ustavno-pravna meja, do katere se lahko starši in otroci svobodno odločajo o tem, kaj bodo jedli v vrtcu in česa ne bodo jedli. Ali drugače, postavljeni mi je bilo vprašanje, do kje seže svobodno odločanje staršev, skrbnikov otrok in samih otrok o tem, kakšen način prehranjevanja je – po njihovi pretehtani in avtonomni odločitvi - najbolj primeren zanje in za njihove otroke.

Tega vprašanja se še nisem lotil s poglobljenim študijem obsežnega gradiva o primerjalnih ureditvah in rešitvah v tujini, ali tuje sodne prakse. Tako obsežno delo ni bilo dogovorjeno.  Zato podajam le načelno in preliminarno pravno oceno.

Nedvomno pa gre za vprašanje, ki je primerno za tematsko obravnavo pristojnega delovnega telesa Državnega zbora Republike Slovenije, pa tudi za začetek sodnega postopka (npr. upravnega spora zaradi kršitev ustavnih pravic in svoboščin) pred sodiščem.

Odnos do vrste prehrane in prehranjevalnih navad sodi predvsem (a ne zgolj) na področje etike. A tudi to etično vprašanje, podobno kot številna druga, ima pravni pomen in pravne razsežnosti. Začenši z materijo ustavnih in konvencijskih pravic in svoboščin. Nedavno je Ustavno sodišče RS odločalo o (medijsko odmevni in, pričakovano, v medijih senzacionalistično naslovljeni) ustavni pritožbi Slovenske muslimanske skupnosti glede obrednega zakola živali, kot bistvene sestavine prehranjevalne in verske filozofije pripadnikov te vere (odlUS št. U-I-140/14-21 (2018), ob tem gre brati predvsem ločeno mnenje sodnika ddr. Jakliča). Očitno je, da je tema prehranjevanja pomembna ustavnopravna tema, ki zadeva ustavne pravice in svoboščine posameznikov in družbenih skupin. Legitimno je pričakovati, da se bo v bodoče to sodišče še srečalo z ustavnopravnimi vprašanji tega značaja. Nemara – in kmalu – tudi z vprašanjem veganstva.

Za sedanjo in bodočo politično in pravno presojo tega vprašanje je pomemben premislek o spremembah pri odnosu prehranjevalne industrije, medicine in ljudi do prehrane. Ta odnos se s časom v družbi spreminja in ostaja trajno spreminjajoče se zadeva. Informiranje o tej temi vodi k sklepu, da je ta vrsta prehranjevanja med ljudmi vse bolj razširjena. S tem pa se širi problemsko polje in možnost nesoglasij med posamezniki in skupinami na eni strani ter medicino in državno politiko na drugi strani. Obravnavano vprašanje ima, na primer, tudi kar nekaj stičnih točk z vse aktualnejšim vprašanjem (in problemom) obveznega cepljenja (tudi o tej temi sem že pisal).

Vprašanje vključuje interpretativne razsežnosti več ustavnih pravic. Predvsem pravice do svobode vesti in svobode svetovnega nazora (Ustavno sodišče jo naslovi v več odločbah, izčrpno npr. v odl US št. U-I-92/07), svobode izražanja, verske svobode, pravice do zdravja, pravice do svobodnega odločanja staršev o (vsestranski, etični in moralni) vzgoji in razvoju svojih otrok in pravice do splošne svobode ravnanja. Vprašanje je tesno povezano tudi s posameznikovim etičnim odnosom do okolja (dobro branje o »praktični etiki« je knjiga prof. Petra Singerja z istim naslovom; Ljubljana: Krtina 2008).

Starši, kot avtonomne odrasle osebe in kot skrbniki svojih otrok, imajo nedvomno pravico do izbire prehrane zanje in za njihove otroke, ki se šolajo. Seveda je tudi ta pravica neabsolutna in omejena. Predvsem v primerjavi z javnim interesom, glede na doktrino o omejitvi pravic z dolžno učinkovito zaščito pravic drugih ljudi, glede na uradno in od države varovano medicinsko doktrino in glede vzgojno-izobraževalne politike države. A tudi v tem primeru morajo biti omejevalni posegi v to pravico stvarno utemeljeni. In ker gre za eno od temeljnih pravic ljudi (tudi sam to pravico, ki je zmes zgoraj omenjenih parcialnih pravic, označujem za temeljno), je takšna oznaka pomembna za pravno presojo o tem, kdaj in kako je pravico dopustno omejiti: (že) na temelju razumnih razlogov, ki jih navaja država (vlada, zakonodajalec, ministrstvo, javna oblast, vrtec, šola), ali zgolj ob obstoju nujnih in prisiljujočih razlogov. Takšno presojo bodo morala v prihodnje, z upoštevanjem vseh dejstev in okoliščin konkretnega primera in splošnih učinkov pravne regulacije tega vprašanja, opraviti sodišča, končno tudi Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice.

V izhodišču bi smela javna oblast (njen del so tudi javne vzgojne in izobraževalne ustanove) posamezniku omejiti zadevno pravico, če bi lahko stvarno utemeljeno in dokazano zatrjevala nedvomno škodljivost – in to celostno, generalno škodljivost - določene vrste prehrane; v tem primeru veganske. Za takšen sklep o škodljivosti pa v primeru veganstva kot takega v strokovni literaturi in medicinskih praksah ni najti kategoričnega in neizpodbitnega dokaza, oziroma splošno sprejete trditve. Nasprotno, v literaturi in medicinski stroki je vse več primerov pritrjevanja pozitivnim učinkom veganske prehrane na človekovo telo in duha.

V obravnavanem primeru tudi ni mogoče prepoznati razloga za pritrditev argumentu, da bi omogočanje veganske prehrane otrokom v vrtcih in šolah pomenilo neposredni poseg v pravice drugih staršev in njihovih otrok, ki se ne prehranjujejo vegansko. Zatorej ni mogoče govoriti o vsiljevanju točno določenega in osebnega prepričanja enih ljudi drugim.

Dokument, v katerem vodstvo vrtca obvešča starše o načrtovanih ukrepih in praksi glede prehranjevanja otrok v vrtcu, vsebuje pojasnilo o tem, katere prehranjevalne želje in zahteve je vrtec »pripravljen« upoštevati pri prehrani. Iz dokumenta izhaja načelno razumevanje takšnih želja in zahtev, ki je konkretizirano z napovedjo, katere prehranjevalne želje in zahteve namerava vodstvo vrtca upoštevati. A to še ne pomeni, da bo prehranjevalna praksa v vrtcu (ustavno)pravno optimalna. In pravno sprejemljiva. Izključitev določene vrste prehrane pomeni nedopustni poseg v ustavne in konvencijske pravice in svoboščine staršev in otrok, če za to niso podani prepričljivi in pravno vodotesni razlogi. Ocenjujem, da v tem primeru takšni razlogi za izključitev veganske prehrane niso podani.

Organizacijski in logistični razlogi, kot je način hranjenja veganske prehrane, ne opravičujejo odsotnosti (dolžne) skrbi vrtca za uresničevanje razumnih želja in zahtev staršev in otrok glede prehrane. Hkrati pa število staršev in otrok, ki se prehranjujejo vegansko, ne more biti pravno odločilni razlog za odločitev vodstva vrtca (pa tudi države in pristojnega ministrstva), da otroci takšne prehrane v vrtcu ne bodo imeli zagotovljene.

Zato soglašam s pravnikom in odvetnikom g. Davidom Slugo, ki »v tej občutljivi zadevi« svetuje »mirno rešitev spora«: da se mladi gospodični, v okviru vzgojno varstvene oskrbe v vrtcu, omogoči prehranjevanje, ki bo v skladu s prehranjevalnimi prepričanji in načinom življenja mlade gospodične in njenih zakonitih skrbnikov. V nasprotnem primeru bo, po moji pravni presoji, prišlo do kršitve omenjenih ustavnih in konvencijskih pravic.

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013