EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

15.8.2018

Vlasta Nussdorfer

VI./143. Kako bo ravnala nova vlada

Skoraj vsak konec ima nov začetek in za vsakim začetkom je po navadi prej ali slej tudi konec. Zgodbe se namreč ponavljajo.
Vedno upamo, da bo bolje, kajti nihče si ne bi želel živeti slabše. Tako je tudi v politiki. Preobrat običajno prinesejo volitve, pa čeprav je veliko »novih« obrazov starih. Stavimo nanje, upamo, pričakujemo, želimo, celo zahtevamo.

Nekateri se sicer umaknejo, začasno ali za vselej, zamenjajo jih povsem novi. Novinci so na posebni preizkušnji, saj od njih pričakujemo več. Ali tudi uresničijo ta pričakovanja? Se morda spomnite vseh dvanajstih vlad ter njihovih ministric in ministrov? Prihaja trinajsta in politični parket je poletju primerno razgret. Do kdaj?


Skozi življenje mnogih ljudi greš

Kaj puščaš za sabo

Je brazda v rodovitni njivi

ali le izginula sled roke

ki je skušala zadržati

nemirno reko

Je plamen

izpuhtel v dim

Bela črta

ki za nekaj trenutkov

ukradenih večnosti

preseka nebo

Kaj daš

ko vstopaš v njihova življenja

Kaj vzameš

(Mila Kačič)


Ko sem leta 2013 postala četrta varuhinja človekovih pravic v samostojni Sloveniji, je bil predsednik desete vlade Janez Janša, sledila je vlada mag. Alenke Bratušek in nato še dr. Mira Cerarja. Letna poročila sem doslej predala dvema predsednikoma državnega zbora - Janku Vebru in dr. Milanu Brglezu, predsednik republike pa je že drugi mandat Borut Pahor. Zvrstile so se številne ministrice in ministri, da o državnih sekretarjih niti ne govorim.

Na čelu Državnega sveta RS, kjer vsako leto obravnavajo naše poročilo, je Mitjo Brvarja zamenjal Alojz Kovšca. Poročilo sem matični komisiji - za peticije, človekove pravice in enake možnosti - ter poslankam in poslancem predstavljala že petkrat in čaka me šesto, letos jeseni.

Kaj reči? Vestno spremljamo aktualne dogodke, ki ljudi predvsem vznemirjajo, žalostijo, razburjajo in delajo celo povsem nemočne. Četrta sila - novinarji nam dan za dnem na vse mogoče načine prinašajo zgodbe krute realnosti, ki kar kličejo državi, naj naredi red. Kje naj torej nova vlada začne?

Že na zaslišanjih kandidatov za nove ministrice in ministre bi lahko izpraševalci izpostavili preštevilne vsebine, s katerimi se ukvarjamo v Uradu varuha človekovih pravic, in naša priporočila.

Bomo imeli vsi enake pravice tudi v praksi ali le na papirju? Kaj bo bolje za najšibkejše?

Kar dve konferenci za številne medije na terenu in posebno poročilo za državni zbor je naš urad pripravil zaradi kršitve človekovih pravic oseb z duševnimi motnjami, ki so jih sodišča brez njihove privolitve namestila v posebne socialnovarstvene zavode, a so bili ti prezasedeni. Ker so jih dolžni sprejeti, so jih namestili v povsem neprimerne prostore in s tem povzročili varnostno tveganje. Se mora res zgoditi najhujše? Od obljub nihče ne more živeti in preživeti.

Varuh tudi letos ponavlja večkrat zapisano in v državnem zboru sprejeto priporočilo, naj pristojna ministrstva čim prej pripravijo spremembe predpisov, ki bodo odpravile diskriminacijo pri izvajanju prevozov gibalno oviranih študentov invalidov od kraja bivanja do kraja izobraževanja. Je to res tako težko, ker je potrebno medresorsko usklajevanje?

Kaj pa otroci in mladostniki s težavami v duševnem zdravju, ki potrebujejo hospitalizacijo? Kdaj bo zanje končno tudi v praksi zaživel poseben zaprti oddelek, ki smo ga na TV-ekranih že videli, občudovali popolno opremo, potem pa ni bilo odobritve ministrstva, nato denarja in na koncu celo kadrov?

Kam so odšli in zakaj? Koliko hudo bolnih otrok je moralo prostore deliti z odraslimi psihiatričnimi bolniki? Kdo jim bo poplačal škodo, kdo bo prepričal njihove starše, da je bilo to v njihovo največjo korist?

Je pravosodje že kos vsem novim izzivom, ki zahtevajo primerno hitrost in vzorno kvaliteto? So postopki, v katere so zaradi krivde odraslih vpleteni nič krivi otroci, dovolj hitri in vedno izraz njihove največje koristi?

Zakaj je še vedno mogoče kupiti nepremičnino, ki je vpisana v zemljiško knjigo, predstavlja pa lahko neskladno gradnjo, ki jo bo treba rušiti? Posledice nedelovanja države vodijo v hude stiske: treba je vrniti kredit, celo plačati rušenje te neskladne gradnje in ostati »na cesti«.

Do kdaj še ne bo mogoče urediti problematike smradu, lepše rečeno izpustov neprijetnih vonjav v okolje? Je nova uredba o hrupu ustavnoskladna? Kaj pa degradirana območja in njihova sanacija? Ta je prepočasna.

Kdo bo končno okrepil močno kadrovsko podhranjene inšpekcije? Se bo le našel denar zanje? Njihovo učinkovito delo bi ga v državno blagajno vsaj na začetku vrnilo v obilici. Za preventivo je na nekaterih področjih žal že prepozno, saj se je nespoštovanje predpisov močno razpaslo. Kršitve se milo rečeno splačajo. Kazni in dosledne izvršbe bi morda naredile red. Se spomnite cestnoprometnih prekrškov, ki so zaradi ugovorov zastarali? Šele plačevanje »polovičk« je prineslo večjo hitrost reševanja takih primerov brez iskanja lukenj v predpisih in zavlačevanja. Smo pač taki, da izkoriščamo možnosti, dokler in kjer se le da.

Kaj pa že leta obljubljeni stanovanjski zakon? Bodo občine zmogle zagotoviti redne razpise in vsaj bivalne enote? Kje je obljubljeni nadzor nad upravniki in analiza upravljanja v večstanovanjskih stavbah?

Kdaj bodo vsi kršilci delovnopravne zakonodaje hitro pred sodišči ali nadzornimi institucijami, da bodo te lahko preprečile marsikatero zlorabo ljudi, ki so pridno delali, a ostali brez plač in prispevkov?

Zdravstvo potrebuje reforme in skrb za vse bolne, pri čemer ljudi ne smejo obremenjevati zdrahe, nerazumevanja ali različna plačila tako ali drugače zaposlenih, prav tako pa tudi ne pomanjkanje zdravstvenega osebja, kaj šele korupcija. Do novih zob je treba priti pravočasno in brez »vreče denarja«, tudi področje psihoterapije končno potrebuje primerno ureditev. Drage usluge, še zlasti za otroke, ne pridejo v poštev. Ljudje, ki iščejo nasvete pri uradnikih, morajo dobiti popolne informacije, brezplačna pravna pomoč mora biti dostopnejša, pritožbe rešene v primernih rokih, zamude pa ne na škodo ljudi.

Država, ki je socialna in pravna, naj tako tudi deluje. Dobre prakse dela številnih uslužbencev naj postanejo stalnica in zgled, o njih naj poročajo tudi mediji. Le tako bo mogoče reči, da vse le ni tako slabo in da smo se marsičesa naučili prav iz grehov preteklosti.

Tudi pri etiki javne besede morajo biti prvi zgled prav politiki, celoten državni zbor in tudi izvršna oblast. Če in ko se pojavita hujskanje in sovražnost, ki razburjata, delita, uničujeta in žalita najranljivejše, so na potezi organi odkrivanja, pregona in sojenja. Ti naj pokažejo, do kod sega svoboda govora, ki je vsekakor nujna, a ima svoje jasne meje, ki jih mora nekdo znati tudi postaviti. Sicer bo splet neusmiljeno »cvetel« v neresnicah, manipulacijah in lažeh, ki bodo uperjene predvsem zoper skupine ljudi glede na njihove verske, rasne, spolne ali druge okoliščine. Danes so to lahko »oni«, jutri celo »mi«.

Imeti dom, biti spoštovan, imeti možnost izobraževanja, pogoje za delo ter dostojno plačilo za življenje, zdravstveno oskrbo, če in ko jo potrebuješ, ter zdravo okolje so zagotovo osnovne želje vsakogar, ki živi v naši domovini. So temeljne človekove pravice, ki so lahko hkrati kažipot za novo vladno ekipo, ko jo dobimo. Spoštovanje temeljnih svoboščin in človekovih pravic ne bi smelo biti težko breme za nobeno vlado, če postavlja v središče iskreno skrb za človeka.

Naj se trinajstica izneveri predsodkom o sebi in postane srečna.
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012