EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

16.7.2018

prof. dr. Marko Pavliha

Washingtonski zapiski dr. Boža Cerarja

Živo se spominjam najstniškega poletja 1978, ki sem ga na velikodušno povabilo ljubega strica - maminega brata preživel na severovzhodu Amerike, večinoma v New Jerseyju in jabolčnem New Yorku, obiskal pa sem tudi Washington, Chicago in še nekaj zanimivih krajev.

Zdi se mi, da je popotna avantura čarobno odzvanjala v D-duru kot čez šest let rokerska popevka Summer of 69 kanadskega Bryana Adamsa, še žulje na prstih leve roke sem si pridelal zaradi pretiranega igranja kitare, na srečo brez krvavenja. Odsihdob sem se pogosto službeno in zasebno vračal v Združene države Amerike, vendar nisem bil nikoli več tako vzhičen nad Coca-Colo z zdrobljenim ledom, saj sem med odraščanjem doumel paradoks njene mamljivosti, nalezljivosti, poživilnosti, redilnosti  in škodljivosti.

V primerjavi z nekdanjo socialistično in komunistično Jugoslavijo je bila Amerika med mojim prvim obiskom kot drug planet ali vsaj nedosegljiva zgodba s televizijskega ekrana, zdaj pa nanjo navzlic tamkajšnjemu sorodstvu gledam trezno, z mešanimi občutki in distanco, kot recimo na kriminalno uspešnico The President is Missing od mojstra detektivskega žarna Jamesa Pattersona in nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona. Ampak če bi se še vedno ukvarjal s politiko, jo zagotovo ne bi prezrl, kvečjemu obratno, posvečal bi ji bistveno več  pozornosti kot jo izkazuje naša politična praksa, denimo pri lobiranju za  zgodovinsko priložnost, da bi kot tretja država gostili julijsko “neobrobno” srečanja predsednikov Trumpa in Putina, ki jo je spretno izkoristila Finska, v igri pa je bila bojda tudi Avstrija.

O Ameriki oziroma ZDA je v zadnjih desetletjih pisalo relativno veliko Slovencev, denimo Jurij Gustinčič, Ervin Hladnik Milharčič, Bogomil Ferfila, Ernest Petrič in Robi Poredoš, nedavno pa je izšla odlična diplomatska knjiga dr. Boža Cerarja z naslovom Washingtonski zapiski (Modrijan, Ljubljana, 2018, 543 strani), ki dodatno bogati tovrstno doktrino. Avtorja poznamo kot slovenskega diplomata in  veterana vojne za Slovenijo, premalo pa nas (je) ve(delo), da je tudi pravnik in pisatelj. Magisterij iz diplomatskih ved je opravil na univerzi Westminster, doktorat iz mednarodnega prava na temo diplomatske zaščite pa na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Dr. Cerar (letnik 1949) je svojo diplomatsko pot začel “železnega” leta 1974 kot pripravnik na Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve v Beogradu. Od leta 1977 do 1981 je kot vice-konzul služboval na jugoslovanskem generalnem konzulatu v Sydneyju in od 1985 do 1989 kot izvršni sekretar za tisk in kulturno sodelovanje na veleposlaništvu  SFRJ v Grčiji. Med drugim se je zavzemal za večjo rabo in enakopravnost našega jezika v jugoslovanski diplomaciji, še posebej v stikih z izseljenci in slovensko govorečimi jugoslovanskimi državljani.  V času med prvim in drugim službovanjem v tujini je bil sekretar odbora za mednarodno sodelovanje Zveze sindikatov Slovenije. Ob razpadu bivše Jugoslavije  je opravljal naloge vodje Uprave na Zveznem sekretariatu za zahodno Evropo.  Svoja prizadevanja za  slovensko osamosvajanje v zadnjih mesecih nekdanje federacije in prvih tednih mlade slovenske države je opisal v knjigah  Diplomacija za kulisami (2000) in Opazovalci (2011), prva pa je bila v nadaljevanjih kot podlistek objavljena tudi v Delu.

Na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike  Slovenije je začel delati naslednje jutro po razglasitvi neodvisnosti in samostojnosti. Po sklenitvi sporazuma na Brionih poleti 1991 ga je vlada imenovala za koordinatorja  skupine oficirjev za zvezo med slovenskimi oblastmi in opazovalci Evropske unije, ki so nadzirali premirje med enotami slovenske teritorialne obrambe in policije ter jugoslovanski vojsko in nato njen umik iz Slovenije.  V drugi polovici leta je  vodil sektor za evropske države in Severno Ameriko, enega od tedanjih dveh sektorjev na zunanjem ministrstvu. Spomladi 1992 je kot začasni odpravnik poslov odprl slovensko veleposlaništvo v Londonu in tam služboval do 1996, ko je postal državni podsekretar in vodja kabineta ministra za zunanje zadeve. Od leta 1997 do 2001 je opravljal dolžnosti veleposlanika v Kanadi, po vrnitvi v domovino pa je na ministrstvu sprva  vodil sektor za multilateralne zadeve in nato sektor za NATO. Leta 2004 je postal veleposlanik na Poljskem, naslednji dve leti je bil namestnik ministra za zunanje zadeve, potem pa je od leta 2007 do 2011 opravljal  naloge našega stalnega predstavnika v Natu. Po povratku je bil zopet imenovan za državnega sekretarja, svojo diplomatsko pot pa je sklenil kot slovenski ambasador v ZDA in Mehiki v razdobju od 2013 do 2017.

Božo Cerar je poleg omenjenih del napisal tudi knjigi Diplomatska zaščita (2001) in Faux pas (2013) ter vrsto strokovnih člankov. Prijetno sem bil presenečen, ko sem med prebiranjem njegove bogate biografije izvedel, da spada v nenavadno pestro druščino domačih in tujih pravniških literatov, saj je ustvaril kar nekaj otroškega in mladinskega leposlovja: Veronika in letalo ropotalo/Veronika and the Rattle Plane (2001), Dnevi  preizkušenj (2001), Uganke za Veroniko/Zagadki dla Weroniki (2005), Gorska ribica gre na morje/Little Mountain-Fish Goes to Sea (2015) in Hrib nad dedkovo hišo/The Hill Beyond Grandpa's House (2018). Pod psevdonimom Božidar T. Dolenc je napisal tudi delno avtobiografski roman za odrasle  v treh knjigah pod naslovom Grenke pomaranče (2000, 2012, 2018), ki predstavlja enega od redkih slovenskih literarnih del o diplomaciji.

Washingtonski zapiski so nastajali od septembra 2013 do maja 2017, ko je veleposlanik Cerar služboval v ZDA v času predsedovanja Baracka Obame in na začetku mandata Donalda Trumpa. Že iz promocijskega besedila na hrbtni platnici, za katerega tudi pri nas literati in kulturniki uporabljajo kar angleško besedo blurb,  je razvidno, da gre za kronološko in širšo obravnavo ameriške in svetovne politike, gospodarstva, sociale, orožarske manije, običajev, ameriških Slovencev, vojn, razmerja z Rusijo, širitve hladne vojne na vzhod in drugih aktualnih tem ter paradigme predvsem zahodne družbe, s katero skuša vplivati na preostanek sveta. Iz prve roke spoznamo svojevrsten ameriški način političnega delovanja, v katerem lahko kljub posebnostim “v vse globljem razkolu med demokrati in republikanci, medsebojnem nagajanju in populizmu prepoznamo tudi tipične poteze slovenske politike.”

Cerarjev jezik je žlahten, nič kaj uradniško suhoparen, tu in tam začinjen z romantičnim predahom, hudomušnimi in ironičnimi opazkami ter kritičnimi pogledi na raznovrstne družbene pojave. Pogrešam le fotografije, ki bi vsebini vdahnile še več življenja in doživetost, a to je stvar okusa in bržkone tudi težje in dražje tehnične izvedbe. Zame so še posebej zanimive beležke s področja mednarodnega prava in prava morja, recimo glede arbitražne afere, priznanja Palestine in sporne kitajske razglasitve zračne identifikacijske cone, namestitve naftne ploščadi in nasipanja čeri v Vzhodnokitajskem morju.

Ali ste vedeli, da je legendarni Buffalo Bill, pustolovec, lovec, vojak in komedijant v okviru svoje evropske turneje, med katerim je skušal Evropejcem pričarati ameriški Divji zahod, 16. maja 1906 obiskal tudi Ljubljano in tri dni kasneje Maribor? Jaz bi se sicer bistveno bolj razveselil Winetoua in Old Shatterhanda, a kaj, ko sta (bila) le izmišljena lika ...

Tule je prgišče subjektivno odbranih odlomkov, ki sem si jih med prebiranjem knjige podčrtal s Coelhovim svinčnikom in so dovolj zgovorni, da bi jih kakršenkoli komentar kvečjemu pokvaril:

"Z malce zlobe lahko dodam, da je bilo za marsikoga iz Evrope in tudi Slovenije kar določeno olajšanje, ko je ugotovil, da imajo tudi Američani opravka s politiki, ki se gredo igrice v svojem peskovniku in jim je malo mar za ljudi, ki so jih izvolili. Tudi v ameriški politiki je najti balkanske oziroma bizantinske primesi." (str. 29)

"Če me spomin ne vara, so imeli ustanovitelji ZDA v mislih government of many, in ne government of money." (str. 29)

"Skupina Američanov si tako prizadeva za uveljavitev Good Riddance Day. Dneva torej, tri dni pred novim letom, ko bi se znebili vseh fizičnih, pisnih slabih spominov na leto v odhajanju. Na newyorškem trgu Times Square so v ta namen postavili velik rezalnik, kjer je mogoče uničiti fotografije in dokumente in si na ta način utreti pot v lepšo, neobremenjeno prihodnost. Ko bi le bilo tako enostavno." (str. 59)

"Ne strinjam se sicer z nekaterimi potezami dr. Türka kot predsednika države, vključno z odtegnitvijo podpisa pod ukazom o imenovanju dr. Rupla za veleposlanika v Avstriji. Vendar sem med istimi, ki menimo, da se morajo notranjepolitična nasprotja končati na državni meji, oziroma kot pravijo Američani, at the water's end, pa najsi gre za kandidaturo dr. Türka, Peterleta ali koga tretjega." (str. 86)

"Sprašujem se, ali tale dogodek sploh spada v moje zapiske. Ne gre za nekaj , kar bi vplivalo na ameriško zunanjo politiko ali domače politično dogajanje. Pa vendarle je washingtonsko cvetenje češenj nekaj posebnega. Nekaj, česar v tem letnem času ne moreš zgrešiti. Na vsakem koraku srečuješ milijone belih in svetlo roza cvetov, ki naznanjajo pravi prihod pomladi." (str. 108)

"Rezultati volitev v Evropski parlament in rast evroskeptikov ter ekstremne desnice sprožajo v opazovalcih v ZDA mešane občutke, ponekod tudi zaskrbljenost. Ta se veže na tragedije, do katerih je v prejšnjem stoletju na starem kontinentu privedel agresivni nacionalizem. Zaključek: ZDA bi morale Evropi še naprej posvečati vso pozornost in krepiti čezatlantsko razmerje. Imajo pa skrajno desnico tudi same, in to v obliki čajanke, ki je tudi ne gre spregledati." (str. 137)

"Slovenski politiki se radi srečujejo z ruskimi, manj pa z ameriškimi […] Škoda. Z ZDA torej še naprej ni srečanj na visokem in višjem nivoju, medtem ko z Rusijo so. Neuravnoteženost, ki bode v oči. Od leta 2010 pride na eno srečanje z ameriškimi približno osem srečanj z ruskimi političnimi predstavniki." (str. 142)

"ZDA so v marsikaterem oziru prvak zagovarjanja človekovih pravic, imajo pa vendarle kar nekaj težav. Sporni so napadi in uboji s pomočjo trotov, omeniti velja mučenja pripornikov, pripornike v Guantanamu, ravnanje z nezakonitimi priseljenci, množično zbiranje podatkov oziroma nadziranje komunikacij, rasno diskriminacijo itd." (str. 202)

"Slovenija je za ZDA pomembna toliko, kolikor kot zaveznica prispeva k stabilnosti Balkana, in v boju zoper mednarodni terorizem ter kot tržišče, predvsem kar se tiče investicij." (str. 229)

"So trenutki, ko je lepo biti veleposlanik v ZDA (in verjetno tudi v kakšni drugi državi). Med primere, ko te prevzemajo občutki zadovoljstva in ponosa, vsekakor spadajo uspehi hokejista Kopitarja, košarkarja Dragiča in te dni doajenke med našimi športnimi ambasadorji Tine Maze." (str. 255)

"Sam sem bil sicer med tistimi, ki so menili, da bi morali državi mejno vprašanje rešiti bilateralno še pred hrvaškim vstopom, brez zatekanja k odločanju s strani tretjega. Do tovrstnega dogovora, kot vemo, ni prišlo. Za kaj takega nismo imeli dovolj krepkih živcev ob dejstvu, da se je Hrvaški mudilo v EU." (str. 319)

"Strinjam se, da je treba pokazati sočutje in odpreti meje nesrečnim beguncem. Vendar mora to potekati organizirano, nadzorovano in v skladu z zmožnostmi. Vedeti moramo, koga spuščamo na naše ozemlje. Teroristov, ki bi se pomešali med begunce, vsekakor ne. Država ni več država, če ni sposobna nadzirati svojih meja oziroma ljudi, ki vstopajo vanjo." (str. 333)

Ker je bil dr. Božo Cerar zaposlen na ministrstvu za zunanje zadeve od prvega dne samostojnosti naše države, je bil "od blizu priča tudi posameznim napakam, pomanjkljivostim in neuspehom" (str. 422-423). Prav ima, ko pravi, da je prav, da se jih zavedamo in se jim skušamo v naslednjih petindvajsetih letih izogniti, na primer: odsotnost močnih, zanesljivih prijateljev; nečlanstvo v višegrajski skupini; nerešena ali napačno obravnavana plejada sukcesijskih vprašanj o meji s poudarkom na Hrvaški; nezadostna kredibilnost; prešibka zavest o našem članstvu v EU in Natu; neuspela druga kandidatura za Varnostni svet OZN; nezadostna ambicioznost in samozavest, reaktivno namesto proaktivno delovanje in prepočasna odzivnost; odsotnost prave strategije in prioritet v zadnjih desetih letih, ker "smo povsod in nikjer, delamo vse in nič;" neusklajenost med našimi zunanjepolitičnimi akterji; prenašanje notranjepolitičnih zdrah na mednarodno področje; pretirano politično kadrovanje v zunanjepolitičnem aparatu "ob priseganju na strokovno in profesionalno diplomacijo;" neustrezno upravljanje človeških virov in še kaj bi se našlo, naj bo to naloga nove vlade in parlamenta.

Knjigotoplo priporočam vsem, ki jih zanimajo mednarodni odnosi, diplomacija in mednarodno pravo, še posebej v razmerju do Združenih držav Amerike pod drobnogledom enega najbolj izkušenih slovenskih diplomatov. Upajmo, da bo dr. Cerar v svojem tretjem življenjskem obdobju utegnil in smel v znatni meri prenesti svoje bogato praktično in teoretično znanje na zunanjepolitični podmladek, da bo povabljen na kakšno domačo konferenco in posvet, recimo na Dneve slovenskih pravnikov, in da bo napisal še mnogo strokovnih in leposlovnih knjig ter nemara tudi kakšno kolumno na pričujočem portalu. 

“Svoboda človeka ni v tem, da dela vse, kar hoče,” je razmišljal Jean-Jacques Rousseau, “ampak da mu ni treba delati tistega, česar noče.” Če prej ne, je upokojitev ob predpostavki zdravja, miru, ljubezni in gmotne preskrbljenosti bržkone idealna za takšno razsvetljenje.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016