EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

25.4.2018

Vlasta Nussdorfer

VI./136. Otrok v preseku med starši, institucijami in zagovornikom

Za otroke tako radi najdemo lepe besede, vemo kako bi moralo biti, pa žal ni. Spoznamo se na delo vseh institucij, jim beremo levite in iščemo odgovore, ki bi potrdili naš prav. Znamo povedati, da so postopki predolgi, a jih ne generiramo mi, pač pa nasprotna stran, pravico bomo, če ne uspemo doma, iskali na Evropskem sodišču za človekove pravice, nenazadnje prav zaradi največje koristi otrok. Ti si to zaslužijo, mar ne? Zagovornika bi želeli le, če mu bo otrok povedal, da smo mi najboljši. Čigav naj bo torej ta naš otrok in kakšen njegov "glas"?

S spoštovanjem otrok se otroci učijo,
                                da so tudi najmanjši, najranljivejši in najbolj nemočni
vredni spoštovanja
 in to je lekcija, ki se je svet mora nujno naučiti.
                                                                                                                                                                                   
 (L. R. Knost)

Če morda (še) ne veste kaj je zagovorništvo otrok pri Varuhu človekovih pravic, naj na kratko predstavim desetletni projekt, sedaj novo organizacijsko enoto naše institucije. Res je, kar deset let je bil to le projekt, ki pa je pomagal več sto otrokom širom Slovenije - pred institucijami slišati njihov glas.

Novela našega zakona iz jeseni lanskega leta je Zagovorništvo postavila tja, kamor tudi sodi. Na oddelek namestnika varuhinje, ki skrbi za področje otrokovih pravic in družine nasploh. Slovenija se je k posebni skrbi za otroke zavezala tudi s Konvencijo o otrokovih pravicah (KOP) in Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic. Prav prva v ospredje vseh postopkov postavlja interes otroka in ga zato obravnava kot samostojnega nosilca pravic ter zahteva okrepitev njegovega položaja v vseh postopkih pred državnimi organi. Prednost takšne ureditve je, da izhaja iz pravic otroka in ne iz pravic staršev, s tem pa omogoča, da se otrok pravilno obravnava. Zagovornik predstavlja njegov glas, ki ga sicer marsikdaj ne bi bilo moč slišati. Tudi in predvsem zato so še kako pomembni zagovornice in zagovornik "ranjenih" otrok, pa tudi njihovo nenehno izpopolnjevanje in izobraževanje.

Tako je bilo to tudi v soboto 21. aprila, ko smo se zbrali v Kinu Bežigrad v Ljubljani. Začeli smo povsem drugače; z ogledom edinstvenega filma Roka Bička - Družina. Prikaz usodne zaznamovanosti se začne z zelo nazornim posnetkom rojevanja. Ob porodu prisotni očka boža in tolaži izmučeno partnerico in mamico malega bitja, ki takoj neusmiljeno zajoče, joče in joče. Jokala bo pogosto, saj v družini, v katero je vstopila na svojstven način, ne bo manjkalo realnosti bede, krutosti, težkih besed, revščine, neizkušene mladosti, pa tudi posebnih potreb. Akterjem sicer ni moč očitati, da se ne bi trudili prikazati, da se imajo na nek način celo radi, a primanjkuje tiste prave psihološke "opremljenosti". Kaj kmalu spoznamo invalidno babico, brata s hudimi posebnimi potrebami, pa tudi dedka, ki ni slab, a boljši pač ne zna in zmore biti. Vpletanje institucij slike bistveno ne spremeni in kmalu novo zgodbo izda poljub mame z nekom drugim, povsem novim. Njen trebušček napoveduje še eno prihajajoče bitje ter boje za preživnino in stike z malo hčerkico po razhodu para, ki skupaj skoraj še živeti ni začel. Vse je pravzaprav tako, kot v zgodbah vsakdana, ki smo jim pogosto priče. Odtujevanje, stiske otroka, ki ne ve, kdo je kdo v njegovem življenju in ob koncu presenetljiva ter povsem nepričakovana odpoved očeta, ki se dokončno poslovi in otroka prepusti v posvojitev. Brez odvetnikov, sodnih obravnav, izvedencev, prijav kaznivih dejanj, rubežev, ... ker vidi, da ni realnega izhoda in ga tudi nikoli ne bo. Onemimo ob spoznanju, da je ravnal preprosto in nagonsko. Sprašujemo se ali bo otrok bolj srečen v novi družini, kdaj bo nanj povsem pozabil, koliko otročičev še bo, saj se že kaže tretja mamina nosečnost. Tudi oče ni brez spremstva. Bo naslednja, tokrat mlada peroksidna blondinka s pirsingi, obet srečnejše prihodnosti?

Je ta sploh možna, če si se "rodil z žilico manj ali ti je ta morda zgodaj usodno počila", kakor "posebnost" psihe povsem preprosto  razloži socialna delavka? Je možno biti srečen, če si na nek način sam, čeprav so ob tebi ves čas starši? Je moč izstopiti iz žalostnih okvirjev bedne realnosti? Tovrstne zgodbe namreč niso redke in zanje pogosto slišimo.

Kdo naj takim ljudem pomaga, kdo naj jih opremi za starševstvo, ki prinaša odgovornost? Kdo bo slišal te otroke, če bodo v sodnih mlinih le številke na poti do končne sodbe najvišjega sodišča? Bo to zmoglo pravično presoditi, ne glede na to, kdo ima denar za neusmiljene boje? Bo en izvedenec dovolj ali bodo potrebni kar trije? Kaj, če jih bo še več? Kako bo otrok po odtujenosti doživljal stike pod nadzorom? Kaj, če ga bo eden od staršev usodno "kupoval"?

Tudi zato je še kako pomemben naš zagovornik, ki se druži z otroki in mladostniki in jim prisluhne. Vidi in sliši jih brez vpliva staršev, a le, če je postavljen dovolj zgodaj. Če nanj pomislijo institucije, ko je stanje že kritično, bo dobil od muk "ranjenega" otroka, ki mu pač ne bo mogel dopovedati, da lahko brez skrbi za zamero vsaj enemu od staršev, pove svoje misli in izrazi interese in želje. Kaj pa, če bo govoril tako, kot od njega nekateri pričakujejo in kaj, če mu kdo grozi? Takrat se bo izkazal zagovornik, ki ima specialna znanja in kompetence prepoznavati tudi takšne stiske.

V svet odraslosti bo sicer otrok odšel za vedno razočaran, zaznamovan z manipulacijami, lažmi in prevarami odraslih. Tudi morebitna odškodnina najvišjega sodišča mu ne bo prinesla duševnega miru in najboljše rešitve. Bližina in sodelovanje zagovornika v najtežjih trenutkih pa mu bo ostala v spominu kot blagodejna pomoč odraslega, ko se je odločalo o njegovi usodi. Travme in muke bodo morda manj boleče, kot bi bile brez njega. Zagovornik, ki je vztrajal pri obravnavi njegovega primera na skrben, obziren, pravičen in spoštljiv način, tako, da se je v največji možni meri spoštovalo njegovo mnenje, njegov interes, je vsekakor prispeval k pravičnejši odločitvi, ki je bila v njegovo največjo korist. Otrok ima namreč pravico svobodno izraziti svoja stališča in ne stališča drugih.

Kaj vse lahko storimo, da zagotovimo odločanje v največjo otrokovo korist, ostaja nujnost razmisleka v vseh postopkih sprejemanja odločitev o položaju in razvoju otrok, zlasti v primerih, ko nosilcem starševske odgovornosti preprečuje zastopati otroka zaradi nasprotja interesov.

Zagovornik otroka je dobra rešitev in zato bi bilo prav, če bi ta institut bolje poznali vsi, ki delajo na sodiščih, na centrih za socialno delo, v upravnih organih ali svetovalnih službah. Če se seveda srečujejo z otroki in težkimi odločitvami o njihovi prihodnosti.

                                                                                                            Pozorno poslušajte kaj vam otrok govori. Če ne boste
                                                                                                            poslušali majhnega otroka, ki vam govori o majhnih stvareh,
                                                                                                            vam takrat, ko bo večji, ne bo pripovedoval o velikih stvareh.

                    Zanj je bilo namreč vse, kar vam je kadar koli povedal,  
                                                                                                            velika stvar.
                                                                                                                                                                       
 (Catherine M. Walace)



Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012