EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

28.3.2018

Vlasta Nussdorfer

VI./134. Do rešitve za zaščito zdravja prebivalcev z dialogom

Cepljenje že leta pravno in medicinsko stroko postavlja pred izzive, razdvaja posameznike in skupine, odpira številna vprašanja. Varuh človekovih pravic v okviru svojih pristojnosti v zadnjem času odgovarja predvsem na številna pisma, ki opozarjajo na neustavnost predloga novele zakona o nalezljivih boleznih, ki bi necepljenim otrokom zaprla vrata javnih vrtcev.

Je taka ureditev lahko neustavna? Ima država v skrbi za precepljenost in zaščito manjšine, ki iz medicinskih razlogov ne sme in ne more biti cepljena, to pravico? Kdo ima prav in kaj je pravilna in predvsem pravična odločitev?

Danes je na Zemlji samo ena človeška vrsta. Mi. Homo sapiens.
Naš vpliv na Zemljo pa je tako silen, da znanstveniki razmišljajo,
da bi to dobo poimenovali kar antropocen.
Postali smo vladarji sveta. Kako smo zavladali planetu?
Kako je prednikom uspelo,
da so se zbrali v tako velike skupnosti, ustanovili mesta, kraljevine, cesarstva?
Kako smo začeli verjeti v bogove, narode in človekove pravice;
zakaj zaupamo denarju, knjigam in zakonom?
In zakaj smo postali sužnji birokracije, potrošništva in iskanja sreče?

Kakšna je torej prihodnost naše nemirne vrste?


                               Jared Diamond, Pulitzerjev nagrajenec

Vpogled v Varuhovo delovanje pokaže, da smo se z vprašanji cepljenja ukvarjali že leta 2007. V letu 2011 smo bili obveščeni o nizki precepljenosti romskih otrok in vprašanju posledic. Razmišljalo se je o morebitni odtegnitvi socialne pomoči za kršitelje, tako kot se je pred kratkim - v letu 2018, govorilo o vezanosti pomoči za romske družine na obiskovanje šole. Menili smo, da tudi, če nespoštovanje določb zakona o nalezljivih boleznih predstavlja nevarnost za druge otroke, to niso in ne morejo biti razlogi za prenehanje upravičenosti do socialne pomoči. Spoštovanje zakonskih obveznosti je namreč treba zagotoviti na načine, ki jih pravni red predvideva. Taka odtegnitev pomoči bi namreč ustvarila različno obravnavo posameznikov na podlagi njihovega socialnega stanja: premožnejši, ki ne bi spoštovali določb zakona, bi storili le prekršek, revnejši pa bi bili prikrajšani za morda ključno življenjsko pomoč, kar bi pomenilo dvojno kaznovanje. Naši pomisleki so bili upoštevani.

V istem letu smo obravnavali tudi vprašanja glede obveznega cepljenja otrok, pri čemer smo želeli predvsem oceniti ali prijavljene kršitve omogoča ali celo spodbuja zakonodaja ali so kdaj posledica nepravilnega ravnanja posameznih zdravnikov. Zakon o nalezljivih boleznih namreč določa obvezno cepljenje proti določenim boleznim, kateremu se je mogoče izogniti le v zdravstveno upravičenih primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Pravice pacientov je uredil Zakon o pacientovih pravicah, sprejet dve leti po zakonu o nalezljivih boleznih. Uporabljati ju je treba skupaj. Kršitve se lahko pojavljajo pri individualni obravnavi otrok, vsak tak primer pa je treba prijaviti in natančno raziskati.

Nekateri starši so nas spraševali, kako se izogniti cepljenju otrok in kako je, če so otroci v šoli cepljeni brez vednosti staršev. Samo dejstvo, da je cepljenje obvezno, po našem mnenju namreč ne sme vplivati na pravice, ki jih imajo posamezniki. V primeru cepljenja osebe v starosti pod petnajst let, za katerega ni pridobljeno soglasje staršev, gre za neutemeljen poseg v pravice otroka kot tudi pravice njegovih staršev.

Sledilo je leto 2018, ko je bil Varuh človekovih pravic seznanjen s predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nalezljivih boleznih, ki ga je 31. 1. letos v zakonodajni postopek vložila skupina poslancev. Po njem bi morali javni vrtci in vrtci, financirani iz javnih sredstev, zavrniti vpis otrok, ki niso cepljeni v skladu z zakonom, razen, če otrok ni cepljen iz zdravstvenih razlogov.

Završalo je med starši in v gibanjih, ki so dosledno proti cepljenju. Odzvali so se številni, ki vsa leta opozarjajo na škodljive posledice cepljenja.

Varuh je spomnil na odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je leta 2004 ugotovilo, da obvezno cepljenje samo po sebi ni ustavno sporno, čeprav posega v nekatere človekove pravice, zlasti v pravico odločati o sebi in tudi o prostovoljnem zdravljenju. Menilo je, da nobena človekova pravica ne velja absolutno, pač pa jo je mogoče omejiti zaradi pravic drugih in tudi v javnem interesu. Ustavno sodišče je ocenilo, da je preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in tudi varstvo pravic posameznikov pred okužbo, legitimno, zaradi česar je po njihovem mnenju taka ureditev prestala test sorazmernosti. Seveda pa je opozorilo, da mora imeti posameznik ustrezen položaj v postopku, v katerem se ugotavljajo razlogi za opustitev cepljenja, in sodno varstvo zoper odločbo, s katero je odločeno o pravici, da cepljenje odkloni. Prav tako mora imeti posameznik, ki utrpi škodo, pravico do odškodnine, ki mu jo mora, če škoda ni posledica nestrokovnega ravnanja ali neustrezne kakovosti cepiva, plačati kar država.

Ni se pa ustavno sodišče opredeljevalo do pravic staršev in najboljšega interesa njihovih otrok, prav tako pa tudi ne do ureditev v nekaterih državah, v katerih je že tedaj veljalo kot pogoj za vpis otrok v vrtec ali šolo.

Iz ustavne odločitve še izhaja, da se posameznik, ki odkloni cepljenje, ne more sklicevati na to, da bodo za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni poskrbeli drugi, in to prav s cepljenjem.

Tokrat pa so se s predlogom sprememb zakona odprle številne dileme prav okoli pogoja za vpis v javni vrtec. O tem torej ustavno sodišče (še) ni odločalo, ker take zakonodaje pri nas (še) ni bilo.

Varuh je moral glede na predlog nove in zaostrene zakonodaje razmišljati tudi o tem. Sprva smo skušali ugotoviti kako bodo varovane pravice tistih otrok, ki jih starši ne želijo cepiti iz subjektivnih razlogov (prepričanje, vera, nezaupanje ...), pa jih bodo predlagane zakonske določbe postavile v drugačen položaj kot cepljene otroke, saj ne bodo deležni vzgojnih programov, ki jih nudijo vrtci, ki so financirani iz javnih sredstev. Čeprav smo menili, da bi zakonodajalec s predlaganimi določbami zaščitil vse otroke pred nalezljivimi boleznimi, smo opozorili, da bo moral v zakonodajnem postopku opraviti tehtanje pravic, v katere posega in tistih, ki jih s takšno omejitvijo namerava še dodatno varovati.

Odziv nasprotnikov cepljenja na predvideno zaostritev zakonodaje je bil namreč izjemen. Prejeli smo številna precej ogorčena pisma. Seveda si ne delamo utvar, da ne bi bilo jeznih odzivov tudi v drugačni situaciji. Mnogi namreč že sedaj menijo, da ni prav, da nekateri starši svojih otrok ne cepijo in ogrožajo njihove.

O vseh dilemah smo razmišljali tudi udeleženci strokovnega posveta Medicina, pravo in družba, minuli konec tedna v Mariboru. Zelo pomembno predstavitev na tem področju je prispeval prof. dr. Marko Ilešič, ki je pojasnil revolucionarno odločitev Sodišča EU iz lanskega poletja, ko je senatu tudi predsedoval. Odločalo je o zadevi Parižana, ki je bil do cepljenja proti hepatitisu B, "zdrav kot riba", takoj zatem pa so se pokazali znaki multiple skleroze in kmalu je umrl. Domača sodišča so v odškodninski tožbi proti farmacevtski družbi razsojala zelo različno, zato so predlagali, da zadevo presoja še sodišče v Luksemburgu. Menilo je, da mora sodnik odločiti, pa čeprav ni medicinskih dokazov. Seveda se bo o tem še govorilo in tudi pisalo.

Zelo zanimiva pa je bila tudi predstavitev pediatrinje Bernarde Vogrin o njenem prav posebnem ugovoru vesti. To je storila zaradi staršev, ki jih je bilo čedalje več in niso želeli cepiti svojih otrok, s tem pa ogrožali tiste, ki se niso smeli cepiti. Državi je očitala premalo časa, ki ga ima pediater na voljo, da se ustrezno pogovori s starši. Premalo je tudi izobraževanja in preventive.

Tudi pri Varuhu smo po preučitvi vseh pisem, elektronske pošte in drugih odzivov ugotovili, da je je bilo predlaganim spremembam posvečeno absolutno premalo pozornosti in časa. Ne gre pričakovati, da bodo ljudje razumeli in sprejeli strožjo ureditev brez izjemnega prispevka zdravstvene stroke in pojasnil največjih strokovnjakov. Imamo jih. Za iskanje najustreznejše rešitve je zagotovo potreben dialog. Prisluhniti velja stroki, na drugi strani pa tudi izkušnjam in skrbi staršev. Sistematično je potrebno zbrati informacije o možnih posledicah cepljenja, kot je to na primer praksa pri oblikovanju seznama stranskih učinkov zdravil. Ljudje imajo pravico vedeti kaj pomeni cepljenje otrok, kakšni so možni zapleti in koliko jih je. Najti je treba ustrezne mehanizme za preprečevanje posledic. In ob tem seveda poskrbeti za zaščito vseh prebivalcev, zlasti najmlajših. Zato imamo potreben čas in stroko.

Varuh že  opravlja svojo nalogo nadzornika oblasti, saj opozarjamo to, predvsem pa že naslednjo vlado, naj tehta vse pravice in dolžnosti, razloge za in proti in sprejme odločitev, ki ji bo moralo očitno zaradi močnih nasprotij, ključno besedo dati še ustavno sodišče. Nenazadnje je tako tudi prav.

Pot v takih primerih namreč ni ne lahka in ne kratka, še zlasti, če gre za otroke, za katere bi želeli le najboljše. Kdo bi zanje lahko sploh hotel kaj drugega?
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012