EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

2.3.2018

dr. Andraž Teršek

Liberalna strankarska izbira brez politične alternative?

Pojasnjeno mi je bilo, da menda tudi tisti izvoljeni predstavniki ljudstva in kandidati za takšno funkcijo, ki jim besedi »knjiga« in »literatura« nista tuji, res ne razumejo slovnice pravne teorije in politične filozofije. Da so nekako nevedni v dobri veri. A tudi dobroverna nevednost je še vedno samo to – nevednost.

Na primer, o čem bi se lahko resno pogovarjali (»razpravljali«) s strankarskimi politiki, ki so – kako je to sploh mogoče?! – še vedno prepričani, da je bistvo sodobne ustavne demokracije, pravne države, vladavine prava, socialne ustavne demokracije in etično političnega pluralizma »oblast ljudstva«, ki naj bi pomenila, da »ima ljudstvo vselej prav«, da na koncu »vselej odloča ljudstvo« in da mora tisto, do česar se je opredelilo ljudstvo, biti prav takšno, kot to ustreza njegovi opredelitvi?

Katero »ljudstvo«? Kdo je zanje »ljudstvo«? kakšno je zanje razmerje med ljudstvom, množico, javnostjo, drhaljo, čredo in organizirano interesno skupino? Kje so prebrali to, ali nekaj temu podobnega?  V ustavi to namreč ne piše. Tudi v komentarju ustave ne. Ne v sodobni literaturi o pravni teoriji, politični filozofiji in etiki državljanstva. Tudi ne v literaturi o referendumski neposredni demokraciji, ne v ustavnosodnih precedensih na to temo. O čem torej govorimo? In o čem se sploh še lahko pogovarjamo? Res pogovarjamo? O katerih vprašanjih, problemih in izzivih demokracije, pravne države, svobode in človekovih pravic se lahko pogovarjajo ljudje, ki ne le ne razumejo teh konceptov, ampak tudi nimajo ne volje, ne želje, ne potrebe in ne notranjega občutka vedenjske nujnosti, da bi se odločili pravilno razumeti te koncepte? Ali, da bi, kar je sicer težje, po poti mišljenja, učenja in analize prijazno pojasnili, zakaj jih oni sami razumejo prav, toliko drugih, katerih prepričanje je študijsko opolnomočeno in javno argumentirano, pa ne.

Je pri nas sploh prisotno zavedanje, da se dejansko ni mogoče pogovarjati ne o ustavnih mejah demokracije, ne o politični odgovornosti, ne o vladavini prava v kazenskih postopkih, ne o protiustavnih ustavnih amandmajih, ne o svobodi izražanja, ne o socialnih ustavnih pravicah, ne o načelu sorazmernosti, ne o narodu in ljudstvu, ne o ustavnosti in zakonitosti, ne o pravici do izobraževanja, ne o osebnem dostojanstvu, ne o birokratizmu in kultu papirologije, ne o pravni enakosti in enakopravnosti, ne o razvoju in napredku, ne o tehniki in namenu … O ničemer, da se o ničemer ni mogoče res pogovarjati, če se pri tem ne uporablja temeljne konceptualne abecede in teoretične slovnice?

Kaj imajo ljudje v mislih, ko omenjajo »liberalizem«? Mislijo na pristni vsebinski liberalizem, kot socialni liberalizem, kot posameznikovo in družbeno svobodo v okvirih socialne države, v kateri se uresničujejo negativni in pozitivni vidiki svobode, pravic in svoboščin? Mislim, da ne. Zakaj ne?

Morda pa, hote in pred nami skrito, vseeno zahajajo na miselne sprehode o tem, da na primer »splošno pravno načelo, na katerem objektivno temelji vsaka zakonodaja, izhaja iz kategoričnega imperativa. Iz tega najvišjega načela zakonodaje izhaja prvobitna subjektivna pravica vsakega posameznika, da vsakega drugega pravnega tovariša zaveže k spoštovanju njegove svobode, ob edinem pogoju, da je ta svoboda glede na splošne zakone v skladu z enako svobodo vseh. Če je za Hobbesa pozitivno pravo v skrajni instanci organizacijsko sredstvo politične oblasti, ima za Kanta bistveno moralni značaj ... Hobbes zavezujočnost prava žrtvuje njegovi pozitivnosti, pri Kantu pa naravno ali moralno pravo, ki je a priori izvedeno iz praktičnega uma, dobi tolikšno premoč, da obstaja nevarnost razkrajanja prava v morali: pravo se degradira na pomanjkljiv modus morale« (Habermas 1996: 129).

Koliko jim uspe ponotranjiti prepričanje, da na določenih področjih družbenega življenja posameznik pač potrebuje institucionalizirano pomoč, da bi lahko dejansko udejanjal svojo svobodo? So ali niso prepričani, da obstaja potreba po večjem državnem intervencionizmu, oziroma o intervencionističnem liberalizmu, ki omogoča izoblikovanje v ustavo izrecno zapisane, z določbami ustave o socialnih pravicah izrecno nadgrajene, z ustavnosodnimi precedensi pojasnjene in s strokovno literaturo branjene socialne države? In da svoboda ne pomeni samo svobode proti državi, temveč tudi svobodo s pomočjo države? Da torej socialna država ni samo zapis na papirju ali prazna ideološka floskula, ampak koncept, politična samoopredelitev, etično samorazumevanje, nadgrajeno v poglavju ustave o socialnih in ekonomskih pravicah in z njihovo razvojno pravno-politično razlago.

Že vsa leta državnosti se na pravnih fakultetah poučuje filozofija G. Radbrucha. Filozof pravi, da liberalizem poudarja nauk o delitvi oblasti, ki omejuje oblast in večino v korist pravic posameznika. Enako, kot – navsezadnje - učita temeljno ustavnosodno pravotvorje in komentar slovenske ustave. Demokracija, formalna in surova, neustavniška podoba tega koncepta, si brez liberalizma ne sme prizadevati za absolutizem večine. »Tu večina, tam svoboda; tu sodelovanje v državi in s tem po možnosti v okviru večine, tam osvobojenost države; tu državljanska svoboda, tam civilna svoboda; tu politične svoboščine, ki jih država šele podeljuje, tam naravne svoboščine, ki jih država dopušča; tu enakost podeljenih svoboščin, tam vsem enako dopuščena svoboda za udejanjanje nadvse različnih naravnih sposobnosti, enakost ..., ki se kmalu spremeni v neenakost; tu ideja enakosti tehta več kakor ideja svobode, tam, obratno, ideja svobode odtehta idejo enakosti.« Za demokracijo brez liberalizma je vrednost večine posameznikov večja od vrednosti manjšine, liberalizem pa ne dopušča podreditve individualne vrednosti z vrednostjo vsebine še take večine. (Tudi) Radbruch je pojasnil, da pri tem ne gre za medsebojno izključevanje oziroma izločanje demokratičnega in liberalnega elementa, temveč za prevladovanje posameznih značilnosti v enem in drugem, tudi v njuni mešanici. »Najboljše pri demokraciji je prav to, da je le ona primerna, da zagotavlja pravno državo,« je bil prepričan Radbruch (2001: 98–100). Pri pristni vsebinski demokraciji, ki temelji na pristnem pluralizmu (ki ga natančno analizira ddr. K. Jaklič v svoji knjigi o demokratičnem pluralizmu), na resnični odprtosti duha in na sodobni ustavniški doktrini o temeljnih pravicah in svoboščinah (primerno poudarjeni npr. v knjigah nekdanjih sodnikov ustavnega sodišča dr. Ribičiča in dr. Jambreka). Brez tega nujnega teoretičnega pogoja ni mogoče niti teoretično utemeljevati Svobode.

Liberalizem naj bi bil po svojem značaju nevtralen kar zadeva spor o iskanju odgovora na vprašanje, kaj je »dobro življenje« ali »modus vivendi« (glej Kymlicka 2004: 157; Rawls 2000: 119). Liberalizem svojo upravičenost išče predvsem v argumentu, da posameznikom dovoljuje samostojno odločanje o načinu življenja (Axford et al. 2002: 261). Po drugi strani pa se moramo še kako zavedati tistega, kar poudarja na primer Lasch (1995: 95), ko pravi, da liberalizem ne uvaja le logike oziroma ideologije individualizma, pač pa s seboj prinaša tudi pasti individualizma ter izkoriščanje na temelju in na račun individualizma. Gre za tisti vidik, ki demokratični liberalizem sprevrača v kruti tržni kapitalizem in »ekonomizem«, v katerem se načeli demokratičnosti in socialnosti pogosto zdita utopični populizem.

Zato predstavniška demokracija ne bi smela biti oligarhija: v tem smislu, da sta javna sreča in javna svoboda le še privilegij manjšine. Na kar je pronicljivo opozarjala H. Arendt (1990: 269). Kajti »svoboda brez priložnosti je hudičevo darilo, preprečevati takšne priložnosti pa je zločin« (Chomsky 2005: 103).

Pa saj ni med izvoljenimi predstavniki ljudstva res še koga, ki bi mislil, ali bi bil celo prepričan drugače, o nasprotnem?

In spet bodo volitve … Liberalizem kot gola strankarska izbira, brez politične alternative?

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013