EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

2.2.2018

dr. Andraž Teršek

Javni psi čuvaji 2

Oziroma vprašanje o »neformalnem« nadzoru v pravni državi – in nad njo. Tudi za to gre. Oziroma, zdi se, da gre vse bolj za to. Nezadovoljstvo nad kakovostjo dela formalnih varuhov pravne države, žal tudi sodišč, poraja večja pričakovanja do neformalnih javnih psov čuvajev, s tem pa večjo posredno odvisnost demokracije in vladavine prava od njihovega delovanja. Posledično se s tem krepi njihova družbena odgovornost; kot nosilcev nepogrešljive družbene vloge.

Ta je bila institucionalizirana predvsem s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice; od prvih precedenčnih sodb glede sistemske vloge medijev in novinarjev kot javnih psov čuvajev, do nedavne sodbe v zadevi Magyar Helsinki Bizottsag v. Hungary (2016), ki takšen družbeni status priznava tudi javno delujočim predstavnikom strokovnosti, umnosti in kritične drže aktivno političnih državljanov. A to samo po sebi ne pomeni, da je javni vpliv javnih psov čuvajev velik, niti, da narašča. Še manj to pomeni, da predstavljajo točke družbene moči. Ali, da točke družbene moči uspešno razbijajo. Tega namreč ne počnejo že s tem, ko jih naslavljajo ali razkrivajo.

Prej je obratno, stanje je paradoksalno: več je javnih psov čuvajev, bolj so aktivni, bolj je njihovo javno delo transparentno in prepoznavno, manjši je njihov neposredni vpliv na odločevalske prakse, manjše je nelagodje tistih, ki jih zaradi pravne ali etične nesprejemljivosti njihovih ravnanj kritično naslavljajo, manjša je njihova odgovornost, nižja je njihova zavest o odgovornosti in (nad-paradoksalno) večja, trdnejša je legitimnost odločevalskih položajev in praks. In sicer že zaradi enega samega, enostavnega razloga, ki ga politična filozofija označuje kot »ubuizem oblasti«: oblast, ki tolerira kritiko in smešenje, pri tem početju pa včasih celo sama sodeluje, se ohranja tam, kjer je. Če pa ta oblast dokončno in popolnoma spremeni državljane v gole potrošnike, v prosti čas vsili zabavljaško tehnologijo, jim vcepi dojemanje svobode kot vprašanje potrošniške izbire med produkti in storitvami, z vzgojo nevednosti preobremeni zmožnosti mišljenja, z moralnim izvotljenjem prava zanika samoumevnost in intuitivno nujnost razlikovanja med prav in narobe, z ekonomsko tiranijo pa okrepi občutek strahu pred izgubo vsega tega in s tem povezanega, potem postane absolutna oblast in absolutno ostane tam, kjer je absolutna – na oblasti.

Paradoksu zato ni konca. Več je javnih psov čuvajev, manj so sistemsko preganjani kot nebodigatreba, večji je obseg njihovega dela, večja so vprašanja, ki jih naslavljajo, večji so problemi, ki jih razkrivajo in bolj jih zainteresirana javnost pozna, bolj so sprejeti kot nekaj samoumevnega, manj resno se jemlje njihovo delo (četudi sami sebe morda jemljejo preresno), tem bolj so zvezane njihove roke, da bi z njimi lahko karkoli RES spremenili. Razen tistega, kar pač počnejo, ker je to prisiljujoče nujno treba početi.

Podobno je z reševanjem ostankov socialne države in vrednote solidarnosti; vse bolj je odvisno od aktivnosti in mreže nevladnih organizacij, civilne družbe. A posledica vseeno ni več demokracije, več socialne države in več vladavine prava, ampak – in nasprotno – manj. In to ni dobro.

Mediji in novinarji, v vlogi javnih psov čuvajev, morajo svojo družbeno vlogo še naprej opravljati kot poslanstvo neformalnih nadzornikov. Ko gre za nadzor nad elitami, mrežami družbenega vpliva, procesom »drsečih vrat« ipd., ostajajo nepogrešljivi. Mreže pomembnejših poznanstev in njihove učinkovite uporabe pri iskanju partikularnih koristi so številne, goste in razvejane. In danes se jih ne uporablja in zlorablja nič manj, kot v preteklosti. Medsebojne vezi privilegirancev, njihova tiha zavezništva in trajno prepletanje uslug ustvarjajo posebna pravila igre. Najprej in najbolj v sferi dnevne politike in gospodarstva. Teorije in dokazovanj Millsa in Parete ne gre odložiti med zgodovinske arhive. Socialne mreže še vedno omogočajo nastalim in utrjenim družbenim elitam hiter odziv in velik vpliv na procese odločanja, vzpostavitev vzporednih centrov neformalne moči, neformalnih oblastnih institucij, ki so lahko močnejše od formalnih institucij oblasti. Le z zavestno skepso, slepoto ali nevedno naivnostjo bi lahko prezrli, da gre v globalni ekonomiji, tiraniji multinacionalk in politikah EU prav za to.  Družbena vloga elit pač ne zagotavlja odgovornosti elit v razmerju z javnostjo in temeljnimi načeli demokratičnosti, vladavine prava, socialnosti in drugih elementov ustavne demokracije.

Predstavniki pravniških poklicev, posebej pa ljudje na sodniških funkcijah zelo neradi slišijo opazko o hkratnem obstoju več pravnih držav. A ne gre se sprenevedati, da ena, formalno vzpostavljena pravna država (nem. Rechtsstaat) še ne pomeni tudi dejanske vladavine prava (angl. Rule of Law). Prevladovanje t.im. minimalnih standardov pravnosti, demokratičnosti in ustavnosti v Sloveniji prepogosto bolj spominja na tisto, kar pravna teorija imenuje zakonska država (angl. Legal State), ali na državo zakonističnega legalizma in legalističnega zakonizma. Mnogo manj, redkeje in šibko pa se kažejo lastnosti pristne vladavine prava. V smislu vladavine prepričljive strokovnosti, poklicne načelnosti, humanistične etike, argumentirane razumnosti, logike, socialne odgovornosti in solidarnosti, nenazadnje pa pravičnosti. Formalno, ali nemara kar golo formalistično razumevanje in uresničevanje pravne države je še daleč od tistega, kar bi z ozirom na jasne in prepričljive vsebinske kriterije pravne države in legitimnosti brez tresočega glasu in s ponosom lahko imenovali vladavina prava.  

Splošno nizka pravna zavest in utrjena pravna kultura, ki se enosmerno osredotoča na pravo kot tehniko golega odločanja, ta pa skoraj absolutno nadomešča presojanje, pa poklicni birokratizem, karierna prilagodljivost, pragmatično-tehnični odnos do pravnih predpisov in iritirajoča pravna ignoranca se zdijo odločilni razlogi, ki onemogočajo razvoj pristne vladavine prava. Del tega problema je mogoče opazovati tudi skozi prizmo nizke zavesti o pomenu in vlogi politične odgovornostipri ljudeh na javnih položajih in z javnimi funkcijami. Ti ljudje si prepogosto kar lastijo svoje položaje in funkcije, jih koristoljubno izrabljajo, odgovornost pa praviloma in vztrajno zavračajo: tudi, kadar je očitno, da bi jo morali prevzeti.Pravna država, kot jo z zakonopisjem, z zakonodajo in skozi zakonodajno politiko ustvarja dnevna strankarska politika v vladi in parlamentu k takšni podobi pravne države znatno prispeva. Vnašanje očitno protiustavnih rešitev v zakonska besedila, marsikdaj kar zavestno in nesramno, je postalo običajni zaznamek zakonodajnega postopka. Zakonske rešitve so pogosto nerazumne, neživljenjske in nedomišljene, tudi površno zasnovane. Hitri popravki in nenadne sprememb zakonodaje v kratkem času po njenem sprejemu so nevzdržna značilnost zakonodajne politike. "Interventne" spremembe zakonodaje pogosto sledijo posamičnim in medijsko odmevnim dogodkom, kratkoročnim poslovnim in kariernim interesom, tiraniji multinacionalk ipd.

Ob tem pa je vse premalo političnega in pravnega zavedanja, da je treba vzroke za probleme iskati pri sistemskih slabostih, ne pri eni sami zakonski rešitvi, ali celo pri enem samem zakonskem členu. V zakonodajnem postopku pa se še naprej izpuščajo, ali pa zgolj kozmetično udejanjajo bistveni predpogoji za kakovostne zakonske rešitve: dolgotrajne in izčrpne analize obstoječega stanja, ki kliče po spremembah in prepričljive, eksperimentalno utemeljene napovedi pričakovanih rezultatov po sprejemu določene zakonske ureditve. Ob takšnih dogodkih se pokaže, da vplivni posamezniki in oblastne institucije ne razumejo pravilno svojih pristojnosti in obveznosti, in da jih tudi ne uresničujejo na pravno pravilen, politično dostojen in sistemsko učinkovit način. Prelaganje odgovornosti na domnevno neustrezno zakonodajo je v takšnih primerih dokaz, da tisti, ki so upravičeni in dolžni opravljati določeno delo, temu delu niso kos.

K takšnemu izrisu zakonodajne politike je treba dodati tudi pomanjkljivo zakonodajno vlogo Državnega sveta. Njegov veto na zakon, sprejet v Državnem zboru, v najboljšem primeru le odloži začetek veljavnosti zakona in vodi do ponovnega glasovanja, kjer si vlada z večino v parlamentu pač zagotovi absolutno večino glasov vseh poslancev. Brez tehtnega razmisleka, ponovljenih presoj, konstruktivnih razprav, dobrovernega iskanja boljših in najboljših možnih rešitev, itd. Takšno stanje je nedemokratično in ne ustreza ustavnemu duhu zakonodajnega postopka, pri katerim naj ima pristno drugodomno funkcijo tudi DS.  

Vladavino prava onemogočajo tudi oblastne institucije z monopolom nad uradnim izrekanjem groženj s fizično prisilo in z njeno dejansko uporabo; policija. Pri nas, v Evropi in v svetu. Profesor Graeber v knjigi Utopija pravilta problem sodobne birokracije odlično pojasni. Policijo označi za birokrate z orožjem. Osrednja funkcija policije v sodobnem družbenem okolju ni ne zagotavljanje varnosti temeljnih dobrin, ne varovanje posameznikovega življenja in svobode, ali lastnine, ne preprečevanje neredov in zločinov, ne kaznovalno obračunavanje z največjimi prestopniki in delinkventi, ampak zaščita absolutne prevlade birokracije, ki je pretežno sama sebi namen, skrb za uresničevanje vseh in vsakršnih pisanih pravil z zavezujočo naravo pravnih predpisov, papirologija (kult papirologije, da bi bili natančni) in birokratsko papirološka post festum reakcija na tisto, kar se je že zgodilo in po tem, ko se je že zgodilo. Nekaj, torej, kar nima ničesar neposredno opraviti z vladavino prava.

Tudi zato je za ohranjanje same ideje o vladavini prava in za njeno pojavnost v minimalnih oblikah in obsegu nepogrešljivo in nadvse pomembno javno delo tistih ljudi, ki so zaradi svoje družbene vloge predstavniki neformalnih mehanizmov nadzora nad sleherno družbeno močjo, ki se odraža v javni sferi: neformalnih institucij, neposredno povezanih z mrežami in izvori vpliva na eni strani in formalnih institucij oblasti na drugi strani. Bolj kot je za pravno državo mogoče utemeljeno  trditi, da jo ne ustvarja institucionalizirana moč argumenta, ampak jo duši in kvari prevladujoča logika (politika) argumenta moči, bolj to velja. V sodobnem svetu je pomembnejše, kdo so posamezniki, ki imajo o neki zadevi določeno stališče, znatno manj pa je pomembna vsebina  njihovih stališč, strokovna suverenost in prepričljivost strokovnih argumentov. Proti temu se je mogoče vsaj nekoliko boriti (in se temu aktivno upirati) z odločnim, neomajnim in trajnim delovanjem neformalnih javnih psov čuvajev. 

Celotna družba, ne le Slovenija, nujno potrebuje velike in takojšnje spremembe na področju pravne in politične kulture. Pot k njim pa lahko tlakuje le javno delo uveljavljenih, novih in drugače mislečih ljudi, ki bodo pomenili novo strokovno in politično elito v pristnem načelnem, etičnem in vsebinskem oziru. Ljudje dela in znanja, izobraženci in intelektualci, strokovno suvereni predstavniki humanizma in predstavniki družbeno najpomembnejših poklicev morajo zato še okrepiti in širiti svoj civilni pogum, povečati obseg svojega javnega delovanja in se aktivno vključiti v politični proces. To je njihova družbena odgovornost. Pomoč pri tem bi jim morali nuditi javni mediji, s poudarjeno pozornostjo ljudem dela, strokovnosti, znanja in etične verodostojnosti. 

Odločilen prispevek k temu bi bila nujna sprememba pri odnosu javnih medijev do dnevne strankarske politike, politikov in nosilcev vpliva in privilegijev. Javni mediji bi morali v vlogi neformalnega nadzornega mehanizma nad oblastjo in družbeno močjo vzpostaviti kritičen in vsestranski nadzor; nad delom javnih osebnosti, funkcionarjev in nad njihovo osebnostjo. Politikom, funkcionarjem in nosilcem največ družbenega vpliva se še vedno omogoča predvsem njihova javna samopromocija, nastopaštvo, estradništvo, iz njih se delajo sodobne »medijske zvezde.« Namesto, da bi se dogajala stroga vsebinska presoja legitimnosti političnega in družbenega delovanja - vsakogar. To nujno vodi v neomejeni razmah sodobnega političnega mačizma.

Večja aktivnost in družbena odgovornost vseh teh predstavnikov neformalnega družbenega nadzora je nujnost družbene sedanjosti. 

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013