EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

26.1.2018

dr. Jernej Letnar Černič

Razgaljeno življenje športnikov?

Bližajo se zimske olimpijske igre, kjer se bodo uresničile sanje mnogih športnikov, da nastopijo na največjem svetovnem športnem dogodku. V že tako napeto protidopinško predolimpijsko dogajanje je prejšnji teden poseglo še Evropsko sodišče za človekove pravice s svojo sodbo o boju zoper doping.

Športne zadeve ne zaidejo pogosto na avenijo človekovih pravic v Strasbourgu. Evropsko sodišče se jih bolj kot ne otepa (glej denimo zadevi Mutu v Švica, št. 40575/10 in Pechstein v Švica, št. 67474/10). A tokrat je bilo drugače. Sodišče je namreč prejšnji teden podalo sodbo v zadevi Fédération nationale des associations et des syndicats sportifs (FNASS) in ostali proti Franciji (št. 48151/11 in št. 77769/13, 18. januar 2018) zaradi domnevne kršitve 8. člena (pravica do zasebnosti) in 2. člena protokola št. 4 (svoboda gibanja) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbi je zoper francosko državo vložilo pet športnih organizacij in devetindevetdeset poklicnih športnikov. Te organizacije so namreč pred francoskim »Conseil d'État« neuspešno izpodbijale zakonitost odloka francoske vlade št. 2010-379, s katerim je v francoski pravni red prenesla vsebino Svetovnega protidopinškega kodeksa Svetovne protidopinške organizacije (WADA) iz leta 2009. Ta športnike med drugim zavezuje, da neprestano in za veliko časa vnaprej sporočajo podatke o kraju svojega bivanja.

Svetovni protidopinški kodeks iz leta 2015 trenutno določa, da »športniki, ki jih mednarodna zveza/ali nacionalna protidopinška organizacija, ki je zanje pristojna, vključi v skupino za testiranje, morajo posredovati podatke o svoji lokaciji na način, določen v Mednarodnih standardih za testiranje in preiskave« (člen 5.6, stran 45). Športniki morajo tako pristojne institucije obveščati o kraju svojega bivanja, treniranja in tekmovanja. Svojo lokacijo morajo sporočati ne le v času priprav in samega nastopa na domačih in mednarodnih tekmovanjih, temveč tudi izven aktivnega obdobja, denimo, ko se s prijatelji po končani sezoni odpravijo na težko zaslužene počitnice. Dosegljivi in dostopni za obiske morajo biti vseskozi.

Številni poklicni športniki in nekateri strokovnjaki za športno pravo menijo, da lahko takšna ureditev razjeda civilizacijske pridobitve sodobnih demokratičnih in pravnih držav, ki temeljijo na varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na ustavni ravni vseh evropskih držav je jasno, da imamo vsi ljudje pravico do mirnega zasebnega in družinskega življenja, ki pa seveda ni absolutno zavarovana. V zasebnost je seveda mogoče poseči, če so podani stvarno upravičeni razlogi v javnem interesu, kamor sodijo tudi protidopinški razlogi. A vendarle se lahko vprašamo ali poklicni športniki upravičeno pričakujejo, da bo njihova zasebnost zavarovana, ko se denimo odpravijo na počitnice? Do kam seže nujna družbena potreba, da se preganjajo kršitve dopinga?

Morda športniki ne potrebujejo zasebnosti. Če nimajo nič za skrivati, pravijo nekateri, potem verjetno tudi ni posebna težava, da vnaprej sporočijo, kje se bodo nahajali. Po drugi strani pa lahko nadebudni obveščevalci in računalničarji kaj hitro izsledijo trenutno lokacijo vsakega običajnega človeka, ki se sprehaja s pametnim mobilnim telefonom v svojem žepu. Morda takšna obveznost sporočanja lokacije športnikov ni več takšen problem?

Evropsko sodišče je nato po tehtanju različnih pravic in interesov zapisalo, da »ne podcenjuje vpliva, ki ga imajo obveznosti sporočanja lokalcije na zasebno življenje pritožnikov. Vendar pa razlogi splošnega interesa ... upravičujejo omejitve njihovih pravic iz 8. člena.« (191. odstavek sodbe).  Nato je še zapisalo, da bi »zmanjševanje ali odpravljanje obveznosti ... nasprotovalo mnenju evropske in mednarodne skupnosti o nujnosti nenapovedanih pregledov« (191. odstavek). Zato so sodniki odločili, da so francoske oblasti »našle pošteno ravnovesje med različnimi ... interesi in da kršitev 8. člena ni podana« (191. odstavek). Glede domnevne kršitve svobode gibanja pa se je Evropsko sodišče razglasilo za stvarno nepristojno (200. odstavek).

Evropsko sodišče je tako pričakovano odločilo, da obstaja vsesplošni javni interes za protidopinški boj, ki upravičuje tudi daljnosežno poseganje v pravico do zasebnosti športnikov. Zagotovo je ključna dilema v tej večni debati, kako najti razumno ravnotežje med upravičenimi interesi domačih mednarodnih športnih organizacij, da učinkovito preganjajo kršitelje dopinških pravil, in pravicami športnikov do zasebnosti in svobode gibanja. V tej luči se je s sodbo Evropskega sodišča mogoče strinjati. Vprašanje pa je, če bi sodniki sprejeli enako odločitev v razmerju do trenutno veljavnih pravil, ki so še bolj invazivna kot tista, ki jih je sodišče presojalo. Težko se je namreč strinjati, da športniki nimajo prav nikakršne pravice do zasebnosti.

Nedorečena so še vprašanja glede dopustnosti načina, obsega in intenzivnosti posegov v športnikovo zasebno in družinsko življenje. Ali so res vsi načini v poseg zasebnosti dopustni, primerni in nujni v demokratični družbi? Denimo, ali lahko neko športnico nenapovedano obiščejo člani komisije ravno trenutku, ko se v kopalnici igra s svojo enoletno hčerko ali ko športnika zasežejo v neki restavraciji, ko je ravno na večerji s svojo izvoljenko.  

Več kot jasno je, da poklicni športniki niso samo sodobni gladiatorji, ki jih na terenu ali na televiziji občudujemo, ko na smučišču, ledu ali na skakalnici dajejo vse od sebe, ko pa zavese padejo, pa izgubijo svojo človeško vrednost in dostojanstvo. Da imajo tudi športniki človekovo dostojanstvo, bi se morale zavedati vse protidopinške organizacije, tako kot tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki bi ga lahko v pričujoči sodbi omenilo vsaj enkrat.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012