EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

17.1.2018

Vlasta Nussdorfer

VI./129. Različni pogledi na spolno nadlegovanje

Ko so prejšnje mesece svet zajele novice o spolnem nadlegovanju slavnih, zlasti nekaterih filmskih igralk, in so te kot po tekočem traku spregovorile o »skrivnosti«, ki to najbrž sploh ni bila, so se odprla številna vprašanja: zakaj so tako dolgo molčale, kako je drugod in tudi pri nas, zakaj je to bil in je velik tabu, kaj odkritje pomeni za prihodnost? Bo tega zdaj manj? Kdo vse in kako zlorablja svoj položaj? Kje so meje sprejemljivega? Ali to res velja le za slavne? Ali morda kdo pri tem pretirava?

To jutro spet;

vračaš se iz welness centra,

zaklepaš svoj črni audi-

klasičen enter

ženske na vrhu zavidljive kariere.

Po svojem terenu

se premikaš zanesljivo, vendar previdno.

Naokoli frfotaš v dragem šantungu,

kamni swarowski ti grejo v slast,

tvoji publiki tudi.

V nobenem trenutku ne smeš pozabiti,

da so vsi ti dragoceni predmeti tu zato,

da ne črhneš,

medtem ko mu zavezuješ svileno kravato,

zaklepaš službeni Samsonite,

pridržiš kozarec multivitaminskega soka.


(iz knjige Patricije Peršolja: Gospodinjski blues)

Veliko jih je, tako zgodb vsakdana kot tistih iz svilenih postelj in filmskega sveta. Vsaka ima svoj zakaj in tudi: zato. Samo stvar časa je bila, da spregovorijo. O zgodbah, ki so jim spremenile življenje, jih pahnile v svet slavnih ali močvirje propadlih in pozabljenih. Poslušala sem le »domače«, nekatere niso nikoli stopile iz anonimnosti in potrkale na uradna vrata, da bi dobile tak ali drugačen epilog. Nekatere so. Včasih so se zbale tistih, ki so jih »najemali« in plačevali, ker so bile po njihovem mnenju manj od niča in jim nihče ne bi niti verjel. Ker niso bile tepene, niso imele podplutb ali niso bile polomljene, pač pa le duševno poteptane in izmaličene, pa tudi uničene. Ker so naivno verjele, da bodo v odnosu le, dokler jim bo ustrezalo, potem pa bo izstop lahek in normalen. A ni bil. Niso več odločale ne o svojem telesu in ne o duši. Bile so ujetnice moških, ki so si jih zaželeli in najeli. Pametni, ugledni, premožni in ravno prav nesramni. Morda so celo vedele preveč, da bi jih izpustili. Je bila to kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja? So na začetku verjele, da lahko rečejo preprosti: ne, so ga sploh omenjale, so preveč »iskale« in tudi našle? So morda vedele, v kaj se spuščajo? Dokler je igra z obeh strani povsem jasna in nedvoumna, problemov ni. A lahko se sprevrže v nočno moro, strah, da nisi več kot lastnina, da si brez pravic, da je ugrabljen tvoj jaz. Razblinijo se sanje o karieri, prihodnosti, celo lastni svobodi. Cena, ki so jo nekatere plačevale in plačale, je postala previsoka.

Pa ne le to, razbohotili so se celo stereotipi o tem ali onem poklicu, kjer si »na ogled in otip«, ker spada vse to preprosto »poleg«. Tudi zato sem v nedavni oddaji nacionalke, v kateri sem sodelovala, z velikim zanimanjem prisluhnila gostom in klicateljem. Odprle so se teme, ki jih običajno zanemarjamo. Gostinski poklic je lahko za mlada dekleta, ki si služijo kruh kot študentke, še kako huda preizkušnja (ne)moči. Tikanje je le uvod v vse druge »aktivnosti« nekaterih gostov; opolzkosti, dotikanja, trepljanja in pričakovanja dodatnih negostinskih »uslug«. Njihove izkušnje, zlasti če so čedne in kot pravijo taki gostje, še privlačne, so lahko vse prej kot spodbudne. Zagotovo morajo jasne meje postaviti same, pa tudi njihov delodajalec. Jih sploh želi? Morda zgolj s figo v žepu? Zakaj ni prijav?

Naslednje so lahko medicinske sestre in negovalke, še zlasti tiste, ki »nemočne« obiskujejo na njihovih domovih. Slišati je bilo celo, da jim je bilo svetovano, naj potrpijo. Je to mogoče? Kje je njihovo dostojanstvo? Je mogoče »grabljenja« uvrstiti med dotike starih, bolnih in morda dementnih, ki jim jih lahko kar oprostimo? Zakaj nadrejeni v takih primerih ne zamenjajo negovalk z moškimi ali na teren pošiljajo dve negovalki skupaj, če je seveda to izvedljivo? Kje piše, da to spada »poleg«? Nedopustno je že razmišljanje o tem. Tudi predstavnica medicinskih sester je v oddaji odstrla preštevilne težave svojih kolegic, celo posledice verza (ali so medicinske sestre res spodaj brez?) pesmi Tisoč modrobelih rožic.

Spregovorili so tudi moški – nekateri spoštujejo spolno nedotakljivost in poznajo etiko ter družbene norme, drugi se sprašujejo, ali ženske s svojim oblačenjem in prisotnostjo ob neprimernih urah na nekaterih krajih ne izzivajo. Prosim? Po tej logiki bi si lahko spolnih in drugih užitkov željni na plažah kar »postregli« z ženskimi telesi, ki »privabljajo«.

Povsem nesprejemljivi pa so tudi v zadnjem času v medijskem prostoru predstavljeni dogodki na nekaterih univerzah. Tudi po tem, ko sodišča ugotovijo, da so bile ženske deležne mobinga in diskriminatornega obravnavanja, ustrahovanja in spolnega nadlegovanja, se ne zgodi praktično nič. Res je, da visoko spoštujemo avtonomijo univerze in akademsko svobodo ter nevmešavanje državnih organov v njeno notranjo organiziranost, upravljanje, poslovanje in urejanje medsebojnih odnosov, vendar pa univerze niso povsem nedotakljiv prostor, saj je v njem prav tako treba spoštovati ustavnost, zakonitost, etičnost in akademsko kulturo. Prav tam pričakujemo popolno spoštovanje temeljnih družbenih vrednot in tudi etičnega kodeksa, ki zapoveduje, da je osnovno vodilo pri delu prizadevanje za spoštovanje človekovega dostojanstva in enakopravnosti. Seveda o primerih lahko za zdaj sodimo le na podlagi javno objavljenih zgodb, a občutki so ob tem žalostni, za prizadete pa zagotovo več kot zgolj to.  

Še kako prav pa je, da odpiramo tovrstne družbeno zapostavljene teme, da se poslušamo in slišimo, kajti nasilje nad ženskami in dekleti je ena najpogostejših in hudih oblik kršitev človekovih pravic in svoboščin. Tovrstno nasilje – kršitev spolne nedotakljivosti, običajno kar z zlorabo položaja – ni zgodba preteklosti, je pa še vedno neke vrste tabu. Je med nami, v vsakodnevnem življenju, le prepoznati ga moramo in se mu zoperstaviti ter ga vedno odločno zavrniti. Včasih zadostuje beseda ne. Spet drugič je dobrodošla obsodba znotraj delovnega okolja ali ne nazadnje tudi sodišča. Le pot do tja je običajno težka in dolga.

Le tako bomo dojeli, da nekaterih meja, pa ne žičnatih, pač pa tistih, ki jih ustvarjamo v medsebojnih odnosih, ne smemo prestopiti. Nihče, četudi je to prijatelj, predpostavljeni ali sodelavec. Vsega pač ni mogoče uvrstiti med prijazno dvorjenje, pohvale, tkanje lepih in prijaznih odnosov. Neumno je namreč trditi, da bo boj zoper spolno nadlegovanje odnesel to, čemur pravimo normalni odnosi ... Za tesnejše odnose morata biti namreč dva, ne le en, ki si dovoli preveč. Vsak namreč dobro ve, ali bi vsaj moral vedeti, kaj si lahko privošči in česa ne. To je tako kot pri otroku; vsi vemo, kaj je zdrava starševska ljubezen in kaj normalni dotiki, ki se jasno ločijo od spolne zlorabe. Tudi tam žal nekateri še vedno trdijo, da si zdaj ne upajo niti pobožati lastnih, kaj šele tujih otrok, da ne bi kdo v tem videl kaznivega dejanja. Ojoj, kam smo prišli! To lahko trdi le tisti, ki hoče pozornost preusmeriti v napačno smer ali preprosto pretirava. Tako kot pri prepovedi telesnega kaznovanja otrok, ki naj ne bi »po novem« smeli odnašati smeti ... Kako sprevrženo lahko razmišljamo! In vendar se da vse razložiti tako ali drugače. Zlasti, če odpove ZKP (v tem primeru kar: zdrava kmečka pamet).  

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012