EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

28.8.2017

prof. dr. Marko Pavliha

Utrinki s filozofskega nebá mirovništva

Pričujoče vrstice so se iz poetičnega melosa deformirale v nemočno besedno zaušnico Donaldu Trumpu, Kim Džong Unu,  Narendri Modiju, Xi Jinpingu in vsem politikom in teroristom, ki so oropani razuma v imenu absolutne sile. Pobiti nas hočejo prej, preden bosta to storila podnebje in tuzemski planet z obrambno-epileptičnimi napadi; ta neznansko idiotska uničevalnost jim gre žal silno učinkovito od rok.

Toda pred (mojo) jezo je bila in je še vedno ljubezen.

Ko se je pomlad že skoraj vsa prelila v poletje, sva se s hčerko pridružila kanadskim Slovencem na tradicionalnem izletu v skrbni režiji častnega konzulata. Prvo postojanko smo si privoščili v Senožetih pri Rimskih Toplicah, v rojstni domačiji Antona Aškerca (1856-1912), za katero še dandanes skrbijo njegovi  sorodniki, skupaj s kmetijo, ovcami, kokošmi in preostalo živino. Po mnogih letih me je zopet nostalgično zaščemelo, kakšen imeniten svetovljan in sila napreden kristjan je bil ta naš veliki pesnik, duhovnik in arhivist, pa tudi ahasver, nemiren duh in popotnik.

”Preromal ves sem svet v stoletjih dolgih

in molil v templjih sem vseh bogov,

a zadovoljen nisem bil v nobenem;

zato postavil sem si tempelj nov.”

V središču njegovega opusa so svetovno-nazorske epske pesnitve, s katerimi je iskal odgovore na večna človečanska vprašanja, denimo o socialnih razlikah in bistvu človeka. V nacionalno poezijo je vpeljal motive klasične antike, zgodovine različnih narodov, slovenskega izročila, turških upadov, ustoličevanja knezov, kmečkih uporov, celjskih grofov, kralja Matjaža, Matije Gubca in Ljudevitega Posavskega. Prelepe so njegove lirične pesmi, balade, romance, legende in parabole, kot da ”poljublja nebeško sonce žareče, pod sabo neskončno morje peneče,” medtem ko potok teče v morje in ves otožen šumlja in jamra, da bo, siromak, kot kristal čist in bister izginil v temnih, slanih globočinah in se za vselej izgubil v brezmejnosti. Toda morje ga potolaži, da bi se brez njega izsušil, brez sledu bi umrl in usahnil, zdaj pa se bo z morskimi valovi zlil in z morjem vred živel še dalje, “neizmeren, vekovit”.

Aškerc je že med med študijem teologije, ki ga v praksi ni zadovoljila, kvečjemu razočarala, premišljeval islam, budizem, brahmanizem in kitajskega političnega filozofa Kung-fu-tseja, tuje nauke je primerjal s krščanstvom. Tuhtal je o svobodi, katere vrhunsko izpolnjene predstavlja Bog, ki je največji veleum in najvišja inteligenca in zato tudi najbolj svobodomiseln in miroven. V svojem pismu škofu Antonu Jegliču je izrazil prepričanje, ”da človek, ki ljubi v svojem delovanju iz svojega notranjega nagiba svobodo in luč, človek, ki stremi po napredku, pisatelj, umetnik, ki ustvarja svobodomiselna dela iz ljubezni do stvari same, do svojega bližnjega, da se tak človek, tak umetnik Bogu bliža, ne pa, da bi se oddaljeval od Boga!”

”Daj tistemu, ki ga ljubiš, krila, da leti, korenine, da se vrne, in razlog, da ostane,” je nekoč rekel  dalajlama, kar bi za začetek veljalo upoštevati pri otrocih, če jih imamo. Veliki tibetanski mislec je eden od najprepričljivejših mirovnikov, saj je budizem edina verska usmeritev, ki je vselej odklanjala kakršnokoli poseganje po orožju.

Namenilo se je, da sem si ravno med vnovičnem brskanjem po Aškerčevi umetniški zapuščini v knjižnici izposodil (še) dve knjigi podobno kozmopolitskega Aldousa Huxleyja (1894-1963), pisatelja, pesnika, dramatika, esejista, vagabunda in eksperimentatorja z opojnimi substancami, in sicer večinoma prezrto Mirovništvo in filozofija in njegov najslavnejši ter slovenskim maturantom (ne)ljub roman Krasni novi svet. V prvem delu so zbrani avtorjevi krajši in priložnostni zapisi (po)govorov, enciklopedičnih člankov in odlomkov iz knjig  o mirovništvu kot filozofiji, ki so nastali na predvečer druge totalne vojaške kataklizme. Huxley je poudarjal, da noben drug sesalec ne sproža vojn, kot jih človek, da je pri primitivnih ljudstvih, na primer Eskimih, ideja vojne nesprejemljiva in “že najmanjša uporaba nasilja v osebnih odnosih med njihovimi člani sproži ugovore”, v dolini reke Ind v današnjem Pakistanu pa je več stoletij cvetela visoko razvita civilizacija, primerljiva sumerski in egipčanski, ki ni poznala organiziranega nasilja. Kar lahko storimo na področju estetike lahko storimo tudi na področju etike, ker je v veliki meri stvar naše izbire, ali svet gradimo v strahu in lakomnosti ali v zaupanju in ljubezni. Polno življenje je treba sočasno živeti na treh ravneh, moramo ga občutiti, hoteti in misliti. Temelj celotne vojne propagande je v maličenju človeških bitij v “diabolične abstrakcije” ali evfemizme  (denimo “vojna do popolne obrabe sovražnika”), v heretike, sovražnike, pogane, nearijce, zamorce, barbare, fašiste, komuniste, kapitaliste, boljševike in druge ožigosane “izmečke”, ki jim je mnogo lažje streči po življenju kot konkretnim osebam z imeni in priimki.

Takole je recimo strnjeno zagovarjal konstruktivni mir in pacifizem:

”Kljub temu ostaja vera v duhovno realnost, ki je dostopna vsem in v kateri so vsi združeni. Ta vera je najboljše metafizično okolje za mirovništvo; in če dovolj ljudi živi po načelih te vere, če je dovolj ljudi odločenih, da bodo živeli duhovno realnost, v kateri je človeštvo združeno, bo prevladal mir; kajti mir je tako rekoč stranski produkt določenega načina življenja – načina življenja, ki ni zgolj posledica in praktična ponazoritev filozofije, o kateri sem govoril, temveč je sočasno predvsem mehanizem za nadaljnjo rast vednosti o realnosti, s katerimi je povezana ta filozofija.”

Filozofija oziroma doktrina konstruktivnega mirovništva ali nenasilja temelji na dejstvih, da so vsi ljudje zmožni ljubiti soljudi, da je mogoče omejitve te ljubezni vselej preseči in da sta ljubezen in dobro nalezljiva, tako kot sovraštvo in zlo. Zveni v istem oplajajočem duru kot Leibnizova in Huxleyjeva philosophia perennis, večna filozofija, “the ethic that places man’s final end in the knowledge of the immanent and transcedent,” najvišji skupni faktor vseh religij, tako kot sodobni svetovni etos in dalajlamova Etika za novo tisočletje. Toda konstruktivni mir mora biti najprej osebna etika, način življenja posameznika, njegova vest in osebni zgled, za kar potrebujemo sočutno paideo. Oboroževanje ne prinaša miru, marveč vojno, in cilji ne upravičujejo sredstva, temveč sredstva določajo cilje. Pri tem je Huxley nekoliko protisloven, kajti v Kontrapunktu življenja eden od protagonistov trdi, čeravno glede ljubezni, da plemeniti cilj lahko opraviči sramotne pripomočke, “če pa je cilj sramoten, kaj potem?,” se sprašuje. Nek britanski Svobodnjak zagovarja oboroževanje, organizacijo, disciplino in moč, kajti po njegovo se ni več mogoče bojevati z ustavnimi pripomočki, kadar gre za temeljna načela, ne sme se  dovoliti, da bi imeli politiko še naprej za parlamentarno igro, zato je treba takoj pričeti z dejanji ali pa groziti z njimi, se pripraviti na boj.

Edini resnični napredek prinaša razvoj dobrodelnosti, še upa Huxley. Če sta cilja mir in pravičnost, je treba uporabiti sredstva, ki so miroljubna in pravična. Lahko smo solidarni z zlom ali z dobrim; na piratski ladji sme človek upravičeno zavrniti sodelovanje s preostalo posadko pri malopridnih plenilskih in ubijalskih dejanjih, kot vsi reformatorji, ki zaradi moralnih razlogov niso hoteli sodelovati s prevladujočo družbo. Domoljubje je normalno, dokler se ne spridi v pretirano oboževanje lastne države in malikovanje njenih voditeljev, tako da ljubezen spodbuja puhlost in nečimrnost na eni strani, na drugi pa zaničevanje, sumničenje in sovraštvo do drugih.

Huxley je pred skoraj stotimi leti vizionarsko ugotavljal, da bi se morali z izpopolnjenimi komunikacijami izboljšati mednarodni odnosi, vendar je vprašanje, “kako uporabljamo te ogromne potenciale,” še posebej neskončne možnosti današnjega interneta, katerega kajpak ni mogel slutiti niti v sanjah. Dva bistvena pogoja mirovništva na gospodarski in družbeni ter širši politični in mednarodni ravni sta bila po njegovem mnenju decentralizacija in spodbujanje subsistenčnega življenja in male industrije:

“Demokracija je mogoča samo, če je večina ljudi ekonomsko neodvisnih od neuradnih in javnih avtoritet, miroljubna politika pa se najlažje izvaja, ko vplivni posamezniki ali manjšinske skupine ne morejo manipulirati z množico ljudi. “

Kot je v spremni besedi k Mirovništvu napisal filozof dr. Boris Vezjak, ni težko uganiti, da je na Huxleyja znatno vplival(a) Velika duša Mahatma Gandhi s svojim naukom o nenasilju (ahimsa). To ni bilo gibanje bahanja, razgrajanja ali sleparjenja, pač pa preskus iskrenosti, poštenosti in zavedanja nepopolnosti indijskega ljudstva, ki je zahteval čvrsto in tiho žrtvovanje. Tako imenovani “nesodelujoči” so si prizadevali, da bi vzbudili pozornost in bili za zgled z nevsiljivo ponižnostjo, namesto z nasiljem, kajti nepremišljena neposlušnost bi lahko pomenila razkroj družbe. Državljanska neubogljivost ni samopašno protipravno ravnanje, marveč samoobvladanost ob spoštovanju zakonov, k čemur je nagovarjal že strasten peripatetikos Henry David Thoreau v eseju o državljanski nepokorščini (Civil Disobedience) in pozival k nenasilnemu odporu proti nepravični državni ureditvi. Dandanes naj bi to počela pristna civilnodružbena gibanja, toda žal se prevečkrat sprevržejo v politične projekte ali celo stranke.

Kurt Vonnegut se je v ludističnem romanu Zajtrk prvakov kot stvarnik poistovetil z izmišljenim pisateljem Kilgoreom Troutom, čigar teorija je bila – pred skoraj petimi desetletji, pomislite! -, da bo atmosfera kmalu postala strupena in neprimerna za dihanje, v zgodbi o plešočem norcu pa je bitje v letečem krožniku z imenom Zog prispelo na Zemljo, da razloži, kako se da preprečiti vojne in ozdraviti raka (informacije je prinesel s planeta Margo, kjer so se domačini pogovarjali s prdenjem in plesanjem stepa; tako gre to in tako dalje …). Ampak mi, slovenskega naroda hčere in sinovi smo še dosti prej po zaslugi dr. Vida Pečjaka prebrali mladinsko novelo Drejček in trije Marsovčki, v kateri marsovski oče osrednjemu junaku dobrohotno pojasni, zakaj bi bilo treba tudi na Zemlji prepovedati vojne kot so že davno storili na Marsu:

“Zemlja si sama kuje svojo bodočnost,” je dejal, toda “če se boste združili vsi, ki ljubite mir, vam nihče ne bo mogel vsiliti vojne.”

Zdi se, da je takšna drža navdahnila dr. Franceta Bučarja, ki je zagovarjal osamosvojitev Slovenije na podlagi tedanjih zavezujočih slovenskih in jugoslovanskih predpisov, kar je bil predpogoj, da bo nova država postavljena na legitimne in legalne stebre. Vojna je sicer izbruhnila, a je bila k sreči kratkotrajna.

Če mi je dovoljena tudi osebna nota, ponosno povem, da sem leta 2003 v neagresivnem in neborbenem zanosu pred referendumom za včlanitev v NATO v eni od svojih kolumn v Primorskih novicah napisal tole (se opravičujem za samocitiranje, ki je običajno rezervirano le za enega in edinega neumornega pravniškega borca zoper krivice):

“Bliža se dan, ko bomo morali obkrožiti NE ali DA, vse bolj nas tisti tam zgoraj vlečejo za nos s pokroviteljskim in agresivnim pozivanjem k razumnosti. Če narod ne bo overil vražje pogodbe, bi morali njeni avtorji odstopiti in se posloviti od oblasti, saj bi politično, programsko, etično in moralno pogoreli na celi črti. Pojdimo na referendum, še enkrat temeljito premislimo o neznosnem smislu severnoatlantske “disfunkcionalne družine” in ravnajmo po svoji vesti, a ne pozabimo, kaj je nekoč dejal George Bernard Shaw: “Razumen človek se prilagodi svetu, nerazumen se trmasto trudi, da bi svet prilagodil sebi; zato je ves napredek odvisen od nerazumnega človeka.”

Ali nam oborožitvene zveze pomagajo pri ohranjevanju svetovnega miru? Ne, kajti trenutno je kar 67 držav po svetu vpletenih v vojne, v katerih sodeluje 763 militantnih, gverilskih, terorističnih, separatističnih in anarhičnih skupin! Zakaj je naravna, univerzalna, nedotakljiva, neodtujljiva in mednarodnopravno zagotovljena človekova pravica do življenja, ki absolutno opravičuje in zahteva mirovništvo,  ena najbolj kršenih? Mar ni tudi skrivnostna Platonova, mitološka ali resnična Atlantida propadla zaradi militarizma, materializma in korupcije?

Naomi Klein nas kot glasnica prevladujoče stroke in zaskrbljenih ljudi svari, da je zoper človeštvo in naš planet najhujšo bitko in vojno sprožil kapitalizem z onesnaževanjem okolja in maličenja in krotovičenja podnebja, kar nas rine na rob terminalnega pekla. Prav je, da nas je strah, a uporabimo ga kot preživetveni odziv in se prelevimo v superljudi, ki bodo sposobni preprečiti najhujše. Na naša vrata trka zgodovina, ji bomo odprli? Rešijo nas lahko le množična družbena gibanja, sklene izjemna novinarka.

Skoraj heretična in vendarle s kančkom resnice je misel francoskega filozofa Frédérica Grosa v Filozofiji hoje, da je mogoče potegniti določene vzporednice med vojno in športom, ki so prvi v čast, drugemu pa v sramoto, kajti zmeraj gre za isto delitev na zmagovalce in poražence, za kratko pot od spoštovanja nasprotnika do mržnje, ki jo namenjamo sovražniku. Zato priporoča Marcher, une philosophie, ki zagotovo  bolj spodbuja mirovništvo kot agresivna tekmovalnost.

Vojna ni M.A.S.H., Kavelj 22, Dobri vojak Švejk, slična parodija ali obešenjaška komedija, temveč je najstrašnejša grozljivka, katere “ogled” ne bi smel biti nikomur dovoljen, ne glede na starost.

Kakopak rešitev za trajen mir ni v distopičnem “krasnem, novem svetu,” ki se fiktivno dogaja natanko 632 let potem, ko je Henry Ford uvedel tekoči trak in množično proizvodnjo, v katero je vključenih pet kast umetno spočetih ljudi, od inteligentnih alf do skoraj bebavih epsilonov. Tu sicer ni več vojn, ker ne sme nihče nikogar preveč vzljubiti, kjer vlada slogan “skupnost, istost, stalnost,” pri čemer je vedno na voljo psihedelična soma, “da ti utolaži jezo, da te spravi s sovražnikom, ti pomaga, da z vsem potrpiš in vse preneseš.” Tudi idealnega Huxleyjevega tihomorskega Otoka ne bomo našli, niti teraformiranega planeta, vsaj v naslednjih desetletjih ne, zato nam ne preostane drugega kot hic Rhodus, hic salta, tukaj in zdaj pokažimo, kaj zmoremo, etično in znanstveno.

Kot nas izjemno prefinjeno in nežno uči Alenka Rebula, gre vedno znova za Globine, ki so nas rodile, zato bi bilo treba vprašanje, kako naj vzgajamo otroke, vsaj delno nadomestiti z vprašanji, kako naj omogočimo samoprečiščevanje vzgojiteljev, kako naj se osvobodimo notranjih senc, prividov in samoprevar, kako naj izpeljemo kulturno in etično preobrazbo. Dojenčkova občutljivost je neizmerna in odrasel človek ne more nikoli več tako trpeti ali biti tako blažen kot se mu to dogaja v prvih tednih življenja. Prva vzgoja k miroljubnosti poteka v plenicah, v prvem letu, ko se otrok zakorenini v svoji oralni moči in doživlja izpade svoje agresivnosti kot vznemirljive in sjajne, poln bo agresivne razpoložljivosti za življenjske boje, zato bo kot odrasel lahko odločal, “kako naj vihti svoja orožja ali kako naj jih pušča ob strani.” Rebula meni, da vzgoja za miroljubnost ne more zaobiti vprašanja “valorizacije zdrave agresivnosti,” zato naj bi bilo milobno pozivanje k občečloveški ljubezni neutemeljena iluzija in neodgovorno igračkanje z napadalnim nabojem človeške vrste. “Edini način, da se napadalnost umiri,” pravi, “je oralna potešitev osebnosti, torej doseganje bistvenega za lastno varnost in nahranjenost.”

Uf, sem se besedno zaplezal, je skrajni čas, da se duhovno dehidriran vrnem k umetnosti in končam tole morečo epizodo. Miroljubnost oziroma mir je poleg zdravja predpogoj za vse ostalo, zato si za epilog  privoščimo globok požirek iz Aškerčeve Čaše nesmrtnosti, ki vselej odžeja:

”Sam imaš jo čašo čarodejno,

sam naredi pitje si nesmrtno!

Čaša tvoja je – življenje tvoje!

Sam napolni z večnosti jo lekom!

Čaša tvoja je življenje tvoje.”

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016