EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

31.7.2017

prof. dr. Marko Pavliha

Tabuji, predsodki in hinavska politična korektnost

Pri nekaterih primitivnih ljudstvih pomeni tabú  zapoved ali prepoved, ki se nanaša na kako dejanje ali stik s čim, katere kršitev kaznujejo nadnaravne sile, v vsakdanjem življenju pa gre za stvar, ki se ne sme kritično obravnavati, ali za nekaj neznanega,  prikritega in sramotnega, za kar ne smejo izvedeti drugi. Večji kot so tabuji, slajši užitek se sprošča ob njihovem rušenju.

Tabuje moramo razlikovati od predsodkov, negativnih, odklonilnih odnosov do koga ali česa, ki so neodvisni od izkustva, recimo ideološki, moralni, rasni, spolni ali verski predsodki, in od stereotipov, s katerimi največkrat zaletavo ali krivično označujemo domnevno ustaljene ali pogosto ponavljajoče se oblike česa oziroma vedenjske obrazce in vzorce. Zdi se, da zlasti rumenkasti mediji in spletni troli rušijo tabuje in ustvarjajo predsodke ter stereotipe, ki razjedajo človeško sožitje, ker smo ljudje sugestibilni in nagnjeni k nepravičnemu in nedoslednemu moraliziranju, licemerstvu, svetohlinstvu in hinavstvu.

Ampak aequo animo audienda sunt inperitorum convicia - sramotitve neukih je treba poslušati ravnodušno (Seneka), kajti vsakdo premore ravno toliko zlobe kolikor mu manjka razuma (Nietzsche) in srca (jaz).

Seveda pa obstajajo tabuji, ki sprožajo upravičene predsodke, ker so povečini amoralni ali celo kaznivi, na primer izrojene spolne prakse kot denimo pedofilija, sadizem, mazohizem, sadomazohizem, nekrofilija (spolno skrunjenje mrličev), sodomija, koprofilija (spolno naslajanje ob gnusnih stvareh) in zoofilija (bestialnost). Slednja se je v naše zakotje šokantno zarezala z zloglasno zdravniško-pasjo tragedijo, potem s ponavljajočim občevanjem s kobilami v konjušnici in še kakšna srhljivka ali grozljivka ždi v analnih policijskih analih.

Pandorino skrinjico družbene psihopatologije, človeških slabosti, zablod in izprijenosti je pogosto na stežaj razpiral ameriški dramatik Edward Franklin Albee (1928-2016), trikratni dobitnik prestižne Pulitzerjeve nagrade za dramatiko in dvakratni Tonyjev nagrajenec, ki je amerikaniziral teater absurda in je že pri dvanajstih vedel, da je gej in tega nikdar ni skrival. Pri nas je najbolj znan po ikonski gledališki igri “Kdo se boji Virginie Woolf?” iz leta 1962, dokaj prezrta pa je ostala kočljiva, osupljiva, provokativna, sarkastična in humoristična satira, farsa ali tragikomedija z nenavadnim naslovom “Koza ali Kdo je Silvija?” (The Goat or Who is Sylvia?), ki je doživela premiero leta 2002 na Broadwayu v Golden Theatru v režiji Davida Esbjornsona, čez tri leta pa so jo postavili na velike odrske deske Mestnega gledališča ljubljanskega. Predstavo je režiral Dušan Mlakar, ki se je že tretjič spopadel s tem kontroverznim, meni sicer ljubim avtorjem, v prvi slovenski uprizoritvi pa so nastopili Boris Ostan, Judita Zidar, Milan Štefe in Jaka Lah.

Čeravno je vselej skorajda vse še mogoče izboljšati, težko verjamem, da bo kdo prekosil režiserja Iana Ricksona z najnovejšo verzijo Koze v londonskemu Theatre Royal Haymarket s slavnim rdečelasim Damianom Lewisem v glavni vlogi, ki se ga bržkone spominjate iz kultnih televizijskih nadaljevank Domovina (Homeland) in Milijarde (Billions). Če ste si na medmrežju iznajdljivo izbrali ne pretirano skopega posrednika-prodajalca vstopnic, ste lahko pred predstavo za skupno sprejemljivo ceno uživali v večerji v popularni filmski restavraciji Planet Hollywood, kar dokazuje, da ne gre samo ljubezen skozi želodec, marveč tudi kultura.

V tridejanki nastopajo Martin (Damian Lewis), petdesetletni uspešnež in najmlajši dobitnik Pritzkerjevega priznanja alias arhitekturne različice Nobelove nagrade, njegova žena Stevie (Sophie Okonedo), njun homoseksualni sin Billy (Archie Madeqwe) in družinski prijatelj Ross (Jason Hughes). Na sam dan dopolnjenega Abrahama se Martin pripravlja na televizijski intervju s proletarskim, snobovskim in ciničnim Rossom, kot ga rad podraži, a je precej raztresen in pozabljiv, pojma nima, od kod se je v njegovem žepu suknjiča znašla ženska poslovna vizitka, za nameček pa se soproga pritoži nad čudnim vonjem, ki veje od njega. Ko ga vpraša, ali jo vara z drugo žensko, se ji izpove, da se je zaljubil v kozo Silvijo, toda Stevie misli, da gre za neslano (kosmato?) šalo in krohotoma odvihra iz sobe. Po neuspelem snemanju se Martin zaupa Rossu in ko ga ta vpraša, kdo je Silvija, mu pokaže fotografijo, kar ga, kakopak, šokira, rekoč, da mora to nemudoma povedati ženi. 

"This is a goat! You're having an affair with a goat! You're fucking a goat!"

Ross napiše pismo Stevie, v katerem razodene Martinovo groteskno skrivnost, češ, da ga želi zaščititi pred medijskim linčem, za takšen korak pa se je odločil v imenu prijateljstva in ljubezni do obeh. Sledi burno soočenje zakoncev, med katerim ne manjka kričanja, razbijanja okrasnih predmetov in pohištva, steklo in keramika frčita po odru vse do prvih vrst v dvorani, vmes pa smo priče sinovim razočaranim medmetom, besednim igram in posrečenim metaforam, ki jih je tudi izvirno angleško govorečemu občinstvu težko razumeti, če niso poprej prebrali igre v originalu.

Zgodilo se je tako, da se je Martin razgledoval po podeželju za primerno hišo, ki sta jo želela kupiti s soprogo, ko jo je, kozo kajpak,  prvič uzrl za ogrado sredi pašnikov, vso pohlevno, s tistimi njenimi očmi in mokrim smrčkom, s katerim ga je podrgnila po obrazu. Utrnila se je ljubezen na prvi pogled in takoj je vedel, da bosta šla skupaj v posteljo oziroma kot ga je na robu živčnega zloma popravila Stevie - "na slamo". Ker postindustrijskega, povzpetniškega in s stresom prežetega arhitekta zaradi občih družbenih norm najeda občutek krivde, se pridruži "društvu anonimnih fukačev živali," kot žena histerično poimenuje terapevtsko skupino, od koder izhaja skrivnostna vizitka članice, ki se "zdravi" zaradi seksanja z nemškim ovčarjem, poleg drugih prašičjih, pasjih in gosjih perverznežev. Predstava doseže vrhunec, ko sin na usta poljubi očeta in mu izpove ljubezen, pri čemer ju zasači Ross, za epilog pa se pojavi afektirana Stevie z ubito kozo, ki jo je zaklala iz ljubosumja. 

Albee je sijajno prikazal  moralnost v razmerju do tabujev, percepcijo ženskosti v kontrastu med Stevie in Silvijo in arbitrarno naravo družbenih standardov in konvencij, saj se recimo Martin vseskozi posmehuje sinu zaradi istospolne naravnanosti, hkrati pa se mu zdi popolnoma normalno njegovo erotično razmerje z živaljo.

Dva tedna po ljubljanski premieri je Max Modic v Mladini objavil odličen esej o ”kozjih molitvicah” oziroma kako daleč gre lahko človekova ljubezen do živali. Pričel ga je z dialogom, ki dokaj dobro pričara vtis celotne predstave, čeravno z opolzkim besednjakom, a tako pač je, ne sme nam zagosti cenzura zaradi namišljenega puritanstva:

”STEVIE: Ja! Za fuk gre! Za to gre, da si ti žival!

MARTIN: Sem mislil, da sem.

STEVIE: Hmmm!

MARTIN: Sem mislil, da sem, da smo vsi … živali.

STEVIE: Mi živimo s sebi enakimi!

MARTIN: O, zaljubljamo se v mnoga druga bitja … v pse in mačke in ...

STEVIE: Ampak jih ne fukamo! Ti si pošast!

MARTIN: Jaz sem globoko v težavah, strašno razdvojen ...

STEVIE: Fukač živali!

MARTIN: Silvija in jaz ...

STEVIE: Mi boš rekel, da si te ona želi?

MARTIN: Ja.

STEVIE: Kaj pa dela - z ritjo rine vate, proizvaja tiste grozne blejajoče zvoke?

MARTIN: To je ovca.

STEVIE: Vseeno! A se ponuja? Upogne sprednje tace, obrne glavo, oči te gledajo, njena ...

MARTIN: Nehaj! O specifičnosti najinega seksa ne bom razpravljal s tabo!

STEVIE: Hvala lepa. Ti to bitje ... izkoriščaš! Ti to žival ... posiljuješ in se prepričuješ, da ima to opraviti z ljubeznijo?!

MARTIN: Ljubim jo ... in ona ljubi mene.”

Kot se nazorno razpiše Modic, se zoofilija uvršča med najbolj tabuizirane spolne prakse, ampak pri Albeejevem odrskem delu ne gre toliko za bestialnost kot za "meje naše strpnosti do pojavov, prepričanj in užitkov, ki so nam tako tuji, da si o njih ne upamo niti razmišljati." Zato naj bi se ljubljena koza v podalpskem okolju, ki dopušča, da mu orumeneli tisk določa moralne standarde in "kjer se že virtualno svingerstvo smatra za vrhunec perverznosti," počutila kot doma … Zoofilija je stara toliko kot človeštvo, o čemer govorijo antični miti in pripovedke, v katerih se božanstva navadnim smrtnikom približajo v podobi določene živali, na primer Zevs kot labod ali bik. Stari Egipčani so menda obredno spolno občevali s krokodiljimi samicami, parjenje s kozami naj bi skupnosti zagotavljalo plodnost, ženske so se samozadovoljevale s kačami in živali so dresirali za spolno občevanje z ljudmi. Z vzponom rimokatoliške cerkve je bila bestialnost razglašena za smrtni greh, ki sta jo grešnik in žival plačala z življenjem, na evropskih tleh pa naj bi takšne spolne odklone prvi dekriminaliziral Napoleonov zakonik iz leta 1810. Modic navaja tudi psihoanalitično razlago zoofilije, da žival predstavlja razčlovečen objekt poželenja, zategadelj zoofil do nje ne čuti nobenega strahu in nobenih dolžnosti, ker se objekt "ne bo maščeval, če ga prevara, ne bo grozil, če ga zapusti" in "prav odsotnost teh čustev mu omogoča popolnejše spolno uživanje."

Hm, le kaj bi na vse to porekli tisti, ki so bili vpleteni v afero Baričevič?!  

Max Modic sklene svoj prispevek z dilemo, ali je Martin dejansko posilil kozo, ker ta ni mogla povedati, ali se strinja s spolnim odnosom, kajti tudi žival na poti v klavnico nima pravice do svojega mnenja, da noče biti predelana v mesne izdelke, nihče jo nič ne vpraša, kar naj bi bil dokaz več, "kako sta nasilje in smrt družbeno sprejemljivejša in samoumevnejša od ljubezni in seksa."

Mednarodno, evropsko in povečini nacionalno pravo vsakomur zagotavlja enakost pred zakonom oziroma enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Mar spada med te okoliščine tudi seksualna obsedenost z živalmi? Zagotovo ne, kajti tovrstne deviacije so nemoralna ravnanja, prekrški in ponekod huda kazniva dejanja. Pravice in svoboščine so omejene zlasti s pravicami drugih ljudi, ki imajo do favne in flore človečansko ljubeč odnos, pri čemer je pohvalno napredno evropsko primarno pravo, ki narekuje izboljševanje kakovosti okolja, ne zgolj varovanje pred onesnaženjem. Unija in države članice morajo pri oblikovanju in izvajanju politik na področju kmetijstva, ribištva, prometa, notranjega trga, raziskav in tehnološkega razvoja ter vesolja v celoti upoštevati zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij, ob spoštovanju zakonodajnih ali upravnih določb in ustaljenih običajev držav članic zlasti glede verskih obredov, kulturnih tradicij in regionalne dediščine.

Takole pravi pravo, kaj pa zloglasna, moralistično vsiljena politična korektnost?

Brez jezične poraščenosti in javnomnenjskih skajastih rokavic je priznan psiholog in psihoterapevt dr. Andrej Perko rekel bobu bob, kar bo zagotovo razburilo dušebrižne duhove:

"Kmalu se bo kdo poročil s svojim psom. Politična korektnost pa pravi, da moramo to sprejeti. Družba je bolna! Tako kot Kaligula, ki se je poročil s svojim konjem. No, tukaj smo."

V malce drugačnem kontekstu je novinarka Jožica Grgič zapisala, da smo žrtve terorja politične korektnosti, kajti s politično korektno govorico smo izgubili vrsto besed, odtenkov in pomenov, ki naj bi iz besednjaka izginili šele, ko bi naravno odmrli. Ni le abstraktna, temveč pogumno konkretna:

”Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno. V bistvu gre za hinavščino, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli. Zakaj beseda belec ni žaljiva, črnec pa je? Črnec, ki ga v ZDA imenujejo z menda politično nevtralno besedo Afroameričan, ni zato nič manj črn in segregiran. Da je paradoks še večji, ima za mnoge beseda Afroameričan isti pomen kot črnec. Se Cigani počutijo drugače, odkar jih imenujemo Romi, pri čemer si sami pravijo Cigani? Se je dojemanje židov spremenilo (skop kot žid), odkar jim na njihovo željo pravimo judi? Se debeli vidijo vitkejše, če jih ne označimo za debele, ampak za ljudi s prekomerno telesno težo? Telesno in umsko prizadeti ljudje lažje živijo s svojimi pomanjkljivostmi, če jih imenujemo osebe s posebnimi potrebami? Je zdravljenje učinkovitejše in diagnoza manj zaznamujoča, odkar nimamo več norcev in umobolnic, ampak ljudi z duševnimi motnjami in psihiatrične ustanove? Tudi homoseksualca s preimenovanjem v geja ni nehal privlačiti isti spol. Z besedami ni nič narobe, pomemben je kontekst.”

Bravo obema!

Do kje bomo torej gnali to nesrečno in pogosto samouničevalno “politično korektnost,” mar se mora večina vedno pokoriti neznatni manjšini, umetnost všečni politiki in žlahtne besede praznim evfemizmom, kje so meje človekovega dostojanstva?

Kot je jedrnato zapisano v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, je uživanje pravic, svoboščin in načel povezano z odgovornostmi in dolžnostmi do soljudi, človeške skupnosti in prihodnjih generacij, o čemer je svojemu sinu že Cicero pridigal pred več kot dva tisoč leti.  Če temu dodamo še zdravo pamet in sočutje, postaneta pravo in etika (morala) le še sinonima za humanost in civilizacijo.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016