EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

5.7.2017

Vlasta Nussdorfer

VI./115. Kaj prinaša novela Zakona o varuhu človekovih pravic (1)

Na vroč prvi poletni dan so poslanke in poslanci v državnem zboru obravnavali predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic. Zelo živahni razpravi o potrebnosti sprememb je dan pozneje sledilo glasovanje in le s petimi glasovi proti so sklenili, da je zakon zrel za nadaljnjo obravnavo. Kaj prinaša, katere bodo spremembe in kaj moti manjšino, ki mu je odrekla podporo? Ali je jasno, zakaj spremembe?

Le v rasti, preoblikovanju

in spreminjanjunajdemo

– presenetljivo, mar ne –

res pravo varnost.

(Anne Morrow Lindbergh)

Za začetek naj spomnim na številna priporočila Varuha v minulih letnih poročilih, da Slovenija potrebuje polnopravno državno institucijo za človekove pravice na podlagi Pariških načel, Varuh pa izraža pripravljenost za dopolnitev institucije, tudi glede na modele, ki so se že uveljavili v Evropi.

Priznati velja, da je tokratna vlada prva povsem resno pristopila k uresničitvi tega priporočila in za sodelovanje zaprosila tudi nas. Minister za pravosodje Goran Klemenčič je ustanovil posebno delovno skupino, ki je pripravila zelo dodelan predlog sprememb, vlada mu je dala zeleno luč in zdaj je predlog zakona v parlamentu. Na prvi poletni dan so ga obravnavali poslanci in poslanke.

Razprava o njem je bila precej temeljita. Zdi se, da potrebnosti sprememb in prispevka za podobo Slovenije v Evropi in svetu zagotovo ni dojela le manjšina, ki javnosti ponuja tezo o nepotrebnosti novih uradov in varuhov, ki trošijo davkoplačevalski denar in bodo zaposlovali nove ljudi, seveda »vprašljivih kvalitet in politično motivirano«. 

Če tega ne bi trdili poslanke in poslanci, ki morajo dobro poznati vsako v državnem zboru obravnavano tematiko, še zlasti, kadar se o tem javno oglasijo, jim sploh ne bi bilo mogoče zameriti. Vsi moramo paziti na ta tako opevani in najpogosteje zelo prikladni »davkoplačevalski« denar.

Ob slovesu prejšnje varuhinje naju je v predsedniški palači sprejel predsednik republike Borut Pahor. Predhodnica je govorila o nujnosti take razširitve Varuhove pristojnosti. Predsednik me je povprašal za mnenje. Mirno in brez slabe vesti, seveda tudi z nepoznavanjem te posebne tematike, sem takrat menila, da bomo zmogli tudi brez dopolnitve institucije. Svojo napako sem kmalu spoznala in ugotovila, da imajo tako nadgradnjo v večini držav, tudi na Hrvaškem. V tujini so me večkrat povprašali, zakaj še nimamo polnopravne državne institucije za človekove pravice s statusom A po Pariških načelih in kdaj jo bomo pridobili. Vse skupaj je postajalo čedalje bolj nerodno. O nujnosti take institucije pišejo tudi priporočila nadzornih mehanizmov mednarodnih konvencij OZN in Sveta Evrope. Ta tematika pa se vedno načne tudi ob obiskih predstavnikov teh teles v Sloveniji. Zato smo priporočilo seveda ponavljali in pri tem vedno poudarili, da smo pripravljeni sodelovati, čeprav to za naš urad pomeni še veliko več dela, zlasti z ustanovitvijo, širitvijo in novimi pristojnostmi.

Tudi zato težko sprejmem zavajajoče trditve o nepotrebnem ustanavljanju novih organov, največkrat motivirane z željo po všečnosti, ki ljudi povsem po nepotrebnem razburjajo, zagotovo pa prinašajo politične točke. Kot varuhinja s projektom ustanovitve institucije nimam posebnih načrtov, saj bom lahko le razširila Varuhove pristojnosti in se kmalu zatem poslovila. Mandat se mi namreč konča manj kot dva meseca po predvidenem začetku veljavnosti ustanovitve te polnopravne institucije (februarja 2019), ki bo tako počakala na novega varuha ali varuhinjo. Ta mora v državnem zboru dobiti najmanj 60 poslanskih glasov, pri čemer bodo do tedaj še nove volitve in ni jasnovidca, ki bi lahko napovedal takratno sestavo državnega zbora.

Ker sem že z dosedanjimi zaposlitvami, predvsem za nadomeščanje porodniških odsotnosti, pa tudi z novim namestnikom, direktorico strokovne službe in generalnim sekretarjem (vsi trije njihovi predhodniki so se namreč upokojili) dokazala, da je zame pomembna le strokovnost, nikoli in nikdar pa kakršnakoli politična aktivnost, je kakršenkoli strah res povsem odveč. Zame pri delu ne obstajajo niti levi niti desni ali tisti vmes, temveč le vrhunska strokovnost. Zato me vedno prizadenejo oznake, kar vedo povedati vsi naši zaposleni, da »zaposlujem« po posebnih političnih ali strankarskih kriterijih. Če le imam čas, se udeležujem prireditev in številnih dogodkov, ki so za delo Varuha pomembni, sprejmemo vse, ki nam imajo kaj povedati ali ki jim moramo kaj pojasniti mi. Vendar sem v enem trenutku lahko le na enem dogodku, čeprav sem pogosto povabljena na tri hkrati. Od nikoder še nisem nikogar »pripeljala« in po prijavah na razpise za nadomeščanja sem vedno imenovala tričlansko komisijo, ki je izbrala najboljše. Nekatere sem spoznala, ko so bili že izbrani, pri dveh delovnih mestih pa šele dva »superfinalista«, s katerima sem opravila dodaten temeljit pogovor. Zanimali so me le izkušnje, opravljeno delo, motiviranost in seveda vtis, ki ga dobiš, ko nekoga prvič vidiš. Saj poznate misel, da prvega vtisa nikoli več ni mogoče ponoviti.

Namigovanja, koga vse bomo »politično« zaposlili, so zame resnično neumestna. Naj mi tisti, ki to trdi, pokaže nekoga, ki je k nam že prišel po taki poti! Seveda se take zaposlitve dogajajo, a ne pri nas in nikakor ne v mojem mandatu. Za druge ne morem dati roke v ogenj, dam jo lahko izključno samo zase. Tudi če bi kdaj v prihodnosti zaposlili koga s »politično preteklostjo«, bo moral izpolnjevati samo en kriterij: izjemno strokovnost. Vsakdo je namreč tako ali drugače opredeljen, vendar se to ne sme poznati pri delu, kajti vedno mora biti le pravično, pošteno in strokovno.

Naslednje, kar me je v razpravi nekoliko razočaralo, je bila razprava o zagovorništvu otrok. Mnogi so se zelo izkazali s celovitim poznavanjem skoraj desetletnega Varuhovega projekta. Zagovorništvo se je namreč pri Varuhu začelo na pobudo mene in še dveh entuziastk (ena je bila tedaj zaposlena pri Varuhu) in tedaj si nikakor nisem mislila, da me bo vse to počakalo kot varuhinjo. Za ta projekt, ki je bil na začetku povsem brez sredstev, sem namenila čisti izkupiček druge knjige Naši dečki z ulice. Z njim so se poravnavali prvi potni stroški zagovornic in zagovornikov, saj drugih za pilotni projekt na začetku ni bilo. Kakšno naključje, da sem kot varuhinja nasledila projekt, ki je kar klical po ustrezni zakonski umestitvi. Po ustanovitvi je projekt vsako leto dobil nekaj sredstev, okoli 20.000 evrov od pristojnega ministrstva, in zdaj se končno obeta formalizacija instituta zagovorništva otrok.

Predlagano je, da na področju varstva otrokovih pravic poleg drugih nalog, določenih s predlogom dopolnitev Zakona o varuhu, zagovorništvo otrok organizira Varuh v okviru notranje organizacijske enote in skrbi zanj. Še naprej ga bodo izvajali zagovorniki otrok v okviru mreže prostovoljcev, kar bo vsem otrokom zagotovilo enako dostopnost do zagovornika. Namen zagovorništva je, da zagovornik otroku nudi strokovno pomoč, da izrazi svoje mnenje v vseh postopkih in zadevah, v katerih je udeležen, ter otrokovo mnenje posreduje pristojnim organom. Strokovna pomoč obsega predvsem psihosocialno podporo otroku, seznanjanje otroka s postopki in dejavnostmi na primeren način, iskanje najprimernejše rešitve skupaj z otrokom ter spremljanje otroka pred organi in institucijami, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih.

Leta 2013 smo državnemu zboru posredovali posebno poročilo o projektu Zagovornik – glas otroka, letos pa smo skupaj z ministrstvom pripravili še evalvacijo projekta, ki je dostopna na naših spletnih straneh. Seveda si o njem vsak lahko misli, kar hoče, saj ima pravico svobode razmišljanja, a nesporno je, da smo zagovornika ponudili že 550 otrokom in v vseh letih usposobili prek 80 zagovornic in zagovornikov. Projekt smo predstavljali po vsej Sloveniji. Marsikateremu otroku so bili prav zagovorniki v izjemno oporo in z njihovo pomočjo so v organih, ki odločajo o otrokovem položaju, res slišali njegov glas. Včasih smo bili tudi prepozni, saj so bili otroci že žalostno zmanipulirani. Seveda bo možno slišati kritike, kdaj in o kom jih ne, tudi od nezadovoljnih staršev, saj niso veseli, če jim otroci ne pritrjujejo. Sprašujem: ali ni najpomembnejše, da je ugodeno otroku, če je to res njegovo mnenje in je hkrati v njegovo največjo korist? Tako ga slišimo in ni le objekt, temveč s tem postaja subjekt dogajanja in odločanja o svoji usodi.

Zato vsekakor sprejemamo le zelo konstruktivne kritike. Doslej jih je upoštevala tudi posebna projektna skupina, ki je spremljala delo vseh zagovornic in zagovornikov, svoje delo pa je vedno dobro opravila tudi etična komisija projekta, k sreči le nekajkrat. Zagotovo bo dosedanji projekt z zakonsko umestitvijo v našo institucijo presegel marsikatero težavo, dobil kadre in zagotovil otrokom možnost dostopa do zagovornika na območju celotne države. Zadnje čase je namreč projekt vse bolj prepoznaven, predloge za postavitev zagovornic ali zagovornikov prejemamo tudi od sodišč, šol in centrov za socialno delo, ne le od staršev.

Zato moramo za nekatere vseeno ponoviti, da smo imeli doslej le (pre)dolg projekt. Povsem pravo zagovorništvo bomo dobili 1. 1. 2018, če bo novela Zakona o varuhu seveda sprejeta pravočasno. Ker je nerazčiščenih tem, povezanih z novelo, še precej, odzvati pa se je treba tudi na izjave nekaterih poslank in poslancev, se bo kolumna nadaljevala tudi prihodnjič. Navsezadnje bo to prva večja sprememba zakona po 22 letih obstoja institucije Varuha. Eno smo doživeli le z umestitvijo državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju k Varuhu pred skoraj desetimi leti. Rezultati takratne odločitve so zelo dobri, kar nam priznavajo tudi v tujini in za zgled dajejo prav slovensko rešitev delovanja preventivnega mehanizma pri Varuhu ob sodelovanju z nevladnimi organizacijami. To je vidno tudi v letnih poročilih Varuha o vlogi državnega preventivnega mehanizma (DPM).

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012