EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

23.6.2017

dr. Andraž Teršek

Verjetno samo prazno obujanje neke politične filozofije

V socialno-liberalni ustavni demokraciji je mogoče uresničevati njena idejna in normativna izhodišča samo pod pogojem, da so ljudje tudi v praksi zmožni, sposobni in pripravljeni povezovati elemente komunitarizma in individualizma. Da so se torej pripravljeni in sposobni odločati »za skupnost«. Za pravno, politično in moralno skupnost; namesto izključno »zase«, ultra egoistično in namesto za »golo družbo«, ki je le nekakšen razmetani in kaotični skupek »posameznikov-vsak-zase«, predvsem pa »vsi-proti-vsem« (o tem je vse povedal že T. Hobbes v Leviathanu). Če naj se uresničuje socialno-liberalna ustavna demokracija, potem posameznikovo odločanje ne sme pomeniti odločanja »zgolj o sebi«, pač pa mora iti za pristno presojanje in odločanje o skupnih interesih. In to odločanje mora biti »neegoistično«.

Tega danes ni. Ne na državni, ne na nadnacionalni ravni. Predvsem tega ni v okviru EU. Odsotnost tega tako bije v oči, da se zdi povsem zaman ohranjati vero in upanje v pravilnost teze, kako da resnična in spoznana dilema modernega liberalizma ni v tem, da so ljudje po naravi egoistični, ampak v tem, da se ne strinjajo glede narave dobrega življenja (A. Gutmann 2004). Zato gre morda res za nerazrešljiv paradoks, da je v takšnih okoliščinah po eni strani svoboda brez priložnosti hudičevo darilo, po drugi strani pa preprečevati takšne priložnosti vseeno pomeni zločin (Chomsky 2005). Kajti »eno od najbolj prepričljivih sredstev za upravičenje demokracije je v tem, da dopušča eksperimentiranje in izbiro med različnimi možnostmi, ki jih je vselej mogoče spremeniti« (Hart 1994). A kaj, ko se vedemo, kot da ničesar ni mogoče spremeniti, da je možnost samo ena, tu-in-zdaj obstoječa, in kot da nismo pripravljeni niti na najmanjši politični eksperiment.

Zdi se, da se vse manj ljudem vse več časa ne zdi »zelo pomembno odkriti, kaj načrtujejo z njimi.« Kot bi povsem pozabili, ali pa jim ne bi bilo niti malo mar, da so bile marsikatere eksistenčne sistemske ovire »že kdaj v preteklosti presežene z energično javno aktivnostjo in tako je lahko tudi zdaj.« In »čeprav strukture moči in privilegijev prav gotovo ne bodo počivale, nas morajo zmage javnosti kljub temu ohrabriti ... Resnica je, da so takšne zmage obrambne. Onemogočajo ali vsaj zavirajo korake, ki naj bi še bolj spodkopali demokracijo ter prenesli še več moči v roke vedno hitrejše rasti zasebnih tiranij, ki poskušajo upravljati s trgi in ustanoviti »umetni senat«, ki ima na razpolago veliko načinov, kako ustaviti trud javnosti, da bi demokratične oblike uveljavili in uporabljali za javni interes: na primer grožnje o odlivu kapitala, preselitev proizvodnje, nadzor medijev. Človek mora zato pozorno prisluhniti strahu in obupu močnih. Zelo dobro razumejo možen domet »najmočnejšega orožja«: javnosti in aktivizma. »In samo upajo, da si tisti, ki iščejo svobodnejši in pravičnejši svet, ne bodo pridobili enakega razumevanja ter ga učinkovito uporabili« (Chomsky 2005). Eden od osrednjih ciljev takšne aktivacije pa bi morala biti alternativna družba, ki bi presegla tradicionalno delitev na specializirane politične ustanove, ki jim je naloženo, da vladajo in na tiste, ki ostajajo podrejeni. Politično predstavništvo ne sme pomeniti golega reprezentiranja (kvazi)profesionalne politične elite (funkcionarjev, bančnikov in premožnih vplivnežev).

 »Chomskemu zadosti, da pomaga ljudem, ki ga berejo ali poslušajo, da sploh začnejo razmišljati o alternativnih nenasilnih oblikah družbenega bivanja, ki naj bi zamenjale današnjo čez vse razumne meje razraščeno koncentracijo oblasti in velikanski demokratski deficit. Predvsem pa je prepričan, da je boj za povečevanje obstoječe svobode in socialne pravičnosti nekaj nezaustavljivega in večnega ... Na kaj opira Noam Chomsky svoja ... pričakovanja ali, bolje, upe? Na moralno naravo človeških bitij, ki se ne bodo nikoli zadovoljila s takim omejevanjem svobode, ki ga ne zahtevajo interesi preživetja. Ali povedano drugače, družbeni sistemi, ki naravni težnji po svobodi človeka postavljajo prevelike omejitve, bodo sami spodkopali svojo lastno stabilnost« (Rutar 2003).

Chomsky tako rekoč že vse svoje življenje dokazuje, da je enačenje kapitalizma in demokracije absurd. Da predstavniška demokracija in turbo-neo-kapitalizem ne gresta skupaj. Prav tako ne predstavniška demokracija kot koncept in tako surovo - razredno - razdeljena družba (99/1). Golo vsiljevanje interesov bogatih in velikih na račun majhnih in revnih nima ničesar opraviti z demokracijo. Uporaba parol o zagotavljanju »socialnih pomoči« pa pomeni sprijeno pretvezo pred sodobnimi oblikami gospostva, izkoriščanja in suženjstva.

Zato je eksistenčno ultimativna naloga ljudi, da presežejo predstavo (ki je tudi MIT) o tem, da je status quo primerno stanje družbe in da ga ni mogoče spremeniti. Poziva torej h kritičnemu aktivizmu, ki naj se zavzema za večjo demokratičnost, večjo humanost družbe, za načela sodelovanja, solidarnosti, enakosti, samoupravljanja in pristne svobode posameznika. Osrednja pozornost mora biti namenjena problemu ekonomske (socialne) neenakosti. Kajti tudi koncept »socialne države« tega problema ne rešuje, saj niti približno ne odpravlja neenakosti, samo spopada se z njo – predvsem manj uspešno (Etzioni-Halevy 1993). Zato ohranjanje formalne demokracije v sistemu siceršnje enormne ekonomske neenakosti ne sme biti cilj. Tudi ne sistem »voljene diktature« in redukcija demokracije na goli volilni proces, ki pomeni politično erozijo koncepta svobodnih volitev.

Chomsky verjame, da »mednarodna solidarnost lahko dobi nove in konstruktivne oblike, ker velika večina ljudi sveta doumeva, da so njihovi interesi bolj ali manj enaki in jih lahko izpolnijo, če delujejo skupaj. Danes ni več razlogov (kot so bili nekoč) zato, da bi verjeli, kako nas omejujejo skrivnostni in neznani družbeni zakoni, niti preproste odločitve v institucijah, ki so podrejene človeški volji – človeških institucijah, ki morajo opraviti preizkus legitimnosti, če pa tega ne izpolnijo, jih lahko zamenjajo druge, ki so svobodnejše in pravičnejše, kot je bilo pogosto v preteklosti.«

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013