EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

26.5.2017

dr. Andraž Teršek

Umberto Galimberti: Resnice se ne odkriva brez ljubezni

Zelo redko se zgodi, ali pa se sploh ne zgodi, da se katerikoli poskus javnega pogovarjanja o sistemski ureditvi vzgoje, šolstva in izobraževanja osredotoči na vprašanje KAKOVOSTI. Zelo redki so, ali pa jih sploh ni, pronicljivi javni pogovori o filozofiji, politiki in praksi na tem področju. Če pa se že zgodijo takšni pogovori pred javnostjo, pa ostanejo sami sebi namen, spregledani in preslišani. Funkcionarjem ostajajo ta vprašanja premalo zanimiva, izrazito neprioritetna, tretjerazredna, uporabljiva le kot tehnika kampanjskega leporečja, sprenevedanja in manipulacije.

In zdi se, da tudi tedaj, ko morda ne govorijo o teh vprašanjih s figo v žepu, dejansko ne razumejo, ne dojamejo, ne doumejo, za kaj sploh gre. Tudi, ko jim uspe ustvariti videz dobrovernosti, govorijo in se vedejo, kot da res ne razumejo, kaj pomeni »kakovost« na tem področju in kako jo zagotoviti.

A če je to vsaj do določene mere še mogoče nekako »razumeti«, celo »sprejeti«, pa je to znatno težje storiti ob soočenju z ignoranco, nerazumevanjem, ravnodušnostjo in/ali mišljenjsko nesposobnostjo glede kakovosti vzgoje, izobraževanja in poučevanja na samih šolah, fakultetah in univerzah. In osebno pri učiteljih in učiteljicah, profesorjih in profesoricah. Zato je treba tisto, kar onemogoča pristno, kakovostno in učinkovito javno razpravljanje, ukrepanje in sodelovanje v funkciji razvoja in dviga kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja, primarno iskati in urejati na šolah in fakultetah, pri tam zaposlenih ljudeh, pri njihovem mišljenju in načinu dela. Šele potem pri politiki. Ta navsezadnje ni in ne more biti v celoti ali odločilno odgovorna za slabšo kakovost mišljenja in dela ljudi na šolah in fakultetah. In je tudi ne more izvabiti, prebuditi ali nemara kar izsiliti pri tistih osebah, ki se morebiti bolje znašle v drugem poklicu.

Pred časom sem na javni televiziji opazil naslov pogovorne oddaje: »Ali mlade sploh še kaj zanima?«. Odrazil je prav tisto – ideološko – (in skoraj res tudi fetišistično) utajitev, ki si jo običajno privošči (tako se zdi) večina, morda kar kvalificirana večina odraslih ljudi. Do mladih so kritični, očitajo jim brezdelje, pomanjkanje zanimanja, odsotnost uporništva, kar nerevolucionarnost, pa ob pomanjkanju motivacije še prenizko raven domišljije, ustvarjalnosti in – najbolj splošno – NESAMOINICIATIVNOST. A to ni korektno in ni pošteno do mladih! Kadar se srečam s takšnim razmišljanjem, ga označim tudi za samoprevaro, slepilo in preusmeritev pozornosti z vzrokov na posledice. Ima me, da bi mu rekel »laž.« Razlog je pojasnilno enostaven in bi moral biti očiten, ker je na dlani in bije v oči: mladi so posledica, morda civilizacijsko in razvojno najusodnejša posledica tistega, kar so zadnjih 25 let počeli odrasli in kar se danes dogaja v družbi, ki so jo oblikovali odrasli, ko teh mladih še ni bilo. Živijo v moralno razpadajočem in duhovno hirajočem svetu. Mladi so oropani prihodnosti. Niso primarna skrb družbe. Vse pogosteje sploh niso predmet osredotočene in pristne skrbi odraslih, ampak breme in problem. Prav tako ni primarna skrb družbe in odraslih njihovo znanje, še manj izobraženost, ali pa omika. Odraslih ne zanima njihova ustvarjalnost, ne zanimajo jih njihova čustva, domišljija, pa hrepenenja … Družba in politični menedžerji, naši gospodarji, odločevalska elita, njeni vazali in sužnji z zaposlitvijo se s temi vprašanji in mladimi ne ukvarjajo kot izzivom, smotrom in ciljem svojih funkcij, zaposlitev, pristojnosti in nalog. Če pa se, pa to počnejo v nepravi smeri in napačno. Žal to v nezanemarljivem in naraščajočem obsegu velja tudi za univerze. In za preveč profesoric in profesorjev.  

Očitati mladim, da jih nič ne zanima, ob tem pa zanemariti vzroke in razloge za način, kako mladi vidijo svet, v njem delujejo, razmišljajo in čutijo, pomeni storiti neke vrste moralni zločin. O tem bi se morali vsakodnevno javno pogovarjati. Drug z drugim, z mladimi in s knjigami, ki ta problem pronicljivo naslavljajo.

Gre za našo temeljno odgovornost. Umberto Galimberti jo v knjigi Grozljivi gost-Mladi in nihilizem strokovno suvereno in intelektualno prepričljivo izrisuje. Predvsem odgovornost učiteljev in učiteljic na vseh ravneh vzgoje, šolanja in izobraževanja. Učitelji prepogosto pozabljajo na emotivno krhkost generacij mladih, ki je razumljiva posledica družbenega stanja in družbenih dogajanj. Ali pa spregledajo vzročno-posledično povezavo med čustvenimi stanji mladih in dejanji, v katera se množično zatekajo in ki upravičeno zbujajo znatno zaskrbljenost. Kaj šele, da bi učitelji imeli voljo in sposobnost prepoznati, razumeti in mentorsko objeti hrepenenja učencev, dijakov in študentov. Morali pa bi prepoznati in razumeti naravo in razsežnost trpljenja mladih.

Posebna pozornost univerzitetnih in drugih učiteljev, vodstev šol in univerz, seveda tudi ministrskih uslužbencev države bi morala biti usmerjena na družbeni pomen humanizma, ki je v vseh političnih in akademskih ozirih prevzel status žrtve in preganjanega. Skupna odgovornost univerz namreč ne vključuje samo skrbi, da bodo mladi z asistenco učiteljev razvijali in udejanjali svoje duhovne in intelektualne potenciale, ideje, želje in hrepenenja. Ta odgovornost vključuje tudi skrb za zaščito mladih pred nihilizmom, apatijo, izgubo smisla, depresijo, alienacijo. Ozavestiti in uresničiti jo moramo v naših dnevnih praksah. Preslišanje Galimbertijevih (a nikakor ne le njegovih) pojasnil in prigovarjanj glede tega bo pomenilo pot v civilizacijski mrk.

»Danes je največja nevarnost za učenca, ki obiskuje šolo, čustvena zanemarjenost, oziroma tako površna skrb za čustva, da je ta že kontraproduktivna. A ta nevarnost ni neznatna, če je namreč res, da je šola najvišje izkustvo, ki posreduje modele več stoletne kulture. In če ti modeli ostanejo vsebine uma, pri tem pa ne postanejo pobude, ki oblikujejo srce, začne srce tavati brez horizonta v nemirnem in depresivnem niču, ki ga niti hrup moderne glasbe ne bo uspel prekriti.

Nagnjenost k objektivizaciji, ki napeljuje zdravnike, da paciente obravnavajo kot organizme, ki napeljuje na to, da se v svetu dela ljudje obravnavajo samo na temelju kriterija produktivnosti, razgrajajoč njihovo identiteto na učinkovitost njihovih dosežkov, pa napeljuje profesorje, da svoje učence ocenjujejo na temelju uspeha, profita; to podobo je svet šole prevzel iz ekonomskega sveta in s tem razkrojil vzgojo v čisto kvantitativno dejstvo, kjer se kopičijo samo pojmi in ocene.

Glede na to, da je količino mogoče računsko izmeriti, so iz šole izgnane vse tiste razsežnosti, ki se ne dajo izračunati, torej kreativnost, čustva, identifikacija, projekcija, želje, radosti, žalosti, ki obeležujejo odraščanje in glede katerih šola niti najmanj ne skrbi. To pojasnjuje, zakaj v šoli uspevajo in prejemajo dobre ocene samo tisti učenci, ki imajo nizko raven kreativnosti, čustveno okostje skromno, domišljijske projekcije pa omejene. Osvobojen omenjenih neprijetnosti lahko um lažje skladišči vse tiste pojme, ki se jih ureja strogo in natančno. Bolj kot so brezdušni, manj zadevajo dušo, ob čustvenem varčevanju, ki katalogiziranje informacij dela veliko lažje uresničljivo.

Iz šol smo izgnali čustveno vzgojo. Zdaj čustva tavajo brez vsebine, na temelju katere bi se lahko spremenila in se nevarno klatijo med uporniškimi nagoni, ki vselej zasledujejo tisto, kar se ne more izraziti, izkušnje pa prepuščajo odstopanjem, katerih ne tako zelo skrajni primer je svet diskotek, alkohola in drog.

Če soglašamo z Aristotelom, ki razlikuje »primarne vzroke« in »sekundarne vzroke«, bi se morali vprašati, ali ni pred sekundarnimi vzroki, ki se imenujejo seks, alkohol in droga, primarni vzrok mladostniškega nelagodja čustvena in eksistenčna praznina, ki jo okrog učencev ustvarja šola in ki jim v tej meri nudi brezdušno kulturo, tako da je končno mlademu človeku vseeno, ali se uči logaritme ali poezijo?

In vendarle je Pavel iz Tarsa rekel: Non intratur in veritate nisi per charitatem, resnica se ne odkriva brez ljubezni. V naših šolah je ljubezen razgrajena v siromaštvo simpatije in antipatije. Identiteta dobrih učencev se gradi na neuspehu manj dobrih, oziroma »nezadostnih«, kot se to reče v šolskem žargonu. Ocene so odvisne od subjektivnih vtisov, kjer se mešajo raztopljene projekcije učencev in učiteljev, na koncu pa pristanejo na sodišču zrelosti (maturi), sestavljenem iz trideset minutnega kolokvija, ki se odvija med dvema neznancema.

Da o nenatančnem slovarju na meji nepomembnosti, ki so ga polni pogovori med starši in učitelji, niti ne govorimo. Te pogovore sestavljajo fraze: »moral bi imeti več dobre volje«, »moral bi se bolj potruditi«, »nikoli ni zbran«, »v razredu malo posluša« itd. V njih je katalog posploševanj in morda neznanja tistih, ki ne vedo, da volje ni onkraj interesa, da interes ne more obstajati ločeno od čustvene vezi, da se čustvena vez ne more vzpostaviti, če je odnos med učenci in učitelji odnos vzajemnega nezaupanja, če že ne popolnega nerazumevanja.

Ob nerazumevanju, ki nastopi, čim psihologija učenca stopi izven psihološke sheme učitelja, se šola ukvarja samo z objektivnimi danostmi, ki so učinek uspeha in profita. Ker je uspeh poslednji rezultat verige, v kateri so – če jo obrnemo – razumevanje, interes in čustvena pobuda, učencev ni težko demotivirati, pa tudi resno demotivirati; profesorji namreč učence ocenjujejo na temelju rezultatov, ti pa lahko izhajajo samo iz predpostavk, ki jih je šola izpustila negovati.

Brez vrednosti je pripomba, da je naloga šole vzgajati um in ne skrbeti za čustvene dejavnike. Kajti, od miši v labirintu, do mladega človeka v šoli, če se znanje obvladuje brez čustvenega nagrajevanja, preži na učence največja nevarnost čustvene zanemarjenosti, oziroma tako površna skrb za čustva, da je ta že kontraproduktivna. Ta nevarnost pa ni neznatna, če je šola res največje izkustvo, ki posreduje modele več stoletne kulture. Če ti modeli ostanejo vsebina uma, pri tem pa ne postanejo tudi pobude, ki oblikujejo srce, srce začenja tavati brez horizonta v nemirnem in depresivnem niču, ki ga niti hrup moderne glasbe ne more prekriti.

Kot »primarni vzrok« deviantnosti, v primerjavi z vsemi ostalimi »sekundarnimi vzroki«, ki jih sociologija šteje za izvore mladostniškega nelagodja, se šola kaže s takšnim neodgovornim obrazom, kot da bi bilo njeno mesto izven problemov, povezanih s procesom odraščanja. Z zavestnim omejevanjem prostora za svoje delovanje šola kaže tisto lažno nedolžnost, ki jo je objektivizacija obravnave učencev (uspeh-ocena) vselej pripravljena dopustiti tistim, ki jim ni mar za subjektivnost mladih; ni namreč rečeno, da bomo po izpostavitvi te problematike še naprej imeli zares čiste in dezinficirane roke.«

(Iz italijanskega jezika prevedel Mario Kopić: Umberto Galimberti, Parole nomadi, Milano 2006. Objavljeno v Peščanik.net, 19.12.2009. Od tam prevedel A. Teršek.)
dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013