EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

10.5.2017

Vlasta Nussdorfer

VI./110. Kako je biti varuh (1)

Minila so štiri leta mojega varovanja človekovih pravic. Štiri letna poročila in prav toliko predaj najvišjim predstavnikom oblasti. Nekaj tisoč dogodkov, več kot sto tisoč prevoženih kilometrov po domovini, na stotine medijskih vsebin, vsaj štirideset tisoč klicev obupanih, nemočnih, besnih, žalostnih in razočaranih, ki so poslali še vsaj sto tisoč zelo različnih pisem s številnimi prilogami. Kakšen je izkupiček? Več sto priporočil, mnenj, kritik, opozoril. Nekatera so bila upoštevana in uresničena, druga delno, nekatera (še) ne. In vsako leto novo poročilo na okoli štiristo straneh. Nastaja že peto. Sprašujejo, koliko nas je zaposlenih, kaj delamo in ali nam pri čem uspe. Denar za plače je namreč davkoplačevalski.

Kadarkoli gledam v cirkusu

dresirane živali,

vidim ljudi

v areni človeštva.

Rudi Kerševan

Januarja 2013 mi je predsednik republike Borut Pahor ponudil, da me predlaga za četrto varuhinjo človekovih pravic. Pri odločitvi sem imela veliko dilem, tudi zelo osebnih, časa pa je bilo bore malo. Vendarle sem privolila v usodni preizkus in 1. februarja prejela rekordnih 82 glasov od 86 prisotnih poslancev. Ta rezultat je bil posledica mojih dolgoletnih aktivnosti in prepoznavnosti v boju za pravice ranljivih skupin prebivalcev, tako na strani države, kjer je tožilec organ pregona storilcev kaznivih dejanj, kot na nevladnem in prostovoljnem področju. Dve naporni službi brez mesečnih omejitev delovnih ur in kar petintrideset let trdega dela, odpovedovanja, prikrajšanja najbližjih. Dovolj za novo funkcijo? Morda!

Ne vem, ali bi danes še dobila toliko glasov. V vlogi varuha se vedno komu zameriš. Nikoli ni mogoče vsem ustreči, povsod uspeti. Uspeh za enega je neuspeh za drugega.

Kmalu po predsednikovem predlogu je prišel prvi šok. Tik pred imenovanjem so v enem izmed medijev zapisali, da bom pričakovano varstvo romske manjšine težko uresničevala, saj sem jih v vlogi tožilke preganjala kot storilce kaznivih dejanj. Prvi delovni dan na novi funkciji me je pričakalo prav vabilo na obisk Pomurja in predstavitev romske strategije do leta 2020. Kot naročeno, dogodka sem se udeležila. Dan pozneje je bil zapis v medijih povsem drugačen: še ena, ki bo varovala samo Rome. Pod prispevkom pa plaz odzivov (preživiš samo, če jih ne bereš). Prvič sem začela spoznavati tudi to plat nove službe.

Romsko vprašanje močno razdvaja še danes. Če omenjam, da so tudi oni ljudje in državljani kot mi, da njihovi otroci niso krivi za bedo, ki jo preživljajo in jih usodno zaznamuje, v barakah in šotorih brez vode in elektrike, nekateri predlagajo, da se preseli k njim ali jih vzemi kar domov. Seveda vztrajno opozarjam tudi na hude težave večinskega prebivalstva in nujo sobivanja po zgledu s severovzhoda Slovenije, na spoštovanje pravic in dolžnosti, na zaveze države, da naredi več. In na prepotrebno delo lokalnih skupnosti; tam namreč živijo oboji.

Pred kratkim sem se udeležila nujne seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Kar nisem mogla verjeti, ko je eden izmed županov trdil, da ga varuhinja v zvezi z Romi »sili« k nezakonitemu ravnanju. Žal mu nisem mogla odgovoriti, ker sem morala pred koncem oditi na drug dogodek. Povedala bi, da je konkretni primer res zelo zahteven, kar seveda dobro ve tudi sam. Predstavnik večinskega prebivalstva naj bi z vsaj še 16 sodediči podedoval zemljo, na kateri živijo Romi. Postopki se resnično vlečejo, saj mnogi dediči živijo daleč v tujini in jih ni na spregled. Domačin pa ima do župana posebne zahteve. Obrnil se je tudi na nas. Želi najemnino, vendar mu je župan ne more dati, saj je zemlja v nerazdeljeni solastnini zasebnikov. Naj raje preselijo Rome? Kam in kako? Zaradi zahtevnosti zadeve smo za pomoč in mediacijo zaprosili Zavod za brezplačno pravno pomoč. Naredili smo torej veliko več od pričakovanega. Dvojni doktor prava in sedanji ustavni sodnik je poskušal, a tudi njemu ni uspelo. Zelo se je trudil, se pogovarjal z vsemi, tudi z županom. Ali smo upali zaman in zahtevali preveč? Naj bomo kar tiho? Ali ni lokalna oblast tista, ki mora poskrbeti za občane? Kako lahko je napadati Varuha, ko gre za teme, ki že same po sebi razdvajajo! V takih primerih na zahvalo kogarkoli od vpletenih nikakor ni mogoče računati. Sadove obrodijo le napadi in napadajo te lahko prav vsi. Gledalci dobijo v neposrednem televizijskem prenosu in ponovitvah popačeno in nepopolno sliko, mnogi spet kličejo in bentijo. Demokracija in svoboda govora. Žalostno. Tudi to je torej del varuhovega delovanja!

Nekatere teme nas bi morale združevati. Pa nas res? Otroke s posebnimi potrebami sem spoznala že dolgo pred nastopom funkcije varuhinje. Enajst let jih obiskujem in pomagam, kolikor le morem, zlasti tistim, ki so jih starši zapustili. Poznam njihove težave. Takoj po mojem nastopu položaja smo se spomnili nanje – ob svetovnem dnevu Downovega sindroma 21. marca. Podprla sem vsa prizadevanja zanje, se udeležila več dogodkov in nato prejela dolgo pismo. Avtorica mi je pisala, naj preneham s tem, saj jih ne misli gledati povsod. Včasih jih ni bilo videti, je zapisala. Vprašala me je, ali se zavedam, kaj s tem počnem. Nič kaj prijazno. Ne prav milo sem odgovorila, da ne bom nikoli odnehala. Kako je mogoče, da nekdo tako razmišlja? Morda celo mati – očitno zdravega otroka. Ali se zaveda, da se ji lahko nekoč »zgodi« tak vnuk? Bo potem govorila enako? Večkrat ne moreš verjeti, da so ljudje česa takega sploh sposobni. Vendar mi ni vzelo poguma. Borila sem se – in se bom vedno – za vse zapostavljene, ranljive in drugačne. Zelo intenzivno.

Prvi dan človekovih pravic smo zaznamovali v vili Podrožnik, protokolarnem objektu, ki je Varuhu za take dneve na voljo brezplačno. A tik pred zdajci spet neprijetno presenečenje. Zaradi lastnosti objekta ni bil možen dostop za invalide: klančina ni urejena, na kar sami vedno opozarjamo. Obljubljali so preureditev, a zaradi prestrmih stopnic ni bila mogoča. Ena izmed znanih povabljenih se je uprla kakršnemukoli prenašanju svojega 300-kilogramskega vozička. Opravičila sem se ji in razumela je, da res nisem kriva. Toda dogodek je dobil neprijeten priokus. Dogodek Varuha, pa brez dostopa za invalide! Sklenila sem, da tja nikoli več. Mnogi so razumeli. Tudi vse to očitno spada k funkciji. Vsaj kakšna taka izkušnja.

Leto pozneje smo izbrali drug protokolarni objekt, grad Brdo, med drugim zaradi dostopnosti za vse invalide. Priložnost smo dali predvsem otrokom s posebnimi potrebami, da nastopijo v vsej veličini. Pripravili so razstavo slik, pravih umetnin, pa ples in petje. Žareli so tako oni kot njihovi starši. Mnogi tega gradu ne bi nikoli niti videli, kaj šele v njem nastopali pred visokimi predstavniki države, diplomatskim zborom in številnimi predstavniki nevladnih, humanitarnih in invalidskih organizacij. Prelepo. Prireditev je odlično povezoval tudi slepi mladenič. Za pogostitev smo pripravili samo vodo, sokove za otroke in skromne kanapeje. Kot bi slutila. Tik pred večernim dogodkom v enem od rumenih medijev kot strela z jasnega: varuhinja pripravlja rajanje na Brdu. Rajanje? Prizadelo me je, bila sem zelo žalostna. Odgovorila sem na vsa vprašanja o porabi davkoplačevalskega denarja. Za 300 gostov smo porabili okoli 3000 evrov – z vso logistiko, prevozom, prevajanjem, tudi v znakovni jezik, in s skromno pogostitvijo. Gostje so znali povedati, da so mislili, da je v kozarcih še kaj drugega kot le voda. Dan človekovih pravic je lahko tudi tak. Spoznala sem marsikaj, česar prej nisem vedela.

Sklenila sem, da bodo prav vsi dogodki ob dnevu človekovih pravic v mojem mandatu taki, da si jih bodo ljudje z manj priložnostmi za vedno zapomnili. Zanje je to vredno storiti. Vsako leto očarajo in navdušijo vse goste. Slepi, gluhi, downčki in drugi postanejo vidni. Tudi diplomati omenjajo njihovo prepoznavnost. Hvalijo nastope in pravijo, da je to vedno ena najlepših prireditev v državi.

Kdor dejstva, da obstajajo tudi drugačni ljudje – taki z manj priložnostmi –, ne more ali noče sprejeti, je vreden vsega pomilovanja.

Tudi to torej spada k funkciji Varuha. In prav je, da spoznate različne plati našega vsakdana.

Sreča je, da nas tudi ljudje

z dolgim jezikom

pozdravljajo z roko.

Rudi Kerševan

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012