EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.4.2017

prof. dr. Marko Pavliha

Poklicanost in poslanstvo

Ena od najpomembnejših človekovih misij je odkritje in uresničitev njegove poklicanosti in poslanstva, kako uslužno služiti službo v korist ljudstva. Kot vemo, je poklic  delo ali dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin, lahko pa izraža  stanje oziroma aktivnost kot jo določa prilastek (recimo ni se mogel odpovedati pesniškemu poklicu ali ona ima hvalevreden poklic žene in matere).

Poklicanec  je tisti, ki je poklican, nadarjen in usposobljen za kaj, za kar ima sposobnosti, nagnjenje in veselje, poklicanost  pa je dejstvo, da je kdo izbran ali določen, na primer sledimo svoji poklicanosti, govorimo o zgodovinski poklicanosti naroda ali poklicanosti žensk, da rodijo  in podobno.

Poslanstvo je nekaj, kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih, prav tako pa označuje smisel, bistvo dejavnosti ali obstoja koga, na primer  kulturno poslanstvo gledališča ali zgodovinsko poslanstvo delavskega razreda. 

Poklicanost in poslanstvo imata posebno mesto v krščanstvu, saj ga recimo slovenski pastoralni načrt opredeljuje kot drugi izziv in vabi verujoče, da bi prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krščen in birman, kakor tudi spodbujali odgovornost za uresničevanje božjega kraljestva.

Vsakdo je poklican in (od)poslan za nek poklic in tuzemsko poslanstvo, od medicinskega in jezičnega dohtarja do župana in farja, le najti mora svoj talent, pri čemer igrajo neprecenljivo vlogo starši in vzgojitelji. Pravo humano vprašanje ni, kdo je najbolj nadarjen in kako ga lahko spodbujamo, temveč kaj odlikuje slehernika in kako lahko povežemo raznolike talente v simbiotično celoto. Prof. dr. Karel Ozvald je že davno zagovarjal  kulturno pedagogiko kot “kažipot za umevanje včlovečevanja,” prof. dr. Franc Pediček, ki je bil v prejšnjem komunističnem režimu zaradi svojih stališč brezobzirno onemogočen, pa je vseskozi pogumno učil, da naj bi sodobna paidea prerasla v vzgojo v najširšem pomenu besede in bi morala biti najprej funkcija človeka z namenom učlovečevanja, da je zatem lahko funkcija družine, družbe, države, ideologije, gospodarstva in politike. Takšno neovzgojo bi morale plemenititi odlike kot so vseprisotnost vzgoje in izobraževanja od zibelke do poslednjega popotovanja, psihofizičnost (mens sana in corpore sano), etičnost (svetovni etos, sekularna etika), združenosti v različnosti (medgeneracijska in medspolna enakopravnost, solidarnost in človečansko sožitje z osebami s posebnimi potrebami), interdisciplinarnost, internacionalnost (medkulturni dialog) in prirodnost (naprej k naravi, ne nazaj). Posebno vlogo naj ima filozofija, še posebej stoicizem, ki lahko učinkuje vzgojno in terapevtsko.

Kot pravi Leja Mahnič, direktorica zavoda UJE (Učenje Je Enostavno), obstajajo različni poklici, pri čemer so nekateri v očeh sodobne družbe vredni več od drugih, a dejstvo je, da je vsak poslanstvo  zase, nekateri pa še bolj, čeprav jih nemara jemljemo kot nekaj samoumevnega. Tak je nedvomno poklic vzgojitelja, ki skrbi za celosten razvoj otroka in takisto najstnika in polnoletnika, ustvarja in zagotavlja možnosti za razcvet njegovih telesnih in duševnih sposobnosti ter razvija otrokovo samostojnost, samoiniciativnost, radovednost, komunikacijo, sposobnost razmišljanja, ustvarjalnega izražanja in pozitivno podobo o sebi.

Čeprav sem dokaj subjektiven, se objektivno strinjam, da je najbolj poklican poklic z najplemenitejšim poslanstvom vzgojiteljski oziroma učiteljski, tesno za petami pa mu sledijo zdravniški in nemara tudi pravniški in politično-poslanski, ki je hkrati najbolj razvrednoten in ponižan do pocestništva. Nekoč sem že melanholično pisal o etiki učiteljskega poklica, ki jo še vedno vzneseno doživljam:(*1) ko se veje slačijo in šumi listje, kadar se mati narava odene v praznične barve, med katerimi se morju še posebej žlahtno nasmiha rdeči ruj, tedaj zame ni le jesen, temveč obdobje nemirnega pričakovanja, treme, nervoze, negotovosti in vzhičenosti. Takrat se dvigne zastor učilne zidane in pred menoj so živi obrazi, nekateri zvedavi, drugi navihano godrnjavi, tretji naveličani, četrti iskrivo predani. Po poklicu sem učitelj, čeprav tega nisem načrtoval ali si posebej želel, ker učiteljski poklic med mojim odraščanjem ni bil za Poklicance, temveč zaradi negativne selekcije bolj za óne, ki niso mogli, vedeli ali znali kam drugam. Leta vsiljenega enoumja so naredila svoje, najbolj sposobni pač niso želeli za katedrom opravičevati političnega režima, umsko in značajsko šibke pa je bilo lažje prepričati, kupiti ali celo ustrahovati. Z zniževanjem kakovosti poučevanja (in dohodkov) je jenjalo pozitivno povpraševanje po tej duhovni obrti, posledice pa so zaskrbljujoče.

Pri meni se je Učitelj dogodil postopoma, nekoč, po dobrem desetletju gospodarskega službovanja, ko so se ustvarjalne, raziskovalne in nastopajoče žilice prepletle v utripajoče srce, katerega bitju se nisem mogel več upreti. Toda kmalu sem doživel prvo razočaranje, saj sem na vrhovni izobraževalni ustanovi premalokrat opazil torišče duhovnosti, ako mi je dovoljeno poseči po dalajlamovih besedah, namreč “tiste poteze človekovega duha, ki osrečujejo tako njega kot druge – denimo ljubezen in sočutje, potrpežljivost, strpnost, odpuščanje, zadovoljstvo, čut za odgovornost in občutek za skladnost.” Ali so idealisti zgolj nepraktični sanjači in zanesenjaki, vizionarji pa slepilni, neresnični, sanjski in prividni preroki? Mar so zares uspešni le tisti, ki umejo kovati novce, za podmladek in usodo znanosti pa jim je figo mar? Kako je mogoče, da srednješolski učitelj po desetletjih poučevanja na glas zavzdihne, “samo da sem se rešil te grozne mladine!”, univerzitetni kolega pa večkrat javno pove, da bi bilo delo na fakulteti prekrasno, “če ne bi bilo študentov”?

Še vedno se na kakšen betežen dan počutim kot Cankarjev Martin Kačur, ki je rosen in blaten romal po slovenski zemlji,  idealistično prepričan, da so vsi ljudje blagi, spoštovanja vredni in lačni izobrazbe, dokler ga niso oropali še zadnje trohice hrepenenja. Ali kot njegov Jerman, ki je sarkastično recitiral duhomorno molitvico, češ da učiteljeva čast zahteva, ”da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar,” da imej glavo ”na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani,” da bodi “koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz” in da imej učitelj ”zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri.”

Hvala bogu minejo tudi takšne hudičevo depresivne skušnjave.

Univerzitetni kodeks nas profesorje obvezuje, da se ravnamo po načelih akademske svobode, etične in intelektualne odgovornosti ter gojimo vrednote raznovrstnosti v mišljenju, metodičnega dvoma in posameznikove pobude. Pedagoške naloge bi morali opravljati intelektualno in poklicno odgovorno tako v razmerju do samega dela kot do študentov, ki smo jih poklicani usmerjati k znanstvenemu in človeškemu razvoju in samostojnosti. Ali se dovolj zavedamo, da so naše etične odlike sestavni del akademskega poklica, ali resnično po svojih močeh pomagamo študentskemu občestvu, da si smotrno pridobiva nova spoznanja znanosti in stroke, se strokovno uveljavlja in razvija čut odgovornosti? Vse to ni mogoče zgolj z nadpovprečnimi umskimi sposobnostmi in marljivostjo, ne, treba je tudi strastnega srcá, duhá, pripadnosti posvečenemu poklicu, idealizma in vizije, pri čemer so žal nujni oblastniki, ki naj z nami (o)čistijo omadeževane učiteljske suknje. Zlasti v anglosaškem svetu veljaš, kolikor znaš, lahko poveš, če veš, ne glede na habilitacijske točke in druga, vedno strožja birokratska merila, ki so največkrat namenjena zaščiti že izbranih pred sposobnejšimi mladci. Ko bodo nekoč sprejeti v KAP (Klub Akademskih Privilegirancev) in jih bo ta trajno možgansko poškodoval(a), bodo že zdavnaj pozabili na mladostni zanos, se priklonili protekcionističnim pravilom in ponovno sklenili krog pretirano negativne izbire. Slabši si vzame še slabšega, da ga slednji ne more ogroziti, in tako naprej, do narodove onemoglosti …

V tibetanski tradiciji odlikujejo velikega učitelja tri vrline: akademska izvrstnost (khé), moralna integriteta (tsün) in prijaznost (sang). Ali rečeno po kmečko, dober učitelj bi moral biti dušni pastir na brezmejnem zelenem pašniku pod neskončnim modrim nebom.

Koliko jih (nas) izpolnjuje ta merila?

Poleg vzgoje in poučevanja je - vsaj meni - še posebej fascinanten poklic zdravnika internista, ki se kot specialist ukvarja z zdravljenjem celotnega odraslega človeškega telesa, torej je njegov pristop holističen oziroma celosten. Kaj na tem svetu je še bolj pomembno od reševanja človeka?! V nadaljevanju na podlagi opravljenih intervjujev priobčujem poenostavljen dnevnik internistke  ali internista o povprečnem delavniku, ki ni bil menda nič posebnega v primerjavi z vsemi možnimi  zapleti, ki se pojavljajo podnevi in ponoči, ko vseskozi nekaj človeških usod visi na šibkih nitkah, katerih (ne)moč lahko okrepi ali oslabi prav zdravnik, ne glede na reforme, zdravniško zbornico, (po)nesreč(e)no ministrico, sindikate, medije in dokaj krivično javno mnenje, ki zaradi peščice zdravniških malomarnežev črni celoten ceh (kot v sodstvu in še kje):

*

”8.05

Raport. Berejo včerajšnje sprejeme, umrle in izvide obdukcij. Izredno stanje je, presegamo program, ki zato ne bo plačan. Vedno isto. Sledi predavanje o redkih boleznih. Vmes me že kličejo na konzultacijo  in se odplazim ven, opravim pregled, napišem mnenje in  spijem prvo kavo.  

8.45

Grem nazaj na svoj oddelek na kratek sestanek, kjer svojim specializantom razdelim naloge za današnji dan (vizita, preiskave itd.), da grem lahko čim prej v ambulanto, saj imam od 9.00. ure dalje naročene bolnike. Medtem priteče sestra, ker je nekdo  “zelo slab” in hipotenziven. Vem, kdo je, na poti tja se spomnim, da ima od včeraj oznako DNR (Do Not Resuscitate), kar v laičnem jeziku pomeni, da ga ne  bomo oživljali oziroma umetno ohranjevati pri življenju, želi si naravne smrti. Star je 59 let in ima jetrno odpoved. V zadnjih dneh smo naredili vse, kar medicina premore in pozna, izčrpane so vse možnosti zdravljenja, edina opcija je presaditev jeter, ki jo zavrača. Včeraj sva se z gastroenterologom s pacientom  pogovorila, da ima brez presaditve samo še nekaj tednov življenja. Vseeno je odklonil presaditev in postopke oživljanja v primeru poslabšanja. Ponovno se pogovorim z njim, mudi se. Gledam ga, nosi očala, na mizi ima odprto knjigo, neke zapiske, ne deluje kot nekdo, ki je pripravljen umreti. Brišem DNR, kličem v intenzivno enoto, da imam nekoga za premestitev, kandidata za presaditev jeter. Vmes razmišljam, da ga moram ”le” še pregovoriti v to - in ga. Podpiše. Ga premestimo.

9.15

Na monitorju ga spremljam do intenzivne enote. Tam se me razveselijo, ker potrebujejo urgenten ultrazvok srca zaradi suma na tamponado srca. Naredim ultrazvok, ni tamponade. Vmes me kliče specializant, da ena gospa na oddelku, ki je bila sprejeta zaradi endokarditisa, potrebuje centralni venski kateter. Naročim, naj pripravi vse, da vstavimo jugularne katetre. Že zamujam v ambulanto, kar me živcira. Najraje bi sama vstavila katetre, ker je najhitreje, ampak naj se specializant uči, zato le nadzorujem. Po tridesetih minutah mu sicer uspe, toda gospa močno zakrvavi iz vbodnega mesta, zato nastane hematom. Odstranimo kateter, naredimo hemostazo, nato jaz vstavim kateter na drugi strani. Specializantka ob tem kolabira, halo?

10.00

Se namenim v ambulanto, ko me pokliče direktorjeva tajnica, naj pridem do njega. Februarja smo na oddelku močno prekoračili predvidena mesečna sredstva za zdravila, zato želi pojasnilo. Poskušam razložiti, da smo imeli izreden uvoz iz tujine in tako dalje, a ekonomist pač razmišlja drugače. Ko mi pridiga o finančni vzdržnosti, si mislim svoje …

10.30

Iz urgentnega centra me kličejo za ultrazvok, sum na srčni infarkt. Organiziramo premestitev v katetrski laboratorij.  

10.45

Grem končno v ambulanto. Zdaj zamujam že skoraj dve uri. Ko stopam po hodniku, vidim vse nestrpne poglede, zavijanje z očmi in vzdihe. Berem misli, da sem do zdaj srkala kavico, saj itak nič ne delamo, mi bogovi v belem. Opravljam ambulanto, ki je ne maram. Nimam občutka, da tukaj naredim kaj res koristnega. Sama administracija.  Rutina. Napotnice, recepti.

12.30

Odbrzim na hitro kosilo za deset minut, potem pa nazaj na oddelek, kjer opravim plevralno punkcijo, iz pljuč odstranimo dva litra tekočine. Sumljivo je za karcinom, pošljemo na preiskave, specializantka napiše odpustnico.

13.00

Na pogovor imam naročenega bolnika, da mu pojasnim vse glede srčne operacije, za katero se šele odloča. Okleva. Pro et contra.  Želi se pogovarjati v neskončnost, a žal nimam dovolj časa, zato postanem nestrpna.

14.00

Na oddelku preverim, če sta specializanta opravila vse, kar je bilo naročeno. Seveda nista, grrr. Specializantki, ki mi v svoj zagovor tarna, da ne more tako hitro delati, predlagam, da naj razmisli, ali morda ni v napačnem poklicu. Za njima pregledam vse temperaturne liste, grem na kratko popoldansko vizito. Za vse novo sprejete bolnike načrtujemo posege za naslednji dan.  

15.00

Predaja službe dežurnemu internistu. Pregledam odpustna pisma, v katerih mrgoli tipkarskih napak.  

15.45                                       

Preoblečem se, sem že v civilu, ko spet kličejo iz  urgentnega centra za ultrazvok, sum na globoko vensko trombozo. Na poti opravim še to, čeravno se mi mudi domov k družini.”

*

Če ste bili kdaj “samo” pacienti, verjetno čutite tole stresno atmosfero. Sprašujem se, ali smo tudi juristi – sodniki, tožilci, odvetniki, notarji, pravobranilci, gospodarski pravniki, profesorji, politiki, upravniki, tako imenovani ustavniki in preostali paragrafniki - sposobni požrtvovalno in sočutno delovati kot humanisti-internisti v imenu holističnega zdravljenja človeka in človeštva?  

Smo, a nas je žal premalo, torej kaj čakate?

(1) Marko Pavliha: Štorije s šofite, Primorske novice, Koper 2003, str. 13-15.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016