EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.2.2017

dr. Andraž Teršek

Med 'delovati' in 'ravnati' v javnem interesu – dokazljiva, a ne lahko dokazljiva zadeva

Koncept »javni interes«, včasih označen tudi kot »obči interes« je vsebinsko izmuzljivi politični, pravni in ekonomski koncept. Vseeno pa je vsebinsko določljiv. Omenja in vsaj v grobem ga lahko opredeljuje zakonodaja (a se je treba pretiranemu zakonopisnemu drobnjakarstvu iz prečrkarjenju izogibati), bolj ali manj podrobno ga lahko določa teorija (ki jo je treba jemati resno in jo neposredno uporabljati v praksi), vsebino mu v konkretnih zadevah lahko predpisujejo odločitve sodišč (to enostavno morajo početi – analitično, argumentirano in odgovorno), v praksi pa je odvisen od kakovosti in posrečenosti kombiniranja strokovnosti in zdravega razuma tistih, ki jih zadeva, ali se nanj sklicujejo pri svojih ravnanjih (ob študijskem in dobrovernem upoštevanju vsega prej naštetega).

Ker gre za pomensko odprt ter z dejstvi in okoliščinami pogojen pojem, se seveda lahko zgodi, da različne razlage in različna razumevanja, kaj je javni interes in kdaj je nekaj v javnem interesu, prihajajo v konflikt. To ne pomeni, da se gre takšnemu pojmu izogibati, ali da ga ne gre jemati resno. Nasprotno, to pomeni, da ga je treba uporabljati kot izhodišče ali navezno točko vselej, ko ga je mogoče prepričljivo utemeljiti, jemati pa ga je treba zelo resno. In če tisti, ki se  nanj sklicujejo, to počnejo dobroverno, skoraj ne bi smelo biti težav. V tem primeru, res pa tudi le pod tem pogojem, se glede tega vprašanja lahko odvije konstruktivna argumentirana razprava, ki kljub začetnim nesoglasjem in kljub morebitni ohranitvi nesoglasij omogoča razpravno vsebinsko opredeljevanje javnega interesa. To pa vodi do izboljšav in zagotavlja primeren proceduralni okvir za polemično deliberacijo za v bodoče. Pravzaprav je kaj takega mogoče samo v prav teh pogojih – v dobroverni in konstruktivni vsebinski razpravi.

Tako se na primer lahko pojavi več dobrovernih in legitimnih razlag o tem, ali je določen politični ukrep na področju ekonomije ali socialne države prepričljivo utemeljen v funkciji uresničevanja javnega interesa. Tudi glede delovanja določene pravne osebe, na primer društva ali ustanove, v javnem interesu je možnih več dobrovernih stališč. Ali pa glede namere javne oblasti, da se določenega zasebnega lastnika – po ustavi pravilno in zakonito – razlasti, zaradi gradnje objekta ali infrastrukture v javnem interesu. Delavci podjetja v državni lasti tudi imajo pravico, da legitimno in pravno dopustno izrazijo svoje nestrinjanje z domnevnim ali zatrjevanim razumevanjem države glede politike podjetja v javnem interesu, ali glede načina, kako se javni interes podjetja (ne-)uresničuje v praksi (primer Luke Koper). Novinarji, zaposleni v javni RTV, imajo tudi pravico in legitimni interes do ocene, ali določena uredniška politika in vsebina programa res sta v javnem interesu, ki je prepričljivo utemeljen. Ipd. Javni interes torej ne sme biti samo zatrjevan, ampak mora biti vsebinsko prepričljivo (stvarno) utemeljen. Biti mora izkazan, v pravnem smislu dokazan.

Enako velja glede delovanja javnih ustanov na področju umetnosti in kulture. Tudi Slovenska filharmonija (SF) je takšna ustanova. Obstaja in deluje v izrazitem javnem interesu. Vsi posamezniki, ki neposredno ali posredno določajo vsebino in kakovost njenega delovanja, od vodstva, do glasbenikov in dirigentov, so pri svojem početju postavljeni v funkcijo prepričljivega uresničevanja nespornega javnega interesa.

Nedavno se je javno, v okviru nezanemarljivega notranjega spora v ustanovi in z znatnim medijskim poročanjem, izpostavilo vprašanje o upravičenosti glasbenikov orkestra SF do stavke in o legitimnosti stavkovne zahteve glasbenikov najprej po zamenjavi dirigenta in potem še po odstopu direktorja Slovenske filharmonije. Pojasnjeno mi je bilo, da po prepričanju glasbenikov, po prepričanju stavkovnega odbora in po prepričanju vseh stavkajočih članov orkestra zahtevi postavljajo v neposredni odvisnosti od njihovega stališča, da mesto dirigenta zaseda oseba, ki ima do članov orkestra pretirano neprimeren in osebno nedostojen odnos, mesto direktorja Slovenske filharmonije pa da zaseda nekompetentna oseba, ki to funkcijo izvršuje slabo.

Pojasnjeno mi je bilo tudi, da naj bi bili člani orkestra ljudje, ki so si svoja mesta v orkestru prigarali s trdim delom, od mladosti, nato pa z uspešnim študijem na najboljših domačih in tujih glasbenih akademijah in konservatorijih. Da so prišli še skozi izjemno gosto sito avdicij, ki prepusti zgolj nekaj odstotkov kandidatov. Prepričani naj bi bili, da je Slovenska filharmonija kot kulturna institucija nacionalnega pomena že 13 let prepuščena vodenju direktorja, ki »ne razpolaga s pravimi temeljnimi kompetencami« za zasedbo tega položaja, ta manko  kompetentnosti pa da poskuša nadomeščati z »golo avtoritarnostjo in samovoljo«, ki »ne pritiče niti vodenju veliko bolj hierarhično postavljenih delovnih organizacij, kaj šele kulturni ustanovi takšne ravni.« Takšen, 100-članski orkester vrhunskih glasbenikov, ki so do svojih položajev prišli izključno po sistemu zaslug za dolgoletno uspešno in trdo umetniško ustvarjenje, naj bi bil legitimiran, da zahteva odstop oziroma razrešitev nekompetentnega direktorja, ki svoje delo po mnenju glasbenikov opravlja v škodo Slovenske filharmonije, s tem pa naj bi na dolgi rok ogrožal njen obstoj, navsezadnje pa tudi zaposlitev vseh stavkajočih.

Njihov pravni zastopnik je bil mnenja, da

»je povezava med slabim delom nekompetentnega direktorja in ogroženim socialnim položajem članov orkestra dovolj konkretna in konkretizirana, da brez kakršnegakoli dvoma uvršča zahtevo članov orkestra po direktorjevem odstopu oziroma razrešitvi v krog ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela, za uresničevanje katerih Zakon o stavki v 1. členu določa stavko kot legitimno sredstvo

Stavkajoči in njihov pravni zastopnik še menijo, da

»se upravičeno lahko sklicujejo na 77. člen Ustave, ki dopušča omejevanje pravice do stavke zakonom in njihovi posledični interpretaciji zgolj, kadar to zahteva javna korist. Slovenska filharmonija je osrednja slovenska glasbena ustanova, katere obstoj in delovanje sta v eminentnem javnem interesu, zato tudi zahteva po odstopu oziroma odstavitvi direktorja, ki ni kompetenten oziroma svojega dela ne opravlja dobro in s tem škodi sami ustanovi, ne more biti v nasprotju z javno koristjo, pač pa je - prav obratno - postavljena izrazito v javno korist. Posledično zato vsakršna interpretacija 1. člena Zakona o stavki, ki oporeka članom orkestra pravico do stavkovne zahteve po odstopu oziroma zamenjavi direktorja, pomeni protiustavno omejitev pravice do stavke zaposlenim v Slovenski filharmoniji.«

Ni se treba spuščati v vprašanje, kaj je zares pravi in bistveni razlog tega spora znotraj SF. Niti v presojo sugestij, da naj bi k sporu prispevala strogost dirigenta kot perfekcionista, ki morda ni popustljiv do dejanskega nižanja kakovosti igranja v orkestru in ki je morda posebej strog, če presodi, da je domnevni razlog znižanja kakovosti igranja morebitno zmanjšanje ur glasbenikove vadbe na račun povečanja ur domnevnega popoldanskega opravljanja zasebne pridobitne dejavnosti – to pa izrazi s presedanjem glasbenikov v postavitvi orkestra. Te presoje in njihova morebitna stvarna podlaga niso nujne za kontekst, v katerem obravnavam vprašanje javnega interesa.

Zdi pa se mi, da je izhodišče stavkajočih napačno, tudi njihova pravna razlaga zapleta. Eno je vprašanje njihove zahteve na temelju zaščite njihovih socialnih in ekonomskih pravic v vlogi zaposlenih, torej delovnopravnih pravic. V tem oziru je presoja konkretne pravice do stavke ena zadeva. Presoja se delovnopravno. Treba je odgovoriti na vprašanje, ali je res prišlo do neposrednega in pravno pomembnega kršenja ekonomskih in socialnih pravic stavkajočih, predvsem kot članov orkestra, in katere pravice točno so bile pomembno kršene s točno določenimi ravnanji ali ukrepi? Takšne kršitve teh pravic pa zagotovo ni mogoče utemeljevati z generalnim in posplošenim, skoraj pavšalnim zatrjevanjem, v smislu, da po njihovem mnenju pač direktor ni dovolj dober direktor, da njegovo direktorovanje ni dovolj kakovostno in da odnos dirigenta do glasbenikov ni po njihovem okusu, ali se jim generalno ne zdi dovolj korekten, primeren ipd.

Nekaj drugega pa je zahteva, utemeljevana z zatrjevanjem "javnega interesa" glede kakovostnega vodenja SF in zatrjevanje, da imajo stavkajoči tako pravico merodajno (pomembno, upoštevanja vredno) presojati, ali sta dirigentska politika in vodenje SF dovolj kakovostni, da pomenita uresničevanje javnega interesa SF, kot tudi pravico, da neupoštevanje njihove zahteve po zamenjavi dirigenta in direktorja pravno opravičuje uporabo stavke kot poslednjega in legitimnega sredstva? In sredstva česa; zaščite delavskih pravic, pritiska ali obojega hkrati, ker naj bi bilo oboje neposredno povezano?

To se mi zdi povsem drugačna zahteva od tiste prve, utemeljene LE s sklicevanjem na kršitve delavskih pravic (ki morajo biti konkretne!) z ravnanji dirigenta in direktorja (ki morajo biti konkretizirana!), ki terja drugačno pravno presojo, izhajanje iz drugega temelja.

Seveda sta oba zorna kota povezana: ni v javnem interesu, če je delovanje SF oteženo zaradi kršitev "delavskih pravic", delavci pa zato ne morejo optimalno opravljati dela.

A pritrditev tej povezavi ne zadošča. Poleg nujnosti stvarne in prepričljive utemeljitve, da so stavkajoči, ki se sklicujejo na javni interes (to so pač storili), sebe res postavili v bran javnega interesa, je pomembno tudi vprašanje, kaj je bolj v javnem interesu: zahteva glasbenikov-delavcev-stavkajočih, stopnjevana v stavko in posledično motnje delovanja SF, vključno z odpadlim programom SF, ali nemoteno delovanje SF in izvajanje tega programa?

Na ta vprašanja ni mogoče pravno pomembno odgovoriti brez konkretizacije očitkov, zatrjevanih kršitev in sugeriranih konkretnih ravnanj.

Za sprejem zatrjevanja pravice do stavke kot pravno utemeljene drže mora biti prepričljivo utemeljena zatrjevana kršitev delavskih pravic. Če pa gre predvsem ali le za prevladujoče odklonilno nagnjenje stavkajočih do dirigenta in za njihovo mnenje o prenizki kakovosti direktorjevega vodenja, ki ni neposredno povezano z obstojem dokazljivih kršitev konkretnih pravic stavkajočih kot delavcev, pa je to drugo vprašanja. In tudi to je treba prepričljivo utemeljiti (v smislu dokazati). Kar nikakor ni enostavno. Samo »mnenje«, da je pač tako po »mnenju stavkajočih«, ne zadošča.

Če se torej zatrjuje kršitev pravic delavcev z zatrjevanim neprimernim dirigentstvom in slabim vodenjem SF, ne da bi se zatrjevali neustreznost dirigentstva in slabost vodenja prav zaradi kršenja pravic delavcev (kar samo po sebi še ne opravičuje stavke), je to nekaj drugega, kot če se zatrjuje resna kršitev konkretnih pravic delavcev in iz tega izpelje še trditev o preslabem dirigentstvu, vodenju in zato škodovanju javnemu interesu (kar lahko opravičuje stavko).

Zgolj z mnenjem o neustreznem dirigentstvu in preslabem vodenju SF še ni mogoče utemeljiti javne drže glasbenikov kot ščitenja javnega interesa, prav tako pa s tem še ni mogoče utemeljiti stavke. Menim, da je v obeh primerih mogoče utemeljiti upravičenost zahtev glasbenikov-stavkajočih, pa tudi stavko, oboje pa postaviti v funkcijo zaščite javnega interesa. Vseeno pa mora biti lažje utemeljiti stavko zaradi resnega kršenja konkretnih pravic delavcev, kot pa zaradi nestrinjanja s politiko dirigenta in zaradi ocene o preslabem vodenju SF (kar bolj spominja na »upor« in »civilno nepokorščino«, kot pa na stavko). V drugem primeru morajo biti kriteriji dokazovanja-utemeljevanja-prepričevanja strožji, četudi izpolnjivi. 

Predvsem pa se zdi posebej težavno dokazovanje, da je vodenje SF tako slabo, da je ob tem vodenju upravičeno odpadel program SF, ker je to bolj v javnem interesu, kot pa izvajanje programa ob enakem vodenju SF.

Tako, kot je sedaj mogoče razumeti zaplet znotraj SF (omejeno, nepopolno, iz pridobljenih razlag in iz soočenj akterjev v medijih), bi nemara zaključil, da je zgodba pomembna, da odpira zelo pomembna vprašanja, ki so v javnem interesu, da pa bo samo stavko, ob morebitnem reševanju zapleta pred sodiščem,dokaj težko utemeljiti kot upravičeno.

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013