EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

6.2.2017

prof. dr. Marko Pavliha

Doživljajsko prenašanje sporočil

Poznavalci trdijo, da si zgolj v sedmih odstotkih sporočamo medosebno doživljajsko resničnost z besedovanjem, v preostalih stikih pa ne uporabljamo besed. Toda že v govorni komunikaciji se skrivajo pasti in priložnosti, ker z (ne)smiselnim nizanjem črk lahko premikamo, gradimo ali rušimo, pa ne samo gorá, marveč nekaj bistveno pomembnejšega – človeške odnose. Nekateri jeziki uporabljajo različne tonalitete za označevanje drugačnega pomena istih besed ali njihovih nizov, pri vseh pa je pomembna glasnost, barva in višina glasu.

Pred tridesetimi leti sem po nekajmesečnem zmenkovanju z mojo najdražjo Ester po telefonskem razgovoru, ki se ni odvil najbolje, napisal stihe, ki so bili nemara le krik ranjenega ega, a se bo z njimi morebiti še kdo poistovetil:

Pritisk narašča, duši me in stiska,

ko barva tvojega glasu napačno podobo pričara.

Hudomušni vzdihljaj: lepša je noč in lahkotnejša.

Rezek prizvok – mar to je bolezen, nemoč, ljubosumje?

Težka je glava, hropeča je sapa.

Odprl sem partituro besedne sonate,

vendar ne potrebuješ dirigenta.

Iz prve violine izvabila si sanje.

Le nanjo igraj in pusti ostala godala …

Pojma nimam, kaj mi je odgovorila, ampak še vedno sva srečno skupaj in še vedno v družini in naokoli veljam za občutljivca, čeprav, hvala bogu, nisem edini.

Ko pišemo, bodisi na papir ali računalnik, so posledice še hujše, kajti zapisano, narisano, fotografirano ali filmsko ovekovečeno ostane dokumentirano, zategadelj moramo biti taktni, obzirni, olikani in subtilni pri odzivnosti, snovanju začetnih in zaključnih vljudnostnih fraz, uporabi stila, kletvic, klicajev (!), vprašajev (?), čustvenčkov ali digitalnih ikon ( ), VELIKIH črk (ki jih utegne naslovnik ali celo sodišče razumeti kot kričanje), slik, grafik, posnetkov in drugih retoričnih prijemov.

Pri nebesednem izražanju ima posebno mesto molk, ki v pravu pomeni bodisi zanikanje ali izjemoma pritrjevanje kot je recimo veljalo v antičnem rimskem pravu:  Qui tacet (ubi loqui debuit ac potuit) consentire videtur - Kdor molči (ko bi moral in mogel govoriti), se zdi, da pritrjuje. Dandanes molk praviloma ne zavezuje, kar recimo izpričujeta prva dva odstavka 30. člena Obligacijskega zakonika, ki pravita, da v primeru naslovnikovega molka to ne pomeni, da sprejema ponudbo, brez učinka pa je določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (na primer, če ne zavrne ponudbe v določenem roku ali če poslane stvari, za katero mu je dana ponudba, ne vrne v določenem času) veljala za sprejem ponudbe. Vendar se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil.  Prav tako mora tisti, ki se je ponudil drugemu, da bo po njegovih naročilih opravljal določene posle, ter tisti, v čigar dejavnost spada izvrševanje takšnih naročil, izvršiti dobljeno naročilo, če ga ni takoj zavrnil. Če takšen naslovnik ponudbe oziroma naročila ni zavrnil, se šteje, da je bila pogodba sklenjena v trenutku, ko je ponudbo oziroma naročilo dobil.

Poznamo tudi t.i. molk upravnega organa, glede katerega v slovenskem pravnem redu praviloma velja domneva zavrnitve zahtevka oziroma neizdaje odločbe v postopkih po uradni dolžnosti. 

Med običajnimi ljudmi pomeni molk tudi žalost, osuplost, jezo, zmedenost, sramežljivost, prezir in še kaj, pri čemer si zapomnite tale dobrohoten nasvet:  če se bo vaš dejanski ali potencialni partner na vaše ljubimkanje odzval z molkom, to še ne pomeni, da soglaša ... Molčanje ni vselej kvačkano iz zlatega prediva in ni bolj zgovorno kot govorjenje, čeravno so lahko presledki med besedami ali stavki in glasbenimi notami nadvse sporočilni. Potem je tu mimika, igra obraza ali gibov, izražanje občutja, misli ali čustev predvsem z obrazom, zlasti z stisnjenimi, našobljenimi ali razprtimi ustnami, nagrbančenim čelom, razprtimi nosnicami in namrščenimi obrvmi (tule puščam vnemar miganje z ušesi, ker ga malokdo zmore). Ne smemo zanemariti pokončne, sključene, čvrste ali mlahave drže telesa in kretenj, ki jim tudi pravo v določenih okoliščina pripisuje značaj konkludentnih dejanj, s katerimi izražamo svojo voljo, recimo za sklenitev pogodbe, o iztegnjenem sredincu in drugih opolzkih gestah pa na tem mestu ne bomo kvantali.

Ste vedeli, da telo najglasneje spregovori v spolnosti, torej med seksom? Hmm …

Ne bi škodilo oziroma bi bilo nujno, da bi nas že v otroštvu naučili vsaj osnovnih veščin retorike in razbiranja nejezikovnih znakov in zvočnega simbolizma, da bi se kot v ameriški nadaljevanki Lie to me (Laži mi) približali fiktivnemu dr. Calu Lightmanu (ki ga posrečeno uprizarja Tim Roth) in njegovi ekipi strokovnjakov za prepoznavo vsakovrstnih prevar. Otroci se sicer izražajo zlasti z igro, pa tudi odrasli smo radi homo ludens, čeravno ne več na pristen in nedolžen način, temveč z vsestransko ”karnevalizacijo”, kot je našo ”igrivo” izrojenost označil Umberto Eco,  Albert Einstein pa se je bal dneva, ko bo  tehnologija prerasla medčloveške odnose in bo svet dobil generacijo bebcev.

Neverbalna komunikacija je obvezen del dobre retorike, med njene elemente pa uvrščamo mimiko, gestiko, držo, stojo, proksemiko (gibanje in položaj človeka v prostoru, hojo, sedenje), pripomočke, ponazorila, osebno urejenost in okolje. Še vedno predstavlja tabu parapsihološki pojav telepatije, pri katerem gre za nebesedno komunikacijo oziroma prenos misli (tu nas nekatere živali – denimo psi - krepko prekašajo), ruski biofizik in molekularni biolog dr. Pjotr Garjajev s sodelavci pa utemeljujejo lingvistično valovno genetiko z revolucionarnim dognanjem, da ima molekula DNK svojo melodijo in svoj laserski žarek.

Pojdimo nazaj na trd(n)a domača tla. Živó se spominjam Cankarjeve Skodelice kave, ko si je nekoč zaželel te črne opojne tekočine, dasiravno je vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. ”Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen”, se je izpovedal v svoji pretresljivi črtici, bržkone še vedno z materjo v duši s tistim nepozabnim grenkim občutkom, ko ga je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila na njegovo togotno zapoved.

”Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.

Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:

‘Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!’

Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.

Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.

‘Dajte, mati!’

Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice.

Popil sem kavo, pa sem se tolažil:

‘Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen…’

Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu ...

Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...”

Ivan se je na svoji razburkani življenjski plovbi prepozno ozavestil, da bi bila kakršnakoli tolažba glede tega nesramnega obnašanja do svoje stvarnice zlagana, kajti greh je greh, če je storjen enkrat ali tisočkrat, če je vsakdanji ali nepoznan. Verjetno ga ni med nami, ki ne bi storil krivice človeku, ki ga (je) ljubi(l), in taka vedenjska poškodba je kakor greh zoper svetega duha, zato ni odpuščena na tem ne na onem svetu, je neizbrisljiva in nepozabljiva. Včasih počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, se izgubila in utopila v nemirnem življenju, toda nenadoma, sredi vesele ure ali ponoči, ko se prestrašeno vzdramimo iz hudih sanj, še hlipa Cankar, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati, toda črn madež na srcu ostane za vekomaj.

”Srce ni kazenski zakonik, ki bi razločevalo med pregreškom in hudodelstvom, med ubojem in umorom”, je tožil s krvavečo bitjo, ker srce ve, da “zavratnež ubija s pogledom, z mečem junak” in rajši bi dalo odvezo meču kot pogledu. ”Tudi ni srce katekizem, da bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi, da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih, ” marveč je pravičen in nezmotljiv sodnik, ki sodi in obsodi grešnika ”po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli; celo po koraku, po trkanju na duri, po srebanju čaja. Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik — dolga in strašna bi bila spoved!”

Neskončno zgovoren je (bil) skorajda stoletje starejši grafit, ki ga je nekdo pobalinsko-satirično priobčil na zid vseslovenskega kulturnega hrama, morda kot protest zoper prevladujočo permisivno vzgojo:

I V A N,  S P I J   Ž E  T O  P R E K L E T O  K A V O.  M A T I.

Kje so vsi učitelji, znanstveniki, umetniki, politiki, duhovniki, zdravniki, pravniki, uradniki, vojaki, policisti in preostali ljudje s Srcem, kje? Mar ne bi bilo sijajno, da bi uslišali naslednji vzklik in k sebi stisnili tudi tiste, ki nimajo sreče:

Sr(e)čneži vseh dežel, združimo se!

Ko srca utripajo na isti frekvenci, so vsi programi usklajeni.

O doživljajskem prenašanju sporočil doživeto piše pater dr. Karel Gržan v knjigi Vstanimo v suženjstvu zakleti! s podnaslovom Stop smrtonosni igri polov! (Sanje, Ljubljana, 2016), večinoma v kontekstu zahodnjaškega pokroviteljskega in zaničevalnega odnosa do muslimanske vere (ki sevé sproža obratno reakcijo) in še posebej slovenske sprave. Impresionistično pove, da je takšno sporazumevanje po zakonu setve in žetve tista naravna ali božjepravna osnova, ki bi jo morali obvladati v teoriji in praksi, ker je odločujoča za mir ali vojno in za zadovoljivo sobivanje ali razdor med nami. Bistvena je tako na osebni in družinski kot družbeni ravni in jo za življenje potrebujemo bolj kot matematiko. Obvladovanje nebesednega povratnega prenosa občutenj, ki jih je ravnanje nekoga prebudilo v nas, je temeljno za dobra medsebojna razmerja, še zlasti v potencialno ali aktualno konfliktnih situacijah.

“Kadar se mi nekdo nasmehne,” zapiše Gržan, ”mu spontano vrnem nasmeh – razen če nisem zamorjen,” pa tudi tedaj ”mu s tem sporočim, da sem v stiski, in tako bližnjemu vzbudim notranji vzgib, da se skloni k meni in mi pomaga razrešiti zagonetke, ki so me speljale v notranjo tegobo.” Pogosto opomni prijatelje in znance, naj bodo pozorni na zvenenje glasu, kajti v njem lahko s svojim notranjim občutkom izmerijo stopnjo utrujenosti ali dobrega počutja. V nas je zaradi temeljne Enosti silna potreba, da nas bližnji “slišijo” v celovitosti naše osebnosti, a se prepogosto ne znamo odkrito in sočutno odzvati, ker nas tega niso naučili in smo v karierni in medijski brezdušnosti čustveno zakrneli in otopeli. Na račun “pameti” izgubljamo celostno inteligenco oziroma modrost, obvladamo manipulacijo, tuje pa nam je sožitje, smo poligloti, a žal tudi asocialni idioti. Zato je vse več depresivnih ljudi, ker jim manjka topline in se počutijo odrinjene od najbližjih in okolice. Nujna je rehabilitacija doživljajskega prenašanja sporočil in usposabljanje za takšno konstruktivno komunikacijo od vrtca naprej, vse življenje. Semkaj spadajo tudi tri čudodelne besede: prosim, hvala in oprosti.

Človeška lastnost, ki je najbližja božji milosti, je smisel za humor, je ob neki priložnosti dejal papež Frančišek. Vsak večer moli, da bi ga ohranil, kajti bolezen današnjega časa je “kardioskleroza”, otopelost srca, nezmožnost za zbliževanje.

V sleherni skupnosti ali sistemu se odvija specifična dinamika, najpomembnejše pa je (še vedno!) družinsko zavetišče z značilno homeostazo oziroma družinskim ravnovesjem. Družinsko dinamiko uravnavajo avtonomija in povezanost, komunikacija, potrebe, čustva, vzgoja, vloge in vzorci odnosov. Dr. Andrej Perko terapevtsko uči, da se v družini odigrajo najpomembnejše igre in življenjske zgodbe vseh njenih članov. V njej se oblikuje osebnost in vsi člani družinske skupnosti se v medsebojnih odnosih kultivirajo, socializirajo in individualizirajo. Za zdrav odnos otroka sta pomembna odnos z materjo in očetom ter vzdušje, ki vlada v družini. Otrok v družini je sprejet zaradi samega sebe in to zanj pomeni točko največje možne sprejetosti in varnosti.

Za doživljajsko prenašanje sporočil s(m)o odgovorne tako fizične kot pravne osebe, četudi gre vselej za razmerja med ljudmi, ki so zgneteni iz mesa in krvi. Ako zjutraj vstanemo z levo nogo, poskušajmo najdražjim nameniti nasmešek in bodrilne in ljubeče poglede, če že zaradi rane ure nismo sposobni uzreti jutranjega prislovičnega zlatega leska in odzvanjati spodbudnega ali hudomušnega govorjenja. Večina se v službo prevaža z lastnimi avtomobili, v katerih ne bi smelo biti mesta za bruhanje arogance, nestrpnosti in agresije, toda če uporabljamo javni prevoz, se zavedajmo, da je že to samo po sebi koristno in pohvalno, zato naj na našem obličju žarči veder občutek. Podrejeni sodelavci na delovnem mestu niso strelovodi za prestrezanje bliskov, ki švigajo iz naših nevihtnih oblakov kompleksov in preostale notranje stiske, kakor tudi nadrejeni niso magneti za sluzasto prilizovanje. Drobljiva je naša (ne)odpornost zoper nalezljivo čemernostjo in neznosna je lahkotnost projekcije lastnih težav na druge.

Tudi poosebljena Država nam marsikaj sporoča, denimo s socialno in davčno politiko, implementiranjem in reformiranjem vladavine prava, ustavosodno kadrovsko (se)lekcijo, reinkarnacijo nekega prostega dneva, bodečo žico, obravnavanjem tujcev in tako naprej, mnogo je tovrstnega enostranskega ”komuniciranja”. Danski novinar Henrik Kaufholz svari, da bi morali biti tudi mediji bolj iskreni in skrbeti za transparentnost virov in financiranja. Vsak novinar in njegova “hiša” sta dolžna razmisliti o tem, kako sta prispevala k (ne)zaupanju javnosti. Razmah lažnih novic in potegavščin je med drugim posledica pičle medijske pismenosti bralcev in gledalcev, zato bi se moralo medijsko opismenjevanje – tako Tom Law – začeti že v šoli in vseskozi nadaljevati.

Če sklenemo, se bržkone ni težko strinjati, da je odkrit pogovor ”v živo” zagotovo najboljša oblika sporazumevanja, s katero lahko razčistimo in dodatno pojasnimo doživljajsko prenašanje sporočil, pri čemer ni dovolj, da le slišimo in vidimo, ker se moramo naučiti poslušati in gledati, tako z ušesi in očmi kot s srcem. Gržan zagovarja pristop ”5:1”, kar pomeni, da šele ”na podlagi zaznanih petih vrednosti sebe ali bližnjih usmerimo pozornost v eno pomanjkljivost.” Če ste utrujeni od prepira z neznanci na spletu, se poskusite pogovarjati z ljudmi v resničnem življenju, nam je svetoval nekdanji ameriški predsednik Barack Obama v svojem poslovilnem govoru. Kako zelo je imel prav žal potrjuje njegov naslednik (oprosti Melania) in še marsikateri skrajni politik, ki se počasi ali hitro, pompozno ali prihuljeno plazi na svetovno prizorišče groteskne kakofonije v F… -molu.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016