EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

9.1.2017

prof. dr. Marko Pavliha

Mislim, torej sem?

Nikoli ne bi smeli zanemarjati in obžalovati trenutkov za poglobljen razmislek in meditacijo o mišljenju, o mentalnih poteh in stranpoteh, šibkostih in odlikah, avtonomnosti in izpostavljenosti silovitim vplivom, pri čemer nam utegnejo pomagati vprašanja, ne glede na njihovo (ne)umnost. Vivere est cogitare, je rekel Cicero, živeti pomeni misliti, toda zla misel izpridi dušo je zapisal Terencij, mala mens, malus animus. Pradedje so si izmislili reklo, da misliti pomeni nič vedeti, kar mi še dandanes ni povsem jasno, prav to pa na nek absurden način potrjuje pregovor.

S čim pravzaprav razmišljamo, zgolj z možgani ali takisto s srcem, telesom ali celo onkraj fizičnega? Ali so možgani najpomembnejši del človekovega in živalskega ustroja? So ključni za zavest in učlovečenje? Ali so kot vrhovni upravljavski mehanizem v namišljeni posodi ločeni od preostale otipljive pojavnosti? Mar so misli več kot kemične in električne reakcije, je nad njimi še Nekaj, kar se jih zaveda in jih nadzoruje? Ali obstaja duša? Je nevroznanost še vedno na senčni strani resničnega spoznanja ali po zaslugi dalajlamove ustanove Mind and Life Institute in vzhajajočih briljantnih umov dobiva nove, sončne dimenzije? Ampak kaj je v resnici resnica, zgolj subjektivno doživetje česarkoli ali je možno objektivno razsvetljenje? Kako doseči optimalno razmišljanje, ki ne bo obremenjeno z individualno pristranskostjo, nalezljivostjo okolja, stereotipi, zaletavostjo, čustvi, pretirano intuicijo in drugimi morebitnimi zablodami?

Bržkone ni vidnejšega misleca v preteklosti in sedanjosti, ki si ne bi razbijal glave s temi bivanjskimi vprašanji, začenši z nesmrtno antično trojico iz filozofskih “toplic”, ki v angleškem prevodu spa kot akronim odslikava Sokrata, Platona in Aristotela.  “Vem, da nič ne vem” je dobro izhodišče za spoznanje, da človeka poleg opažanja določata um in moralna zavest, kar je na svojevrsten način razvil francoski izumitelj novoveške filozofije in matematik René Descartes. S svojim razmišljanjem o metodi je skušal ljubezen do modrosti razbremeniti teološkega hlapčevstva in ji priskrbeti legitimnost, kakršne so tedaj začele dobivati naravoslovne vede. Navzlic dualističnemu ločevanju telesa in razuma ter občemu dvomu je dojel, da misel obstaja in ne more biti ločena od njega samega, torej tudi on obstaja po tem, kar misli: cogito, ergo sum. Žal ni znano, ali je takisto ponotranjil ezoterično hipotezo, da je prav zato Jaz nad Umom, ker se ga zaveda kot (ne)pristranski opazovalec, upravljavec, učitelj ali dirigent; On sluti, da Nekaj v njem rogovili, On čuti krdelo Umsko-Egovih podosebnosti, katera vsaka po svoje misli, razgraja in nagaja.

S človeškim umom, razmišljanjem, kreativnostjo, moralnostjo, etičnostjo, učinkovitostjo in drugimi mentalnimi in duhovnimi potenciali se pohvalno ukvarja vse več raziskovalcev, čeravno so med njimi poleg vrhunskih strokovnjakov tudi povprečneži, petminutni zaslužkarji in škodljivi šarlatani. V moj cvetober in suhi knjižni jagodni izbor denimo spadajo Carl Gustav Jung, Piero Ferrucci, Edward de Bono, Jonathan Haidt, Malcolm Gladwell, Peter Singer, Tal Ben-Shahar, Echart Tolle, Oliver Sacks, Charles Duhigg, Rolf Dobelli, Danah Zohar, Ian Marshall, Adam Grant, Dan Ariely, Jules Evans, Martin Kojc, Anton Trstenjak, Marjan Ogorevc in še marsikdo, žal je nemogoče prebrati vseh dobrih knjig, ker je že sama pametna selekcija zamudna in ob poplavi informacij skorajda nemogoča.

Na srečo včasih pomaga prepričljiva reklama, zato sem imel po zaslugi založbe s pomenljivim imenom UMco in angažiranega urednika dr. Sama Ruglja, očeta Bukle in priljubljenega pisatelja, priložnost, da kot recenzent preštudiram zajetno uspešnico Daniela Kahnemana, priznanega psihologa izraelsko-ameriških korenin, Nobelovega nagrajenca s področja vedenjske ekonomije in enega najbolj vplivnih sodobnih mislecev. Gre za knjigo Razmišljanje, hitro in počasno, ki so jo kritiki laskavo označili za življenjsko delo, polno modrosti, mojstrovino in enega od najboljših in najbolj privlačnih pogledov v človeško umovanje, v slovenščino pa jo je izvrstno prevedla Špela Vodopivec, kar ni bil mačji kašelj. Avtor jo je posvetil Amosu Tverskyju, s katerim sta vrsto let preučevala človeško presojanje in odločanje, zato bi si, kot pravi, prestižno svetovno priznanje vsekakor delil z njim, če ne bi mnogo prezgodaj umrl.

Poljudna študija govori o pristranskosti intuicije, kdaj lahko in kdaj ne smemo zaupati svojemu šestemu čutu in kako lahko čim bolje izkoristimo prednosti dveh načinov razmišljanja, ki ju pisec na podlagi izrazoslovja psihologov Keitha Stanovicha in Richarda Westa poimenuje sistem 1 in sistem 2. Gre za izmišljena “lika”, ki nista sistema v standardnem smislu entitet z interaktivnimi vidiki ali deli in tudi ni nekega določenega dela možganov, v katerem domuje eden ali drugi, čeravno prvi aludira na desno in drugi na levo možgansko hemisfero.

Sistem 1 deluje samodejno in hitro, z malo ali nič napora in brez naše energije. Poznamo ga kot šesti čut ali intuicijo, ki nam recimo pomaga, da nek predmet zaznamo kot bolj oddaljen od drugega, se orientiramo proti viru nenadnega zvoka, vozimo avtomobil po prazni cesti, spontano reagiramo v nevarnosti, razumemo preproste stavke, začutimo sovraštvo v glasu, se spačimo v gnusu ali strahu zaradi groznega prizora, nekoga presodimo na podlagi prvega vtisa ... Že Buda je dejal, da so mu misli občasno odtavale, kamor so hotele, prepustile so se željam in užitkom, dokler jim ni zagospodoval, stoletja kasneje pa je takšno “gospostvo” slikovito opisal Jonathan Haidt z metaforo krotilca divjega slona. Za Platona je bil jaz (duša) kot bojni voz z dvema konjema, s plemenitim in neukročenim, ki ju mora z vajetmi obvladati racionalni del uma, Benjamin Franklin pa je svetoval, da naj za uzdo poprime Razum, če dirka Strast. David Hume je nasprotno trdil, da mora razum služiti strastem, Thomas Jefferson pa je razumnost in čustvenost primerjal z neodvisnima sovladarjema. Po Haidtovem mnenju lahko krotilec (verjetno sistem 2) usmerja slona (sistem 1) samo tedaj, če ta nima svojih želja, kajti on je le slonov svetovalec ali služabnik, zavestna in nadzorovana misel, medtem ko je slon vse drugo, torej neposredni uvid, nagonske reakcije, čustva in intuicija, skratka 99 odstotkov mentalnih procesov, ki se dogajajo onkraj našega zavedanja, a dejansko obvladujejo večino našega vedênja. Če krotilec in slon dobro sodelujeta, človeško bitje zasije v vsej svoji veličini, kar se žal ne pripeti prav pogosto.

Sistem 2 pa si prizadeva, da pozornost usmerja k napornim miselnim aktivnostim, na primer zapletenemu računanju, iskanju določene osebe v natrpanem prostoru, nadzorovanju lastnega obnašanja v družbi, narekovanju svoje telefonske številke, izpolnjevanju davčne prijave in preverjanju pravilnosti kompleksnega logičnega argumenta. Operacije tega sistema pogosto povezujemo s subjektivnimi izkušnjami preudarjanja, odločanja, izbire in koncentracije. Ena od nalog sistema 2 je premagovanje vzgibov sistema 1, kar pomeni, da je odgovoren za samonadzor, vendar je tudi lenoben in noče vložiti več truda kot je nujno potrebno, zato rad zaupa sistemu 1 pod pretvezo, da sam kontrolira določeno situacijo. Iz tega zornega kota je zanimiva nedavna knjiga Paula Blooma, v kateri zagovarja tezo (in ugledni etik Peter Singer mu pritrjuje), da je tudi pri sprejemanju etičnih odločitev ključen razum, ker nas empatija in druga čustva lahko zavedejo in celo napeljejo k napačnemu, neetičnemu ravnanju.

Kahneman ugotavlja, da ima sistem 1 večji vpliv na naše obnašanje, kadar je sistem 2 zaposlen; ko smo recimo miselno obremenjeni, pod stresom ali v opitem stanju, bomo bolj verjetno sprejeli “kakšno sebično odločitev, uporabili seksistične izraze in podali plehke komentarje.” Ljudje z izčrpanim egom hitreje podležejo želji, da bi vrgli puško v koruzo oziroma delovali po liniji najmanjšega odpora (utrujeni in lačni sodniki se na primer raje odločijo za lažjo standardno pot in zavrnejo prošnjo za pogojni izpust), vendar se skušnjavi lahko uprejo, kadar so močno motivirani ali popolnoma predani toku. Mnogi s(m)o pretirano samozavestni in zaslepljeni z intuicijo, ker je kognitivni napor vsaj do neke mere neprijeten in zamuden. Smo asociativni stroji, saj nenehno nizamo in povezujemo ideje, besede, čustva, čutenja in dejanja, ko že najmanjši vzgib sproži verižno reakcijo, pravcato kaskado, katere posledice so lahko nepredvidljive in škodljive. Pri tem se ne zavedamo, da ima svet manj smisla kot si mislimo, ker koherenca prihaja v glavnem iz našega uma. Se recimo spomnite, koliko živali vsake vrste je Mojzes vzel na svojo barko? Med razmišljanjem o pravilnem odgovoru ste bržda spregledali napačno premiso, ker je rešilno ladjo kajpak zgradil Noe, vendar vprašanje ustvarja svetopisemski kontekst, v katerem ni Mojzes nič nenavadnega.

Naša dejanja in čustva lahko pripravijo dogodki, ki se jih niti ne zavedamo, kar denimo s pridom izkoriščajo izprijeni politiki, mediji in lobisti med volilnimi kampanjami.

”Nekatere kulture pogosto opominjajo na spoštovanje,” piše slavni Nobel-psiholog, “druge svoje člane neprestano opominjajo na Boga, nekatere družbe pa z velikimi slikami svojega ljubega voditelja uveljavljajo psihološko pripravo za pokornost.” Retorično se sprašuje, ali lahko sploh podvomimo, ”da v diktatorskih družbah vsepovsod prisotni portreti voditelja naroda ne prenašajo le občutka ‘veliki brat vas opazuje,’ ampak vodijo tudi do dejanske okrnjenosti spontanega razmišljanja in neodvisnega delovanja?”

Za hipec si oddahnite od pričujočega besedičenja in pokukajte na medmrežje: mar ne ustvarja silovitega vtisa, da se domača, evropska in svetovna politika kujejo na spletnih portalih kot so Facebook, Twitter, Instagram, LinkedIn, Pinterest in Snapchat? Bomo podobni ubogemu zabitemu teletu, če ne bomo redno na spletu?

Kakopak so mogoči tudi pozitivni učinki psihološke priprave, ker že samo simbolično opominjanje, da nas nekdo opazuje, spodbuja k boljšemu ravnanju. Dan Ariely tako dokazuje, da je mogoče nepoštenost zmanjšati z nadzorom, moralnimi opomniki (etičnimi kodeksi), lastnoročnim podpisovanjem svečanih izjav in zaobljubami oziroma prisegami.

Ker smo človeška bitja podvržena k zmanjševanju kognitivnega naprezanja, je z nami mogoče manipulirati s kreiranjem iluzij, na primer s pogostim ponavljanjem (ne)resničnih dejstev, kar močno trka na naše prepričanje. Če želite napisati prepričljivo sporočilo, poskrbite za njegovo čitljivost, živo modro ali rdečo barvo črk, kakovosten papir (če bo natisnjen), preprost jezik (izražanje poznanih idej v bahavem jeziku je bojda znak nizke inteligence in šibke verodostojnosti) in verze, kajti aforizme, ki se rimajo, imajo naslovniki za bolj globokoumne. Zatorej ne zavrnimo poslovnega poročila potencialnega partnerja, osnutka sodbe, tožbe ali študentove seminarske naloge zgolj zaradi težke berljivosti ali neprivlačnega oblikovanja, kajti zopet je na delu sistem 1, ki se pogosto moti.

Ljudje smo nagnjeni k verjetju in potrjevanju tistega, kar vidimo, pri čemer si velja zapomniti besede Marie Ane Kolman, da je bistvena razlika med arhaičnim in sodobnim človekom v tem, da prvi vidi to, kar verjame, drugi pa verjame tistemu, kar vidi. Imamo sicer dvoje očes, zemeljsko in duhovno, je modroval znanstveno-mistični Nikola Tesla, a moramo vztrajati, da postanemo eno samo. Antonio Gramsci je učil, da je bistvena zdrava pamet, ki je nujen korektiv česarkoli in tudi filozofije.

Nekoč sem slišal šalo o prevaranem moškem, ki je nenapovedano in mnogo prezgodaj prišel domov iz službe, da bi soprogo presenetil z dišečim šopkom rdečih vrtnic. Zaprepadeno jo je zalotil v zakonski postelji z najboljšim prijateljem, pri čemer je treba naivnežem pojasniti, da nista le spala ali se nemara grela zaradi zimskega mraza, marveč sta strastno počenjala tisto, kar se rima z besedico keks. Ko je šokiran obstal med vrati in lovil sapo na robu srčnega infarkta, je pohotni tovariš v Adamovem kostumu skočil iz postelje in mu zavpil:

“Kar vidiš, stari moj, nikakor ni tako kot izgleda, da si ne bi slučajno narobe razlagal tega dvoumnega prizora. Ali boš verjel svojim varljivim očem in zavajajočim občutkom ali svojemu dolgoletnemu prijatelju?!”

Ni znano, ali ga je uspel zadovoljivo potolažiti kot to denimo vsakič uspe Renéju Françoisu Artoisu v nadaljevanki ‘Allo ‘Allo!, ko ga žena zasači v objemu in strastnim poljubljanjem s kakšno od natakaric, on pa jo nadere: ”You stupid woman!

Takisto smo podjarmljeni halo efektu, temeljnim ocenam, “miselni šibrovki” oziroma pretiranemu izračunavanju, odgovarjanju na lažja vprašanja, zakonu malih številk, sidranju, razpoložljivosti podatkov (“sodna napaka, ki vpliva na vas, bo spodkopala vaše zaupanje v pravosodni sitem bolj kot podoben incident, o katerem ste brali v časopisu in se vas osebno ne tiče”), reprezentativnosti, stereotipom, neupoštevanju regresije proti srednji vrednosti, pristranskosti naknadnega uvida in drugim hevristikam (ocenam čez palec), kar 710 strani ima knjiga o hitrem in počasnem razmišljanju. Če citiram Michaela Lewisa (Vanity Fair), je Kahnemanova knjiga za vsakega, ki ga vsaj malo zanima delovanje njegovega uma, “tako bogata in fascinantna, da bi vsak povzetek izgledal absurdno.” Še dobro, da ne bo bral mojega prikaza …

Eno ključnih psihologovih sporočil je, da smo ljudje nekako naravnani oziroma, bolje rečeno, izkrivljeni k neustreznemu načinu vzročnega in intuitivnega razmišljanja, saj se raje zatečemo po pomoč k sistemu 1 in prenagljeno in zaletavo sprejemamo sklepe, čeravno okoliščine zahtevajo statistično umovanje oziroma sodelovanje sistema 2. Toda ne smemo zanemariti realnosti, da si bo funkcije slednjega vse bolj prisvajala umetna inteligenca (AI), ki se že zdaj tesno spogleduje z intuicijo in sintropijo - naravno sposobnostjo številnih zapletenih sistemov, da se spontano samoorganizirajo k vedno višji stopnji notranje urejenosti.

Podjetje Google DeepMind je pred kratkim izdelalo računalniški program AlphaGo za igranje starodavne kitajske in najbrž najkompleksnejše planetarne igre go, ki jo je zaradi neskončne nepredvidljivosti, taktiziranja, kreativnosti, domišljije in drugih človeških vrlin in veščin nemogoča popolnoma zaobjeti v algoritme. Res? Eden od treh najboljših igralcev na svetu Lee Sedol je moral na turnirju v Seulu priznati poraz v tekmi z računalnikom, kar govori v prid mračni hipotezi genialnega astrofizika Stephena Hawkinga, da bomo robotom kmalu odveč, zato nam v približno tisoč letih grozi izumrtje, če se ne bomo evakuirali nekam v vesolje, denimo na Mars. Ima prav?

Ni nujno (v meni še kar naprej tli hrepenenje), če  bomo na Zemlji in kjerkoli drugje na vse kriplje razvijali duhovnost in duševnost, torej sistem 1, čemur bi morale biti posvečene vse nadaljnje študije humanističnih znanstvenikov in drugih modrecev, vštevši Daniela Kahnemana.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016