EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

21.12.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./100. Kako razumemo načeli pravičnosti in dobrega upravljanja

Varuh človekovih pravic RS neodvisno in samostojno obravnava zatrjevanja posameznic in posameznikov, da so jim bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Ravna po določilih ustave in mednarodnih pravnih aktov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, na podlagi 3. člena Zakona o varuhu človekovih pravic pa se lahko pri svojih intervencijah sklicuje tudi na načeli pravičnosti in dobrega upravljanja. Kako ju razumemo, vrednotimo in presojamo, v povezavi z ustreznostjo dejanj, postopkov in odločitev državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil? Pretirano sklicevanje nanju bi nas lahko zaneslo v arbitrarnost presojanja, zato smo okroglo mizo ob letošnjem dnevu človekovih pravic namenili tej temi.


Pri Svetem Primožu na Kozjanskem

se v revni koči siromakom Guzaj narodi,

obsojen po krivici, s slovesom grozanskim

zrel mož kot »ropar« in »razbojnik« zaslovi.

 

Sedem let trohnel bi v celjskem »Starem piskru« v kehi

mož nedolžen, od čarovnice brez čarov obsojen,

sebi, svojcem v sramoto, brez časti, oblaten z grehi,

s pečatom kupljenih sodnikov: Ta zapor ni bil pogojen!

 

Guzaj iz ječe jim pobegne na prostost iz zapora,

skriva se kot gost v Košnici, v gostilni pri Drobnetu …

Svojo čast, po nedolžnem obsojen, maščevati mora

nad sodniki in krvosesi v vsem kozjanskem svetu.

Ropal bo graščake in gospodo, lažne pobožnjake,

grofe, bogataše, krvosese in posestnike, trgovce,

petolizce, oderuhe, posojilce – bančniške veljake,

ki so kmeta spravili na boben, ob zadnje novce.

 

Oblast bogastvo je nagrabila s silo, po krivici,

del plena, ki ga je bogatim izmaknil, je revnim daroval.

imel je par pajdašev v najbolj obubožani vasici,

berač, ne dninar, ne garač ni praznih rok ostal.

Orožnike okrog prsta zvito je vrtel, ovijal,

domači, a tujci zvesti hlapci so le Dunaju služili,

vesele burke, šale v živo je s cefizlji butastimi zbijal,

možje so se skrivaj dobrotniku – tatu pridružili.

(Ljudska balada)

Veselo balado o krivično obsojenem razbojniku Guzaju, ki naj bi bil slovenski Robin Hood, sem prav te dni, ko sem razmišljala o naši okrogli mizi, prejela po e-pošti. V njeni obrazložitvi je zapisano, da gre za po krivici obsojenega »malega človeka iz ljudstva«, ki je v 19. stoletju jemal bogatim in dajal revnim. Zapisano je tudi, da je zgodovina deklica za vse, ki da bogatim, ko že do golega sleče revne. Razmišljanje, ki spremlja poslano balado, je dolgo, in opisuje sodobne »velike razbojnike«, ki so kot pajki in imajo razpredene računalniške mreže po vsem svetu. Množice v tej mreži frfotajo kot nemočne muhe, ki jim pajki sesajo življenjske sokove. Tako zapis. Avtor prispevka, gospod Ivan Cimerman, se sprašuje, od kod milijarderju ta denar, ali je garal šestintrideset ur na dan, ki šteje samo štiriindvajset ur. Je podedoval tovarno orožja za »nerazvite«? Je prodajal kokain kot moko za kruh in osnovno hrano množic? Je oropal pekel in nebo ob nadzoru satelitov? Tako se je v spremnem besedilu spraševal 8. februarja 2013 in 3. aprila istega leta.

Balada je le podlaga mojemu razmišljanju ob tokratnem dnevu človekovih pravic, ki v okviru OZN poteka pod sloganom Poskrbi za pravice sočloveka – zdaj. Na letošnji okrogli mizi ob tem dogodku so se nam pridružili priznani strokovnjaki ddr. Klemen Jaklič z Univerze Harvard, dr. Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta, akademik prof. dr. Jože Krašovec s Teološke fakultete v Ljubljani, dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo v Ljubljani, akademik prof. dr. Marijan Pavčnik s Pravne fakultete v Ljubljani in dr. Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Ddr. Jaklič je govoril o izvornem pristopu tako imenovanega moralnega branja ustave in pretapljanja pravičnosti v ustavno pravo. Zavzel se je, da kot ustavno interpretacijo ne bi razumeli le interpretacij sodnic in sodnikov ustavnega sodišča, temveč interpretacijo ustave pri vsakem državnem organu, celo državljanu oziroma državljanki, ki pri svojem delu ali kako drugače razlaga ustavo in pojem pravičnosti, ki je s tem vselej tudi neizogibno povezan.

Dr. Kogovšek Šalamonova je menila, da se s temeljno dilemo pravičnosti srečujejo številni akterji, ki se ukvarjajo s pravnim raziskovanjem, vključno z Varuhom, in da gre za nenehno tehtanje med posameznimi načeli, argumentiranjem in utemeljevanjem, zakaj naj bi neko načelo prevladalo. Tudi ona je menila, da bi pretirano opiranje na katero od obeh načel lahko privedlo do arbitrarnosti, vendar to Varuha ne sme prestrašiti, saj gre za njegovo pristojnost, izvajati pa jo mora na podlagi prepričljive pravne argumentacije. S tem se lahko opre ne le na pravno teorijo, temveč tudi na stališča raziskovalcev, profesorjev, akademikov ter na prakso mednarodnih sodišč in drugih teles Združenih narodov na področju človekovih pravic.

Akademik prof. dr. Jože Krašovec je opozoril, da je za razumevanje pogojev za dobro upravljanje v vseh razsežnostih nujno razmerje med koncepti, racionalnimi premisleki in notranjim čutom ali intuicijo. Zapleteni pojem pravičnosti kaže, da obstajata dve medsebojno odvisni razsežnosti pravičnosti: pravičnost duše znotraj človekove osebnosti in pravičnost skupnosti kot simbola razmerja znotraj družbe.

Dr. Vesna Leskošek, dekanja Fakultete za socialno delo, je opozorila, da mora država skrbeti za blaginjo vseh državljank in državljanov, torej premoženje razporejati tako, da skrbi za dostojnost življenja vseh ljudi. Ureja namreč družbena razmerja, gradi določen tip družbene strukture in tudi odnose v njej. Politike, ki temeljijo na izključevanju, netenju predsodkov in sovraštva, ustvarjajo mentalitete, ki nasprotujejo vsaki drugačnosti ali posebnosti, in tudi prostor izključenosti, razslojene družbe pa so najmanj uspešne.

Akademik prof. dr. Marijan Pavčnik je spregovoril o simbolnem pomenu Radbruchove formule. Omenil je problem verifikacije prava glede na totalitarno državo, v kateri je del prava lahko celo nepravo, pri že omenjeni formuli pa je poudaril največjo »znosnost« prava, ki pomeni njeno bistvo. Z znosnostjo prava je povezano tudi načelo socialne države, h kateremu pa lahko veliko prispeva tudi Varuh kot eden od upravičenih predlagateljev pred ustavnim sodiščem.

Dr. Igor Pribac je opozoril na socialne in ekonomske človekove pravice, kulturne vidike pravičnosti in človekovih pravic, potrebo po presoji družbenih institucij in njihovih aktov (etičnih kodeksov) v luči njihove skladnosti z idejo človekovih pravic in medgeneracijsko pravičnostjo. Spraševal se je, ali sedanji rodovi skrbimo za prihodnje in kaj jim bomo zapustili.

Zagotovo lahko ob vsem slišanem pri Varuhu razmišljamo, kdaj je nekaj pravično, kdaj se lahko na to načelo sklicujemo, da ne postanemo arbitrarni ali da se ne postavimo ob bok sodiščem, ki edina lahko sodijo, kdaj nekdo dobro upravlja in kaj lahko od njega sploh zahtevamo, če se pri svojem delu le drži zakonodaje.

Mogoče pa je tudi reči, da zdrav razum narekuje nekaj drugega, da je lahko rešitev zadeve, v kateri dobro upravlja, tudi drugačna.

Kje sta ti dve načeli v praksi izraženi, morda celo skupaj?

Spomnimo se založenih oporok. Ali ni bilo v tem primeru kršeno načelo pravičnosti, saj so njihovi pisci želeli, da se njihovo premoženje po njihovi smrti razdeli pravično, ne pa po dednem pravu? Določili so dediče, vendar je sodišče zato, ker oporoke ni našlo, premoženje razdelilo tako, kot je veleval zakon. Zagotovo za marsikoga to ni bilo pravično, saj so dedovali tudi tisti, ki po zapustnikovi volji ne bi, niso pa postali pravi dediči tisti, ki bi to morali biti. In tu je bilo zanesljivo kršeno tudi načelo dobrega upravljanja, saj so sodišča (vzroki niso niti pomembni) oporoke založila in zapuščinske obravnave izpeljala brez njihove predstavitve.

Pri razpisih štipendij za deficitarne poklice je veljal prednostni vrstni red: omejeno število štipendij dobijo tisti, ki prvi oddajo vloge. Lahko bi rekli, da to ne bi bila pravična razdelitev državnega denarja. Hitrost ne pomeni tudi največje potrebe ali največje upravičenosti do štipendije. So bili tisti, ki so vlogo za štipendijo oddali točno ob deveti uri, res najprimernejši in ali je bilo to pravično? Zagotovo ne. Varuh se je takoj odzval in ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je še istega dne razpis razveljavila. Novi pogoji so vsekakor pravičnejši. Veljajo jasna pravila, kriteriji, vloge za štipendije se oddajo v točno določenem roku in razdeljene morajo biti glede na točke, ki jih nekdo zbere. Morda bi spet kdo rekel, da niti to ni povsem pravično, a nedvomno najbližje temu načelu.

Dobro so upravljali tudi vsi tisti, ki so se zmogli opravičiti za napake, sanirati škodo, povrniti stroške in ravnati tako, da so pokazali čut solidarnosti, človečnosti, smisla za dostojanstvo ljudi, za spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.

Je dobro upravljanje to, da Romom končno v cisternah pripeljejo vodo, vendar ob prvem mrazu zmrzne, ker cisterne niso bile zavarovane proti temu? Je to res tolikšen strošek oziroma nepredvidljiva okoliščina? Je mogoče očitati, da so tisti, ki so poskrbeli za vodo, ravnali prav in pri tem dobro upravljali? Zmrznjena voda ne koristi namenu, za katerega je bila dana.

Seveda to, kar nekdo pojmuje kot pravično, ni nujno pravilno tudi za drugega, saj imata lahko različna merila, hotenja, predvidevanja, želje. Pravično je zagotovo, če bi vsi organi spoštovali dostojanstvo slehernega človeka, če bi ljudje preživeli od dela in ne od prošenj ,ki jih vlagajo na centrih za socialno delo ali prek humanitarnih organizacij. Pravično je tudi, če si za delo dostojno plačan in zanj res vedno prejmeš plačilo, ne pa, da ga moraš iztožiti, ko dolžnik nima več ničesar, kar bi mu rubili.

Vsekakor bi bilo pravično, da bi otroci ne glede na družine, v katerih živijo, imeli vsaj približno enak materialni položaj, da se v šolah ne bi poznale razlike, ki kažejo na boljšega ali slabšega.

Pravično bi bilo živeti v državi, v kateri se spoštujejo norme varovanja okolja, v kateri okolje postane ali ostaja zdravo in v kateri kapital nima prednosti pred zdravjem.

Pravično je, da spoštujemo ljudi ne glede na razlike, saj nas te lahko bogatijo, ne pa siromašijo ali razdvajajo. Vendar smo tako različni, imamo različne službe in položaje, izobrazbo, dohodke, bivališča, dopuste. Pravično bi bilo, da vsak lahko preživi in ima vsaj skromno streho nad glavo, ne pa da ostane na cesti kot brezdomec.

Pravično je tudi, da v enakih situacijah ljudje lahko predvidijo takšno ali drugačno sodno ali upravno odločitev, ne pa da je ta bolj ali manj nepredvidljiva in odvisna od pravne pomoči, kakovosti tistega, ki te zastopa, in podobno, saj hitro lahko zamudiš kak rok, ne uporabiš pravnega sredstva in si sam manj ali celo neuspešen.

Pravično je, da krivi odgovarjajo za svoja dejanja in da so nedolžni oproščeni, vendar ljudje temu žal ne verjamejo, saj se veliko krivih roki pravice na različne načine izogne – z zavlačevanjem postopkov in zastaranjem, s pričami, ki krivo pričajo, z dokazi, ki izginjajo, z manipulacijami. Kakšno sporočilo dajemo ljudem, če se postopki, v katere so vpleteni ljudje s socialnega dna, ki se pogosto ne znajo in zmorejo boriti za svoje pravice, končajo hitro, postopki z ljudmi z vrha različnih lestvic pa se sploh ne končajo ali zelo pozno? Kakšno je upravljanje, če bolnišnice tako različno plačujejo medicinske pripomočke in si niti direktorji med seboj ne zaupajo njihove cene? Kdo lahko trdi, da ni pravično, da bi se ves zdravstveni material kupoval na enem mestu in za najnižjo izpogajano ceno? Pravično je tudi, če ne kroji vsega denar.

Prihajajo reforme, o katerih si poslanci niso enotni. Pravijo, da imajo pripombe nanje, a pravično bi bilo, če bi bile te pripombe utemeljene, ne pa zgolj politično motivirane. Tudi zakon, ki ni »naš«, je lahko pravičen in ga je nujno sprejeti, če bo prinesel red in spoštovanje ljudi ter njihovih pravic. Taka enotnost je v politiki zelo redka.

Pravično je tudi spoštovanje dolžnosti, kar pa je v naši družbi precej zamrlo, saj v ospredje vsakdo postavlja sebe, na druge pa ne misli. Na svetu nismo sami, smo povezani in živimo lahko le tako, da sobivamo. Če ne spoštujemo drugih, tudi oni ne bodo nas in krog nespoštovanja, zanikanja in teptanja pravic se bo le še povečal.

Pa se vrnimo k zapisom Ivana Cimermana: »Guzajevo pravično prilaščanje ljudstvu ukradenega premoženja je bilo polno presenečenj, ponižanih oblastnikov in žandarjev, duhovito in svarilno za vse tiste, ki so ožemali ubogo ljudstvo. Glas o njegovem dobrodelnem ropanju je segel celo do Dunaja. Pet let so si Guzaj in njegovi pajdaši prilaščali in plenili nagrabljeno premoženje bogatcev po vzorcu malo meni – malo tebi ter podarjali deleže od plena siromakom na Kozjanskem. Ljudje so jih skrivali in ščitili, pristaši pa so tatinskemu dobrodelcu za svoj delež pomagali pri večjih zaplembah.«

Zagotovo nihče nikomur ne zavida pošteno pridobljenega premoženja. Vsekakor pa ljudje obsojajo tiste, ki so si ga nagrabili nepošteno. Dobro in pravično upravljanje namreč ni v nepoštenem delu in izkoriščanju drugih.

Varuh bo svoje delo, ki zajema tudi intervencije po načelih pravičnosti in dobrega upravljanja, nadaljeval.

Pa srečno vsem v letu 2017.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012