EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

7.12.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./99. Dostojanstvo je pogosto poteptano

Veliko ljudi živi v revščini, brezposelnosti, brezdomstvu, invalidnosti. Nekateri so izkoriščani ali celo brezobzirno opeharjeni za prigarani zaslužek. In to v pravni in socialni državi, kakor je Slovenija opredeljena v ustavi. Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin je tudi zrcalo političnih strank in njihovih voditeljev. Dosledno jih omenjajo v svojih predvolilnih geslih in na shodih, pozneje pa žal pogosto prezrejo.

Upanje je
nekaj mehkega,
ki se spusti na dušo
in zapoje melodijo
brez besed in nikoli ne obmolkne ...
                            (Emily Dickinson)

Večina ljudi do svojega zadnjega diha ohrani upanje. Da bodo imeli dom, službo, zdravje, da bodo ohranili dostojanstvo. V poplavi dobrodelnosti se najde marsikaj in za marsikoga. Ljudje se vedno odzovejo na klic dobrote, običajno celo revni. Nekateri darujejo, ker vedo, kaj pomeni ne imeti ali brezupno čakati, kajti dobro poznajo tiste občutke nemoči. Drugi vdani v usodo čakajo na rešitelje in sami ne znajo storiti dovolj, da bi se rešili brezupa. Usmiljenje, dobrohoten in prizanesljiv odnos do ljudi na robu je sicer pravo čustvo, vendar ne zadostuje. Status žrtve mora biti le začasno stanje in treba si je prizadevati za spremembe in tudi opozarjati, kar lahko storijo žrtve same, če jih opolnomočimo, in ljudje, ki jim ni vseeno. Ljudje na robu se ne želijo izpostavljati in biti še dodatno zaznamovani kot nesposobni, nezmožni ali onemogli.

Verjeli smo, da bo obsežna in dopolnjena socialna zakonodaja prinesla spremembe na področju socialne varnosti in prispevala k uveljavljanju socialne pravičnosti. Vendar ukrepi še ne zadoščajo, da bi vsem zagotovili dostojanstvo in da bi preprečili socialno izključenost. Število delovno aktivnih oseb se sicer povečuje, vendar se položaj najbolj ogroženih skupin prebivalcev ne spreminja. Se uradniki vseh vrst in položajev tega zavedajo?

Kaj če je revež otrok? Ali je prav, da se morajo nekateri otroci s takim »statusom«, ki so ga dobili zaradi skrajnega in žalostnega položaja staršev oziroma družine, nenehno, celo javno zahvaljevati za »drobtinice« z »bogatinove« mize? V mikrofone morajo pripovedovati, da pred spanjem mislijo na dobre ljudi, ki so jim omogočili toplo večerjo in mehkejšo posteljo. Ali je tako izpostavljanje res nujno, da bi ljudje znova darovali, postajali botri in donatorji? Ob tem pa odgovorni ne storijo dovolj, da bi se kaj korenito spremenilo. V Sloveniji namreč pod pragom revščine živi več kakor 250 tisoč ljudi, med njimi veliko otrok.

Otroštvo ljudi vsekakor zaznamuje, pa naj bodo v njem izobilje ali revščina, pretepanje, zlorabe, starševski boji za naklonjenost, pretirano zaščitništvo staršev. Vsakdo se ga spominja, tudi v pozni starosti.

Otrokom z mnogimi dejavnostmi in odnosi žal škodujemo. Nekaterim porušimo že sicer slabo samopodobo in jemljemo voljo za boj, trdo delo, spoštovanje pravic in aktivnosti, ki bi jim koristile. Kako se bodo v prihodnosti znašli v svetu, če bodo vanj vstopili nepripravljeni in brez ustrezne podpore? Kaj lahko se zgodi, da bodo tako hudo razočarani, da jih bo pot vodila v svet odvisnosti, kjer sta sreča in ljubezen na videz hitreje dosegljiva in kjer so obljubljene sanje skorajda na dosegu rok.

Tudi anonimnost svetovnega spleta marsikomu ne prizanaša. Krutost anonimnih sporočil lahko uniči celo močne. Se dovolj zavedamo, da nesamozavestni, prizadeti in ranjeni tavajo in se oprimejo vsake bilke upanja, četudi jih vodi v težave?

Ob dnevu prostovoljstva smo nagradili najboljše in jih spet zavezali k trdemu delu. Ali je prav, da od njih toliko pričakujemo? Največ bi morala storiti država s svojim mogočnim aparatom, proračunom in jasnimi ustavnimi določili o socialni in pravni državi. Prostovoljsko delo posameznik s svojo svobodno voljo in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase opravlja v dobro drugih ali v splošno korist. Prostovoljcev je v Sloveniji veliko, podpora države pa je premajhna, kajti nenehno se spopadajo s številnimi problemi zagotavljanja pogojev za organizirano delo. Družba in politiki prepoznavajo njihov prispevek k odpravljanju vsakovrstnih stisk ljudi, vendar je potencial prostovoljstva še premalo izkoriščen, vsaj v primerjavi z nekaterimi evropskimi državami. So pa prostovoljci svetel zgled ravnanja v dobro skupnosti.

Veliko prostovoljcev stoji ob strani tudi invalidom. Njim namenjen svetovni dan je bil 3. decembra. Zbrani ob predsednikih republike, vlade in državnega zbora so hvalili in grajali obenem. Hvalili, ker se jih vsaj »vidi«, grajali pa, ker ni vse tako, kot bi moralo biti. Izjemno nizke pokojnine ali invalidnine jim ne omogočajo preživetja, kaj šele kakšen priboljšek. Ni zakonsko urejene in jasno določene osebne asistence, za nekatere vrste invalidnosti ni zagotovljenih pripomočkov. Vsako leto podobni problemi, pa vedno velike obljube. Čakamo na njihovo uresničitev.

Te dni smo spremljali medijsko predstavitev doma za starejše, v katerem so posamezni oskrbovanci in njihovi svojci govorili o slabi skrbi in neustreznem odnosu. Sicer na podlagi posamičnih primerov ne gre soditi o delu zaposlenih na splošno ali o odnosu do vseh oskrbovancev v istem domu. So pa že same tovrstne zgodbe vredne pozornosti, ukrepanja in truda, da se ne bi več ponovile.

Pogosto opozarjam, da nespoštljivo tikanje starejših in pokroviteljski odnos do njih posegata v njihovo dostojanstvo. Naj ponazorim s stavkom, ki ga izreče negovalka: »Jožica, bodi pridna in to pojej!« In gospa Jožica je »ponižana v otroka«.

Neprimerno obnašanje skrbnikov ni edino, kar je bilo razkrito v televizijski oddaji; nanizane so bile še druge nepravilnosti, ki jih bo treba preveriti in ukrepati. 

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012