EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

9.11.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./97. Ali bi nas moralo biti strah

Ob objavi kolumne bo že znan zmagovalec ameriških volitev. Smo se iz te posebne volilne kampanje česa naučili? Ali je v tako neusmiljenem brskanju po zasebnosti in intimi obeh kandidatov in njunih družin lahko kaj pozitivnega? Je to za volitve nujno? Ali nas morda lahko celo skrbi, da bo kmalu tako tudi pri nas?

Vživljanje v čustva drugega je tvoja bolečina v mojem srcu. 
                                                                                      (Neznani avtor)

Skoraj ni časopisa, oddaje ali tabloida, ki ne bi neusmiljeno poročal o ameriških predsedniških volitvah. Videli smo pravzaprav vse: poljube smrti in življenja, goloto, seksualne škandale, obračune s preteklostjo, pogled v prihodnost, sovraštvo, napade besnila, zgodbe o sorodnikih obeh kandidatov, predvsem pa trume volivcev, ki skoraj slepo sledijo enemu ali drugemu. Ni bilo videti, da bi si veliko ameriških volivk in volivcev zaradi pikantnih zgodb premislilo in prestopilo na drugo stran. Spraševali so se predvsem, ali je vse res in ali bosta obljubljeno lahko uresničila. Izvoljeni bo z vstopom v ovalno pisarno postal pragmatičen predsednik, ki mu dane obljube morda ne bodo temeljno vodilo vladanja. Si bosta v tej vlogi premislila, ali bosta morda celo hujša od vsega, kar sta prikazala v predvolilni tekmi?

Napadov na oba kandidata še nikoli ni bilo toliko. Ali je morda to tako opevana in čislana demokracija? Ali je dovoljeno izreči prav vse, ker se s tem izraža svobodni duh, svoboda misli, dejanj, govora, predstavitev in nastopanj, in to povsem brez meja? Eden od časopisnih naslovov je spraševal: bo ZDA vodil kontroverzni poslovnež ali prva ženska v zgodovini države? Ob umazani igri, ki je trajala vse do konca, ob vseh ugibanjih, opolzkostih ter grozi in strahu, ki sta ju sejala ob pomoči privržencev in medijev, so se mnogi spraševali, kdo je večje zlo. To dogajanje se nas vseh dotakne, tudi nas v tej majhni podalpski deželi, čeprav ne moremo odločati o ničemer tam čez lužo. Bo zmaga enega ali drugega prinesla nove socialne nemire? Bodo ljudje sprejeli tako demokracijo in izid volitev?

V časih, ko imamo dostop tako rekoč v vse domove in spalnice, ko skoraj nič ne more ostati skrivnost, je lov za vsako podrobnostjo v Ameriki presegel vse meje. (Ne)slavni so postali celo nekateri Slovenci, kraji, šole, učitelji, sošolci, prijatelji in domnevni ljubimci kandidatove soproge. Je bilo vse to sploh res? Napisana je bila knjiga in spoznali smo sorodstvo, rumeni tisk je odkril skoraj vse. Ali je dopustno, da poznamo vse plati njihovega zasebnega življenja, pa čeprav so javne osebnosti? Menim, da bi morali razviti mehanizme za zaščito intimnega področja zasebnosti politikov in kandidatov za najvišje funkcije v državi. Ob tokratnih volitvah se zdi, da se v ZDA z vprašanji zaščite posameznikove zasebnosti ne ukvarjajo kaj dosti. Bo prihodnost taka?

Ob teh volitvah svet ni enak, kot je bil ob prejšnjih. Preplavljajo ga trume beguncev, bančni sistemi imajo luknje, priča smo gospodarskim in finančnim vzponom in padcem nacionalnih ekonomij, ekološkim katastrofam in vojnam. Številna življenja izginjajo v morju in pod ruševinami. Vzroke za nekatere tragedije lahko hitro najdemo v naravnih pojavih, druge pa je povzročil neizprosni boj za naravne vire (nafta, voda, rudnine) in za ozemlja, ki je človeško naravo spridil do neprepoznavnosti. Temeljne človekove pravice in svoboščine niso več pomembne, in to nedaleč od naših logov. Se tovrstna vprašanja postavljajo tudi v ZDA ali pa jim je mar samo za zasebnost najslavnejših?

Tudi pri nas zgodbe iz rumenega tiska razgaljajo zasebnost tako javnih kot javnosti neznanih oseb in uporabljajo oblike sovražnega in nespoštljivega govora. Res je, da smo vse javne osebe izpostavljene oceni svojih ravnanj in izraženih stališč, vendar javnost nima pravice in tudi potrebe ni, da bi za tovrstno presojo potrebovala pikantne podrobnosti iz zasebnega življenja. Je torej v duhu svobode izražanja, ki jo varuje slovenska ustava, da govoriš brez »dlake na jeziku«, in kaj to pravzaprav pomeni?

Varuh človekovih pravic je na pojave sovražnega govora ali sovražnosti v preteklosti pogosto opozarjal. Menili smo, da moramo biti nanje pozorni, še posebej, če jih sprožajo vidni predstavniki družbe, ki so s svojimi izjavami in delom zgled ljudem. Prav ti bi si morali prizadevati za izboljšanje kulture strpnosti in komuniciranja. Vsak človek je unikum, različen od vseh drugih, a različnost lahko zgolj bogati. Spretnost pogovarjanja in razumevanja je zagotovo v sprejemanju različnih stališč, pa tudi osebnih značilnosti posameznikov.

Varuh nima pristojnosti za ukrepanje, če so kršitelji pravne ali fizične osebe brez javnih pooblastil. Prav te najpogosteje izrekajo besede, ki bolijo, žalijo, prizadenejo. Ob takih dogodkih v uradu lahko kvečjemu ocenimo, ali se ne odpirajo tudi širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma za pravno varnost naših državljanov. Pri osebah, ki so zaradi žaljivega ravnanja tako ali drugače prizadete, preverimo le, ali jim je zagotovljeno pravno varstvo, torej preplet pravnih institutov, ki naj bi varovali človekovo osebnost in dostojanstvo, bodisi v okviru Obligacijskega zakonika, vezanega na civilne postopke, bodisi v okviru kazenskega postopka, ki se v teh primerih uvede na podlagi zasebne tožbe zaradi posega v kazenskopravno varovane dobrine, opredeljene v 18. poglavju Kazenskega zakonika.

Varuh etiki javne besede v svojih letnih poročilih namenja posebno pozornost in redno opozarja, da se od politikov in vseh oseb na vidnih položajih pričakujejo dovolj visoki standardi spoštovanja vseh, ne glede na narodnost, spol, starost, raso, versko prepričanje, jezik, spolno usmerjenost, materialno stanje ali druge posebne okoliščine. Nujen je kulturen dialog, brez žaljivk in poniževanja. Politiki lahko ljudem dajejo dober ali slab zgled. Obsodba nesprejemljivih praks javnega izražanja se mora v družbi zgoditi takoj in tam, kjer nastanejo. Šele tako se lahko vzpostavijo meje dopustnega in sprejemljivega ter jasne ločnice med svobodo govora in sovražnostjo različnih oblik in intenzitete, ki so lahko tudi predmet sodnega varstva.

Zakaj torej ne bi tudi v parlamentu sprejeli etičnega kodeksa, ki bi postavil meje sprejemljivega obnašanja in izražanja? O tem se je že veliko govorilo, a tu in tam še vedno poslušamo neprimerne izjave, ki v mnogih vzbudijo občutke sramu, žalosti ali celo besa, v drugih pa podporo, ker mislijo povsem enako kot tisti, ki jih je izrekel.

Žal pa je danes tudi splet vse močnejši. Postal je prostor nesprejemljivih praks medsebojnega obračunavanja in lahko se vprašamo, ali je tam res vse dopustno in ali so samo oblikovalci spletnih strani odgovorni, da preprečijo netenje sovraštva in nestrpnost.

Tudi pri nas ministri prihajajo in odhajajo, pogosto so izpostavljeni interpelacijam, sprašujemo se o vladi in njeni učinkovitosti. Ali so vlade strokovne in odsev realnega stanja in ali ne jemljejo prepotrebne energije tistim, ki bi jo morali porabiti za napredek, za dobro ljudi, za ukrepe, namenjene izboljšanju blaginje?

Ali lahko dobimo najsposobnejše ministre in druge javne funkcionarje, ko pa je vsakogar strah, saj verjetno nihče ni tako »čist«, kot zahteva rumeni tisk? Je to mogoče reči tudi za nove kandidate, za mlade, neizkušene, brez kakorkoli omadeževane preteklosti? Pri marsikom razkrijejo tudi sorodnike, pa čeprav si jih nihče ni izbral sam. Bomo morali najvišje politike morda vzgajati tako kot kralji svoje potomce? Od rojstva ...

Če misliš, da zmoreš, ali če misliš,
da ne zmoreš, vedno imaš prav!
                                              (Henry Ford) 

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012