EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

28.10.2016

dr. Andraž Teršek

Nerazumevanje svobode izražanja pomeni onemogočanje izražanja svobode

Kdorkoli poskuša braniti svobodo z zanikanjem enake svobode drugega, negira tisto, za kar trdi, da poskuša in želi braniti. Kdorkoli svojo svobodo utemeljuje z nerazumevanjem drugega, ki isto svobodo utemeljuje z razumevajočim nestrinjanjem s prvim, govori jezik, ki onemogoča ne le sporazum kot kompromisni dogovor o najnižjem skupnem imenovalcu, ampak tudi samo sporazumevanje kot komunikativni proces. Kdorkoli poskuša braniti pravico tako, da drugemu onemogoča javno dvomiti o smotru uresničevanje te pravice, zanika tisto izhodiščno in temeljno pravico, ki sploh omogoča njegov lastni poskus branjenja točno določene pravice.

Pretekli mesec sem bil poudarjeno pozoren na štiri epizode, ki odražajo trenutno umestitev ustavne in temeljne človekove pravice do svobodnega izražanja v slovensko pravno kulturo in širše, v slovensko družbeno okolje. In spet je na mestu razlog za javni izraz zaskrbljenosti. Ugotovimo lahko, da tisti ljudje, ki bi zaradi svojega poklica morali razumeti pravne razsežnosti svobode izražanja, pri tem razumevanju še naprej ostajajo neuspešni. Hkrati pa prevelik del javnosti še vedno ne uspe razumeti, za kaj sploh gre pri svobodi izražanja - pravno in politično, v funkciji odprtosti duha in svobode človeka -, četudi je čas, ko bi kot družba to morali razumeti, že zadeva preteklosti.

Zato ne gre opustiti skrbi in neprekinjenega javnega prizadevanja za pravno zaščito vseh domen svobode izražanja, tudi tistih, ki bi že morale biti samoumevne in ponotranjenje kot odraz etičnega samozavedanja in samoopredelitve vsakega posameznika kot (moralne) osebe in političnega subjekta. Tudi tako, da se pred sodišči vztrajno vlaga pritožbe zoper oblastne odločitve, ki pomenijo grobo kršenje nedotakljivega jedra svobode izražanja in njegovih izpeljav. To pa je treba početi ob hkratnem zavedanju paradoksa, da se bodo sodišča očitno morala še naprej ukvarjati tudi s tistimi vprašanji o pravni zaščiti svobode izražanja, ki so v teoriji, filozofiji in sodni praksi že zdavnaj razrešena.

Volilni molk

Tudi zato gre poudariti pomen nedavnega ravnanja generalnega državnega tožilca, ki je z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti omogočil sodbo Vrhovnega sodišča glede razumevanja volilnega molka z oziroma na pravno zaščito svobodnega izražanja. Osupljivo je, da je bilo treba na ta način ukrepati zoper osupljivo pravno ignoranco in zaskrbljujočo oblastniško samovoljo inšpektorata, ki je oglobil državljana zato, ker je dan pred lokalnimi volitvami na svoji Facebook strani objavil izjavo "Odličen intervju! Vabljeni k branju!" in povezavo na intervju župana MO Maribor v časopisu Mladina. Inšpektorat je javno zatrjeval, da to pomeni kršitev določbo zakona, ki prepoveduje »volilno kampanjo« na dan pred glasovanjem. Prvostopenjsko sodišče pa mu je, še bolj osupljivo in zaskrbljujoče, pritrdilo. Obe oblastni instituciji sta se zmotili.

Vrhovno sodišče je s sodbo št. IV Ips 31/2016, z dne 25. 8. 2016, zahtevi ugodilo in izpodbijano odločbo o prekršku ter sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo. V obrazložitvi sodbe je med drugim pojasnilo, da vsebina državljanove objave »ne dosega pravnega standarda volilne propagande« in da je za ta pojem »konstitutivnega pomena, da gre za vplivanje ali poskus vplivanja na določen krog ali čim večjo skupino ljudi«, zato »vključuje tudi načrtno oziroma sistematično ravnanje«, oziroma načrtno pojasnjevanje in razširjenje političnih in nazorskih idej z namenom, da se uresničijo. Zakonske določbe o kaznovanju so namenjene zgolj organizatorjem volilne kampanje in z njimi povezanim fizičnim osebami, ne pa posameznim fizičnim osebam, ki niso del organizatorja volilne kampanje. Posameznikovo povabilo k branju določenega časopisnega prispevka in njegova ocena ne pomenita volilne propagande v smislu zakonskih določb. Hkrati pa »vsaka izjava o trenutnih družbenih ... razmerah, četudi kritična, še ne pomeni propagande v volilne namene, prav tako pa volilne propagande ne predstavljajo posamične objave takšnih izjav v časopisnih oziroma družbenih omrežjih.«

Pravica do abortusa

Druga epizoda je predvajanje filma Čudež življenja na cerkvenem pročelju Frančiškanske cerkve v Ljubljani in molitveni eksces za nerojene otroke in ženske, ki splavijo, izvajan od članov skupine Božji otroci pred ljubljansko porodnišnico. Politični funkcionarji, nekateri predstavniki novinarskega poklica in določen del javnosti so predvajanje filma naslovili s protestom. To samo po sebi ne bi bilo sporno, če javnega protesta ne bi pospremili s trditvami, da gre za zlorabo svobode izražanja, za poseg v ustavne pravice drugih ljudi, za pravno nedovoljeni način prikritega odvračanja žensk od abortusa in celo za protiustavno ravnanje, ker da predvajanje filma, ki naj bi posredno zavračal abortus kot legitimno prekinitev nosečnosti, pomeni kršitev ustavne pravice tistih žensk, ki jim abortus pomeni legitimno prekinitev nosečnosti. Zmotili so se.

Predvajanje filma na cerkvenem pročelju vsekakor je pravno zaščiteno početje v okviru ustavne pravice do svobodnega izražanja. Zahteva o oblastni obravnavi tega predvajanja kot protipravnega ravnanja je primer ustavnopravno nepravilne, antipolitične in nedemokratične drže. Nezmožnost ali nepripravljenost določene skupine ljudi, katerekoli, da bi razumeli, zakaj gre pri tudi pri takšnem predvajanju takšnega filma na takšnem kraju in objektu za uresničevanje pravice do svobodnega izražanja, ni uglašena s filozofijo sodobne ustavne demokracije. Zanikati določeni skupini ljudi, da na ta način (mirno) izraža svoje prepričanje glede abortusa je torej lahko primer nerazumevanja ustavne demokracije in politične svobode, seveda tudi temeljnih ustavnih pravic in svoboščin. Mnenje, da takšno filmsko predvajanje pomeni protiustavni poseg v ustavno pravico do abortusa tistih žensk, ki tudi razumejo abortus kot ustavno pravico in legitimni način prekinitve nosečnosti, je ustavnopravno nepravilno.

Drugačen primer pa so molitve, ki jih omenjena skupina ljudi občasno izvaja pred ljubljansko porodnišnico. Takšno ravnanje pa je ustavnopravno sporno in je zato razprava, ali to početje prepovedati in zakaj ga prepovedati, ustavnopravno legitimna. Prepoved takšnega početja je lahko na mestu zaradi zaščite ustavnih pravic in nosečniških interesov tistih žensk, ki se nahajajo v porodnišnici in takšne neposredne naslovitve na tem kraju ne želijo, ker jo zaradi posebnih okoliščin, v katerih so se znašle kot nosečnice, občutijo  kot neposredno motnjo in znatno neprijetnost. Molitve bi zato lahko preprečila oziroma ustavila  javna oblast, tudi s prepovedjo, sklicujoč se na doktrino o prostorski in časovni omejitvi svobodnega protestnega zbiranja in (sicer miroljubnega) izražanja simboličnega protesta, v funkciji zaščite pravice tamkajšnjih žensk, da s tem početjem niso soočene. Tega pa, kot se zdi, spet ne zmorejo ali ne želijo razumeti in sprejeti tisti ljudje, ki na predvajanje omenjenega filma in na sugestijo za opustitev abortusa kot načina prekinitve nosečnosti gledajo vsebinsko pritrjujoče, kot na odraz njihovih stališč glede abortusa.

Vseeno pa se zdi, da javni komentarji obeh primerov nazorno kažejo na pomanjkanje razumevanja temeljnih političnih in ustavnopravnih konceptov in pravil. Tudi, da je pomembno veliko ljudi še vedno pripravljeno razumeti in sprejeti samo tiste oblike svobodnega izražanja in ravnanja, ki jim sami lahko tudi vsebinsko pritrdijo. To pa je v grobem, očitnem in sila zaskrbljujočem nasprotju s temeljnimi načeli, pravili in duhom ustavne demokracije.

A dvoma ni: pravica do umetne prekinitve nosečnosti, splava, abortusa je temeljna ustavna pravica, njena dolgotrajna zakonska ureditev pa vsebina te ustavne pravice.

Javna kritika dela sodišč

Ponovno sem bil naslovljen z vprašanjem, kako je z etiko in pravom javnega nastopanja oseb na sodniški funkciji. Ne razberem prepričljivih razlogov, da bi spremenil prepričanje: v strokovnem predavanju kateregakoli sodnika s kateregakoli sodišča kjerkoli ne prepoznam ničesar samo po sebi spornega. Niti pri znanstvenem, strokovnem ali leposlovnem pisanju. Še manj pri strokovnem poučevanju. Tudi ne, na primer, v predavanju vrhovnega ali ustavnega sodnika na fakulteti, v društvu, ali v cerkvi. Nikdar tudi nisem štel za etično sporno, še manj za pravno nedopustno, če se katerakoli oseba na sodniški funkciji jasno in javno predstavlja in samouresničuje v smislu ideološkega, svetovnonazorskega, filozofskega ali etičnega mišljenja, prepričanja in opredelitve. Tudi odkritega simpatizerstva osebe na sodniški funkciji s točno določeno politično opcijo, ali celo s politično stranko ne razumem kot etično sporno držo, še manj pa kot pravno nesprejemljivo početje. Pri tem gre tudi za svobodo izražanja.

To samo po sebi nima še ničesar neposrednega opraviti s tistim, kar pa štejem in je treba šteti za sporno ali nesprejemljivo: odkrito odločevalsko dnevnopolitično navijaštvo, delovna pristranskost in neobjektivnost odločanja onkraj prava, v nasprotju s pravom ali z zlorabo prava.

Pri nas pa je, vsaj tako se zdi, razumevanje tega vprašanja še vedno neprimerno. V demokratični družbi, v ustavni demokraciji, ki temelji na odprtosti duha in dostojanstvu razmišljujočega človeka, bi morala filozofska in svetovnonazorska opredelitev vsakega posameznika, tudi ljudi na odločevalskih funkcijah in v sferi javne oblasti, pomeniti zadevo pritrjevanja javnosti in odobravanja. Prikrivanje ali sprenevedanje pa, nasprotno, tisto, čemur se gre izogibati. In predavanje osebe na sodniški funkciji kjerkoli ne pomeni samo predavanje, dokler ni prepoznati stvarno utemeljenih in prepričljivih razlogov o nasprotnem. Do tedaj je to le svoboda do izražanja, brez njene zlorabe ali njenega ogrožanja.

In četrta epizoda? Tudi nerazveseljiva.  Zato, ker zadeva pomembno število predstavnikov sodne veje oblasti. Večkrat so me že vprašali, če se sodniške odločitve »smejo« (»smejo«!) javno komentirati. Predvsem pa strokovno, analitično in kritično ocenjevati. Konstruktivno, dobroverno, dobronamerno in poučeno. Kadar se to vprašanje postavi, se ga postavi zato, ker etični in pravni uvid, da se to sme, še vedno ni tista zadeva, ki pri pravnikih postane in je samoumevna za vse pravnike – zato, ker je točno to in taka, in ker mora biti to in taka, torej samoumevna. Tudi to je domena svobode izražanja. Predvsem pa je prav strokovno verodostojno ocenjevanje in stvarno utemeljeno kritiziranje sodniških odločitev v funkciji moči sodne veje oblasti, njenega ugleda in avtoritete, končno pa vladavine prava. To je v tej funkciji, ne pa morebiti nasprotovanje vsaki kritični naslovitvi sodne veje oblasti in sodniških odločitev. In tudi ne zavračanje vsakršne sodniške odgovornosti za kakovost dela, ali zavračanje obstoja kakršnekoli pomembne napake pri sodniškem delu.

Vseeno pa je zelo dobro in opogumljajoče, da se glede tega lahko svobodno izražamo. V boju za svobodo izražanja, v funkciji svobode človeka, ne gre popuščati.

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013