EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

14.10.2016

dr. Jernej Letnar Černič

Kako odvrniti napade na ustavni red?

Evropske države že vrsto let zaznamujejo skrajna gibanja z obeh primarnih strani svetovnonazorskega pola, ki v določeni meri načenjajo vrednote, ki utemeljujejo demokratične in pravne države. Kako torej istočasno zavarovati vrednote demokratične in pravne države ter tudi pluralizem različnih stališč?

Liberalne demokratične in pravne države se dandanes soočajo z izzivi, kako odgovoriti na vzpon radikalnih gibanj iz različnih koncev svetovnonazorskega pola. Ali v polni meri dovoliti, da se v demokratični državi krešejo prav vse ideje, četudi avtokratske narave, ali pa njihovo izmenjavo omejevati? Slednje je še posebej delikatno pri uresničevanju svoboščin kot so svoboda izražanja, vere, zbiranja in združevanja, ki kot osrednje državljanske in politične pravice sodijo v srčiko delovanja liberalnih demokratičnih in pravnih držav.

Do katere mere lahko ali celo morajo države posegati v uresničevanje pravic, tako da jih omejujejo zaradi varovanja javnega reda, varnosti, zdravja ali drugega razloga? Ali so njihove pristojnosti širše, če določene interesne skupine napadajo temelje njihovega ustavnega reda in jih celo želijo porušiti ter spremeniti po zgledu posameznih avtokratskih držav izven Sveta Evrope? Ali v takem primeru države lahko prepovejo zbiranje, izražanje in združevanje, vse s ciljem zavarovanja demokratičnega reda? Kako naj se države soočijo z gibanji, ki ogrožajo temeljne vrednote pluralizma, človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in solidarnosti?

V teoriji ustavnega  prava in prava človekovih pravic se je že pred desetletji razvil pojem militantne demokracije. Pojasnjuje način, kako se lahko liberalne demokracije ubranijo pred napadi na njihove temeljne vrednote. Pri tem zagovarja drastične, militantne, ukrepe za obrambo demokracije, kot sta prepoved političnih strank in opravljanja javnih funkcij. Pojem militantne demokracije je v svojih člankih v letu 1937 prvi skoval Karl Loewenstein kot obliko obrambe demokracije pred militantnimi demokratičnimi težnjami (Karl Loewenstein, Militant Democracy and Fundamental Rights, I (1937) 31 The American Political Science Review 417; Karl Loewenstein, Militant Democracy and Fundamental Rights, II’ (1937) 31 The American Political Science Review 638.) Ukrepi militantne demokracije so izjemno kontroverzni, saj načenjajo bistvo demokracije, ki temelji na periodičnih in svobodnih volitvah, kjer volivci lahko izbirajo svoje predstavnike. Če se volivcem odvzame takšna možnost, je neposredno oškodovan demokratični proces, kar lahko samo po sebi načne delovanje demokratične države. Kako se torej boriti zoper militantne napade na demokratično in pravno državo?

Nekatere države so zoper napade na svoje ustavne rede vanje vključile varovalke. Nemški Temeljni zakon tako v 18. členu govori o odpovedi temeljnim pravicam, ko jih nekdo zlorablja. Varovalke pred napadi zoper demokracijo izhaja tudi iz 17. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki prepoveduje zlorabo pravic. Evropsko sodišče za človekove pravice posredno uporablja pojem militantne demokracije predvsem glede pravice do svobode izražanja in pravice do svobode zbiranja ter združevanje. Če smo prakso Evropskega sodišča glede zlorabe svobode izražanja obravnavali v eni izmed prejšnjih kolumn, pojem militantne demokracije še izraziteje izhaja iz sodne prakse o prepovedih političnih strank.  Evropsko sodišče je v zadevi Refah Partisi in drugi v Turčija (št. 41340/98, 41342/98, 41343/98 in 41344/98, 31. julij 2001) potrdilo prepoved največje turške stranke, ki je nameravala spodkopati sekularne temelje turške republike in jih zamenjati z islamskimi. Podobno je v zadevah Herri Batasuna v Batasuna v. Španija (št. 25803/04 in 25817/04, 30. junij 2009), Etxeberría in drugi v. Španija (št. 35579/03, 35613/03, 35626/03 and 35634/03, 30 junij 2009) in Herritarren Zerrenda v. Španija (št. 43518/04, 30. junij 2009) prepovedalo delovanje treh baskovskih nacionalističnih političnih strank oziroma volilnih list, ker so po mnenju sodnikov s sovražnimi izjavami in nastopi ogrožale delovanje španskega ustavnega reda.

Kako obravnavati prakse, ki ogrožajo obstanek in razvoj demokratičnih in pravnih držav? Ali se lahko, kot se sprašuje Patrick Macklem v svojem članku »Militant democracy, legal pluralism, and the paradox of self-determination« »demokracija bori za svoj obstoj z protidemokratičnimi metodami?« (Povzetek, International Journal of Constitutional Law, julij 2006, 4 (3): 488-516). Militantna demokracija je dvorezni meč, saj se lahko vsaj teoretično kot bumerang vrne tistim, ki izvajajo njene ukrepe. Če demokratična država prepove delovanje političnih strank, ki po mnenju najvišjih sodnih vrhov nasprotujejo jedru njenega ustavnega reda, istočasno in neposredno odvzame volilno pravico določenemu odstotku prebivalstva. To nasprotuje samemu smislu delovanja demokratične države, ki svojo legitimnost črpa neposredno iz ljudstva. Ali res nujno obstaja družbena potreba, da se v demokratični državi prepove politične stranke s ciljem zavarovanja dotičnega ustavnega reda? Ali je res dovoljeno sprejeti tako drastične nedemokratične ukrepe kot je prepoved delovanja političnih strank, da se lahko učinkovito bori zoper prakse, ki ji nasprotujejo? Verjetno ne, ker so takšni ukrepi prepogosto »drakonske narave«, kot so v svojem skupnem ločenem mnenju zapisali sodniki Fuhrman, Loucaides in Nicolas Bratza v prvostopenjski zadevi Refah Partisi in drugi v. Turčija. Militantna demokracija v takem primeru pride do svojih meja, saj je veliko primernejše sprejeti posamične ukrepe, ki demokracije ne pohabijo v takšni meri, kot je zagotovo prepoved delovanje politične stranke. Posamični ukrepi učinkovito odpravljajo sovraštvo in nestrpnost ter varujejo ustavni red, pri čemer lahko istočasno uresničujejo družbeni pluralizem.

Države zagotovo nimajo pravice, da absolutno prepovejo uresničevanje svobode zbiranje in združevanja, izražanja in vere, vse s ciljem zavarovanja demokratičnega reda, temveč morajo svoje ukrepe uravnati z istočasnim varovanjem vrednot pluralizma, človekovega dostojanstva, svobode in enakosti. Nedemokratični ukrepi, ki jih pridiga in zahteva pojem militantne demokracije, le spodjedajo demokratično državo samo. Zoper napade na njen ustavni red, temeljne vrednote in državljanske ter politične pravice se je potrebno bojevati z ustavno dovoljenimi posamični ukrepi, ki izhajajo iz njene civilizacijske dediščine. Ukrepi militantne demokracije tako prinašajo več slabega kot dobrega, saj neposredno posegajo v uresničevanje državljanskih in političnih pravic, ki so conditio sine qua non za delovanje in dolgoročno preživetje demokratične in pravne države.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018

Eksodus (12.1.2018)

2017
2016
2015
2014
2013
2012