EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

31.8.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./92. Bodo otroci še lahko odnašali smeti?

Zakon, ki prepoveduje vse oblike telesnega kaznovanja otrok, velja v 49 državah po svetu. Pa ne le na pregovorno naprednem severu (na Švedskem od leta 1979, na Finskem od leta 1983, na Norveškem od leta 1987), temveč celo na Hrvaškem (od leta 1999) in v Avstriji (od leta 1989). Pri nas pa skoraj ne mine dan, da se ne bi kdo prav »pametno« spraševal, ali bo po novem otrok lahko odnesel smeti, ne da bi njegovim staršem očitali siljenje k čezmernemu delu. Ali smo res izgubili kompas in vso pamet? Kdo so ljudje, ki tako razmišljajo, in zakaj?

Uspeh pride

takrat, ko se zavemo,

da so vse ovire samo izzivi,

ki nam pomagajo postati boljši.

Stephen Covey

 

Resnično sem že mislila, da mi o tem ne bo več treba javno razmišljati in pisati, vendar preprosto ne gre. Tokrat mi je dal misliti intervju s specialnim pedagogom Markom Juhantom, ki je bil 13. avgusta objavljen v Večerovi sobotni prilogi.

Na novinarkino vprašanje o zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki mu sam nasprotuje, je odgovoril, da Evropa ni zahtevala novega zakona, ki smo ga že davno sprejeli, temveč le, da ga ratificiramo. Ratificirajo pa se vendar le mednarodne pogodbe in ne domači zakoni. ZPND je bil sprejet leta 2008 in njegovo uveljavljanje v praksi je pokazalo pomanjkljivosti, ki jih novela (ne pa nov zakon), poskuša odpraviti. Kaj je tu slabega in spornega? Nikoli noben zakon ne bo vsem povšeči in brez napak. Praksa vedno pokaže pomanjkljivosti in prav je tako. Vseh situacij ni mogoče predvideti.

Po Juhantovem mnenju naj bi to izrabili tisti, ki se trudijo v življenje spraviti novo rundo permisivnosti. Toda ali je nenasilje že kar permisivnost? Moramo res biti vsaj malo tepeni? Se sprenevedamo, ker se tako bolje sliši? Nasprotovanje vsemu in vsakomur je postalo izredno priljubljeno.

Ena od stvari, ki po Juhantovem mnenju najbolj bodejo v oči, je, da so žrtve po zakonu samo ženske, nikjer pa ni omenjeno, da je žrtev nasilja lahko tudi moški, čeprav je to realnost. Zanima me, od kod avtorju ta trditev. Gre za zakon o preprečevanju nasilja v družini, in ne zakon o preprečevanju nasilja nad ženskami. Resnici na ljubo pa so kljub temu zgovorne policijske statistike, ki si jih lahko pridobi, in ugotovitev je nesporna: število v družinskem nasilju poškodovanih moških je zanemarljivo, o njih ne poročajo niti družinski zdravniki niti obducenti. Seveda to ne pomeni, da ni psihičnega nasilja nad njimi. Toda mrtvih in težko poškodovanih zaradi nasilja žensk nad njimi je malo. Pomislimo na krute uboje in umore žensk, celo pred otroki. Vsako leto je nekaj novih sirot brez mame in z očetom za zapahi ali pa v grobu po storjenem samomoru. Taka je uradna statistika. Ne gre je prirejati, pa tudi ne napačno interpretirati.

Novela je krog žrtev razširila in vanj uvrstila prav vse, ki smo jih v praksi zadnja leta pogrešali. Pravico do življenja brez nasilja imamo namreč ne glede na spol. Zakon te pravice nikomur ne jemlje in ne omejuje. Morda je k nasprotnim trditvam vodilo dejstvo, da v praksi skoraj ni prijav moških žrtev nasilja. Razlog? Presodite sami. Postopka brez prijave in kasnejšega pričanja pač ni mogoče izpeljati.

Intervjuvani je polemiko o osnutku novele nadaljeval z dvema primeroma. Žal sta povsem neprimerna in neprimerljiva. Prvi je, da šteje za hudo nasilje, če mož po pretepu odvzame ženi telefon, da ta ne more poklicati ne policije ne zdravnika. Hkrati pa meni, da je povsem primeren ukrep, ki se mu reče odvzem privilegijev otroku s strani staršev, in tudi pri tem omeni telefon, pa čeprav naj bi zakon prav tega ne ločeval. Le od kod to? Bo treba za nekatere k zakonu dodati komentar, ki bo vseboval prav vse možne primere? Ali niso prav pedagogi tisti, ki poučujejo o vzgoji in njeni primernosti? Ali je res treba posebej poudariti, da pravilna vzgoja pomeni tudi omejitve, prepovedi in postavljanje meja – tudi pri uporabi sodobne tehnologije in seveda dovolj zgodaj? Kje piše, da otroku ne bo mogoče omejiti uporabe telefona ali mu ga celo odvzeti? Seveda pa brez pretepanja in fizičnih posledic. Do takega razpleta sicer najpogosteje pripelje napačna ali prepozna vzgoja, potem pa se zdi, da napake lahko »popravi« le še nasilje. Ali je to prav? Če je nasilje res edina možnost, potem zmaga močnejši. V končni fazi celo orožje. Streli vzamejo marsikatero življenje.

Nepotrebne dileme odpravlja novi člen o prepovedi telesnega kaznovanja. Ta pravi takole: »Telesno kaznovanje otrok je vsako fizično, kruto in ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode.« Kaj so prave vzgojne metode, pa naj bi vedeli prav strokovnjaki, kajne? Zakon ne vsebuje sankcij, saj ni kaznovalni, vsebuje pa ukrepe, ki se lahko izrečejo.

Juhant se je tudi spraševal, kaj lahko naredi vzgojiteljica v vrtcu s petletnikom, ki grize, potiska, poriva, udarja. Po njegovih besedah: zgrabiti ga ne sme, omejiti ga ne sme, ker je to nasilje, ne sme se zavarovati niti sama, je pa osebno odgovorna za otrokovo varnost. Strah me je strokovnjakov, tudi pedagogov, ki se ne bi zmogli in znali odzvati na tako vedenje petletnikov. Kako je kaj takega sploh mogoče spraševati? Tako otroško obnašanje je pogosto klic na pomoč. Ali naj stiske in težave otrok razlagamo pravniki? Od kod pedagogu, česa vsega vzgojiteljica v hudem primeru ne sme narediti? Ali to res misli ali pa le izziva, ker take trditve ljudi pošteno razburijo? Te dni mnogi razglabljajo o tem, tudi zaradi takih namigovanj. Ljudje taka razmišljanja namreč takoj pograbijo in jih neusmiljeno širijo.

Juhant ne more niti mimo trditve, da zakona nikoli ne tolmači tisti, ki ga napiše, temveč naj bi ga tolmačili drugi; pri nas po njegovem mnenju varuhinja človekovih pravic in informacijska pooblaščenka, ki sta v teh letih naredili že toliko neumnosti, da se jih ne da našteti, še dodaja. Tako pri dijaku v srednji šoli po njegovih besedah ne smejo narediti preizkusa alkoholiziranosti, ker mu to vzame dostojanstvo. Navede še primer vinjene osnovnošolke.

Najprej bi seveda svetovala, da si prebere Zakon o varuhu človekovih pravic, ki jasno določa naše pristojnosti: nadzor državnih institucij in njihovega dela. Na voljo je tudi veliko število sodnih odločb sodišč vseh stopenj, tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, vse v luči spoštovanja človekovih pravic in svoboščin. Seveda vem, kateri primer ga moti. Žal si ga razlaga povsem narobe. Prav pri preizkusu alkoholiziranosti oziroma prisotnosti psihoaktivnih snovi v šoli se je Varuh postavil v bran pravice do varnosti, in ne zasebnosti in dostojanstva, seveda ob predhodno dorečenih postopkih s strani učiteljev in šol, čemur je pritrdilo tudi pristojno ministrstvo. Ali bi si avtor na primer želel ali dopustil, da pri njem ali njegovem otroku alkotest ali test na droge opravi kdorkoli? Tudi v šolah mora biti povsem jasno, kdo in kdaj sme testirati. Nikakor pa to ne pomeni, da testiranje ni dopustno. Nasprotno. Zato je prav, da si specialni pedagog natančno prebere že star zapis na naši spletni strani. Je jasen, korekten in nedvoumen, tudi za nepravnike.

Želim in upam, da bodo »ustrezne komentarje« o pravilnosti izbire vzgojnih ukrepov tako v vrtcih kot v šolah dali prav strokovnjaki. Varuh bo le ugotavljal, ali institucije svoje delo opravljajo dovolj dobro in učinkovito ter pri tem spoštujejo človekove pravice. Za strokovna vprašanja naj odgovarja ustrezna stroka. Če ta ne bo imela odgovora, nam pa res ne bo pomoči.

Zanimivo je tudi Juhantovo razmišljanje o ničelni toleranci do nasilja. Sprašuje se, ali bomo ničelno tolerantni tudi do nasilnika. Ali morda pričakuje ravnanje v stilu zob za zob? Ga bomo pretepli, ubili, umorili? So to strokovne razlage? Opozori na zapore in obsojence, ki jim pogovori očitno ne pomagajo. Kaj torej kot strokovnjak priporoča? Res me zanima, saj si vsi želimo, da bi se zaporniki iz zapora vrnili boljši, kot so vanj odšli. Naj pomaga z znanjem! Koristilo nam bo. Kritizirajo naj nestrokovnjaki, pedagogi naj pomagajo. Ali ni to njihovo poslanstvo? 

V intervjuju je tudi omenil, da so starši pri vzgoji včasih uporabljali tudi kuhalnico. To seveda dobro vemo. Ali se mu zdi to dobra praksa? Je prav, da so otroci v preteklosti klečali na koruzi in da so jih učitelji tepli? Ali so to stališča specialne pedagogike? Leta 2007 je izšel obširen zbornik Zagotovimo našim otrokom mladost brez telesnega kaznovanja, ki ga je uredil pokojni dr. Pavle Kornhauser s sodelavci in izdala Zveza prijateljev mladine Slovenije. V njem avtorice in avtorji razmišljajo o nesprejemljivi praksi telesnega kaznovanja otrok in zatrjevanja tistih, ki zagovarjajo discipliniranje z uporabo nasilja, razgaljajo kot kršenje otrokovih temeljnih človekovih pravic. Ugledni pediater se je namreč v bolnišnici srečeval prav s posledicami neprimernih vzgojnih metod nad otroki. 

Prav pa ima Juhant, ko strogo loči načrtovano nasilje od tistega, ki se zgodi nenadoma. Pri tem opiše primer, ki smo ga že slišali in kar kliče po zdravem razumu. Otrok skoči pred avto, starši pa se, potem ko jim ga uspe rešiti, »spozabijo«. Ali bi v takem primeru kdo pomislil na nasilje, če ni provokator? Razen seveda, če se to staršem »dogaja« vedno znova in vedno najdejo opravičilo za pretepanje otrok in za svojo slabo vzgojo. Po zdravi pameti, bi rekli. Če nas ta zapusti, potem bodo pa res problemi.

Seveda Juhant lepo razloži, kaj je permisivna vzgoja. K sreči so jo vsi pametni straši opustili, njen utemeljitelj Spock pa se je zanjo opravičil. Prav je, da otroci poznajo tudi dolžnosti, tu ni najmanjšega dvoma. Vse pa ima svoje meje.

Toda zakaj intervjuvanec ne spregovori o otrocih brez pravic, brez normalnih možnosti za razvoj, o lačnih, zanemarjenih, pretepenih in umrlih? Ali ni bil primer dveletnice z Jesenic dovolj zgovoren? Ali je prav, da majhni otroci delajo na riževih poljih in v tovarnah šivajo draga oblačila? Ni, tako kot tudi ni prav, da ne delajo nič in maltretirajo svoje starše. Oboje je hudo narobe. Imamo mladino, ki se je starši celo bojijo, vendar ne zato, ker bi jim vzeli pravico do telesnega kaznovanja. Vzrokov je veliko in prav pedagogi jih najbolje poznajo. Mnogi starši, ki so vzgajali z udarci, v starosti končajo pod brcami in streli lastnih otrok. Skoraj vsi hudi nasilniki v kazenskih postopkih psihiatrom ali že sodišču zaupajo, da so bili tudi sami tako vzgojeni. Pele so šibe, gajžle, kuhalnice, pesti in brce.

Všeč pa so mi Juhantova razmišljanja v drugem delu intervjuja. So realna in kažejo posledice napačne vzgoje. Tu se povsem strinjava in ni česa dodati. Take otroke srečujemo in v življenju dobijo »udarce«, ki bi jih morali prejeti njihovi starši (povzeto po znanem zapisu).

Kdo z zdravim razumom lahko nasprotuje vzgoji, ki je usmerjena k normalnemu delu otrok, ki uvaja tudi prepovedi in zapovedi, ki uči z zgledom, ki naredi vse, da nikogar ni treba pretepati?

Staršem in skrbnikom moramo telesno kaznovanje otrok prepovedati zagotovo zato, da damo jasno sporočilo, da želimo živeti brez nasilja. Kako namreč presoditi, da sta dve klofuti ravno dovolj vzgojni, tri pa so že preveč? Ali jih bomo šteli?

Ali je potem morda prav, da tudi šef udari podrejenega, ker ni dovolj delaven in ne po njegovem »okusu«? Ne, pri tem bi se zgražali, šli bi po pravico na sodišče in pred mikrofone vseh barv. Klofuta je torej za otroka vzgojna, za odraslega pa sporna in prepovedana. Seveda jih ne sme deliti učitelj, takoj bi nastal pogrom. Spomnimo se samo nedavnih odmevnih primerov. Za štirimi stenami pa so sprejemljive. Kakšna dvoličnost! 

Kako je mogoče, da so v drugih državah sprejeli tako »slabo« zakonodajo in kje so bili vsi specialni pedagogi, da zakonodajalcev niso pravočasno opozorili na nujnost in neizbežnost uporabe telesnega kaznovanja pri vzgoji otrok? Zakaj se prav pri nas pojavljajo tako neumne teze, vprašanja, razmišljanja? Ali so bili tisti, ki to sprašujejo in razlagajo, tudi sami žrtve, se bojijo vzgoje, so nemočni pred izzivi sodobnega časa ali pa želijo morda biti le popularni in všečni? S takimi zapisi to zlahka postanejo, a k sreči le v določenem krogu ljudi.

Tako težko mi je v teh dneh in tednih poslušati, da bo novela zakona prinesla permisivno vzgojo, odnesla »dve po zadnjici«, prepovedala zdravo delo otrok doma, dopustila gledanje televizije in igranje igric ter uporabo telefonov do onemoglosti, starše oropala vseh pravic, otroke pa vseh dolžnosti. Saj to vendar ni res!

Kdo širi takšne neresnice? Slovenci smo res posebni; zgražamo se nad starši, ki dovolijo petletniku na traktor, pustijo triletnika v vročem avtomobilu, z dveletnico ravnajo tako, da umre zaradi nasilja, hkrati pa se sprašujemo, ali bo naš otrok še lahko odnesel smeti. Lahko jih bo, če jih le ne bo za tono in če ne bodo strupene. Ali moramo tudi to zapisati v zakon, da bo končno vsakomur prav vse jasno?

Kdo je tu izgubil zdrav razum? Varuh zagotovo ne.
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012