EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

5.8.2016

dr. Andraž Teršek

Grob vdor v osebnost in zasebnost je tudi brez slabega namena še vedno to, kar je

Zdi se, da se ljudje na različne, a neprestane vdore v osebnost in zasebnost hitro in zlahka navadijo. Ali pa se, še huje, na takšno oženje svobode niti ne navajajo - ker o tem sploh ne razmišljajo. Eni tega ne počnejo, da s tem ne obremenjujejo svojih iskanj poti k poenostavljenosti družbenega življenja. K miselni in psihološki poenostavljenosti. Drugi tega ne počnejo, ker imajo do osebnosti in svobode močno zrahljan odnos. Če gre pri drugih za uslužbence javne oblasti, se ljudem pred očmi odvija policijska država, četudi je ne vidijo in četudi je ta mehkejšega tipa.

(PS: Prava imena akterjev so zamenjana z izmišljenimi.)

Opisi srečanj s policistkami in policisti so med pogostejšimi izpovednimi pripovedmi ljudmi, ki me naslavljajo kot predstavnika pravniške družbene vloge. Pričakovano, tudi razumljivo gre za seznanitve z neprijetnimi, včasih tudi nadvse neprijetnimi izkušnjami z uniformiranimi varuhi reda in miru. Od psihološkega terorja pri domnevno »rutinskih ustavitvah in pregledu dokumentov« voznikov osebnih vozil v prometu, pa kaznovanj za res povsem »v funkciji reda in varnosti« nepomembne, zaradi črk-na-zakonskem-papirju inkasantsko oživljane prekrške, preko psihološkega nasilja ob – sicer ustavno in zakonsko nedovoljenih – »legitimiranjih« brez stvarno utemeljenega razloga, do policijske pasivnosti ob resnih grožnjah osebni integriteti in premoženju ljudi na eni strani in osupljivo oblastni radoživost policije, kadar bi ta morala mirovati in molčati, na drugi strani. Vsi ti primeri imajo pomembno skupno značilnost: policistke in policisti se zdijo prepričljivi v svoji drži in pri trditvah, da si v odnosu in pri komunikaciji z ljudmi smejo privoščiti tudi tisto, česar si nikakor ne bi smeli privoščiti. So torej v »policijsko oblastni dobri veri«, kadar v funkciji zagotavljanja reda in miru ravnajo tako, kot naj bi policija ravnala v policijski državi, ne pa tudi v sodobni in socialni ustavni demokraciji, utemeljeni z vladavino prava in svobodo posameznika.

Tokrat obravnavani primer zadeva ravnanje predstavnika policije, ki je bil najverjetneje v dobri veri, ko je grobo posegel v sfero osebnosti in zasebnosti posameznika. A je kljub temu storil prav to. Zato primer ni in ne sme biti spregledan kot nekakšna nepomembna statistična opomba pod črto običajnega in dnevnega policijskega dela. Četudi se zdi, da je v tem primeru policist želel biti predvsem ... »koristen«, se je treba na njegovo ravnanje kritično in pojasnilno odzvati prav v funkciji sistemske »koristnosti« policijskega dela, ki mora biti vselej ustavno in zakonsko stvarno utemeljena in pravno pravilna koristnost, postavljena v funkcijo spoštovanja pravic in svoboščin ljudi. Hkrati pa se ne zdi neverjetno, da bi predstavniki policijskega poklica, ki v dobri veri, da bodo posamezniku koristili, torej z dobrim namenom, pravno nedovoljeno posežejo v osebnost in zasebnosti tega posameznika, ravnali onkraj pravno določene meje svojih pristojnosti in grobo kršili pravice in svoboščine ljudi tudi takrat, ko bo njihova motivacija drugačna. 

Državljan, tu imenovan »Tomaž«, je prejel elektronsko pošto:

»g. tomaž, ker mi pri delodajalcu niso zaupali vaše številke vas obveščam, da
smo bili obveščeni s strani delavca bencinskega servisa X, da so vam včeraj pozabili
računati gorivo.

prosim vas, da me pokličete na tel. št. 00000000 policijska postaja
BBB,   Primož Primož«

Državljan  Tomaž se je zdrznil, zmedel, sicer ne ustrašil, a tudi malo ujezil. In je začel razmišljati, kot bi se v mislih pogovarjal s policistom ... Na takšna početja policije in takšen jezik oblastnih organov je tudi on kot človek in kot državljan skrajno občutljiv. Tako zelo občutljiv, da bi bil pripravljen, seveda v funkciji zaščite svojega osebnega dostojanstva, iz tega narediti javno zgodbo. Policistu bi želel odločno postaviti nekaj vljudnih vprašanj. Seveda kot državljan in voznik ne more vselej vedeti in mu tudi ni treba vedeti, ali je kateri od prodajalcev njemu kot kupcu, ki je stal za plačilnim pultom in s plačilno kartico plačal, kolikor mu je bilo zaračunano, pri tem na kaj pozabil. Policista bi vprašal, ali je po njegovem prepričanju funkcija policije določena tudi s tem, da posreduje, kot bi šlo za krajo in morda še pobeg s kraja tatvine, kadar prodajalec komu pozabi kaj računati? Vprašal bi ga, zakaj policija o njem poizveduje pri delodajalcu? Se policist zaveda, kaj s tem stori, katere pravice s tem krši posamezniku in kakšno je lahko pravno varstvo pred tem?

Tomaža je tudi zmotilo, da ga je policist naslovil z "g. tomaž", pri tem pa je njegovo ime celo zapisal z malo začetnico. Ne poznata se, on in policist, Tomaž ni močno mladoletna oseba, ima tudi pridobljeni strokovni in akademski naziv itd. Predvsem pa je človek in državljan. Si policist sme dovoliti takšno rokohitrsko in površno naslavljanje?

In zakaj policist sploh misli, se je spraševal Tomaž, da bi moral govoriti s policijo, če je očitno in dokazano napako storil prodajalec? Na katero pravno podlago se sklicuje policist, ali je nanjo pomislil prodajalec, ko sta oba ob napaki prodajalca tako močno posegla v Tomaževo osebno dostojanstvo in v njegove pravice?

Nekdo je na bencinskem servisu očitno prepoznal Tomaža, ali je do njegove identitete prišel po drugi poti. Preko podatkov na bančni kartici? Zakaj prodajalec potem ni neposredno kontaktiral Tomaža? Je policist vpogledal v register osebnih vozil in njihovih lastnikov na podlagi registrske številke, odkril identiteto Tomaža, odkril tudi, kje je zaposlen in poklical delodajalca, se predstavil kot policist in želel njegovo telefonsko številko? Bi bil protipravni vdor v osebne podatke, zasebnost in dostojanstvo Tomaževe osebnosti sploh lahko še očitnejši?

Tomaž je odgovoril na elektronsko pošto policista. Približno tako. Predlagal je tudi, da njegov odziv pošlje vodji njegove policijske enote. Kolikor ve, policist tega ni storil. Tomaž je o tem primeru obvestil varuhinjo človekovih pravic in urad informacijske pooblaščenke. To je storil, čeprav se je trudil verjeti, da je policistovo početje brez slabih namenov in da gre samo za zelo veliko neposrečenost pri ravnanju in načinu komuniciranja, predvsem pa za pravno neznanje in nerazumevanje ustavne funkcije policije.

Tomaž je prejel odgovor policista:

»g. tomaž,

Iskreno sem vam opravičujem če ste bili z mojim ravnanjem prizadeti. Skušal
sem vas priklicati preko telefona vendar se niste oglasil. Nobeden vas ne
obtožuje bilo česa, sam fant je povedal, da vam je gorivo pozabil
zaračunati. Tukaj ni bilo nobene slabe namere z moje strani. Glede delodajalca
sem samo zaprosil, če mi lahko dajo telefonsko številko, kar je gospa
prijazno odklonila in mi svetovala, da vam pišem ker redno gledate pošto.
Če smatrate, da sem karkoli naredil narobe sem za to pripravljen
odgovarjati. Nobenemu nisem posredoval vaših podatkov še najmanj s svojim
ravnanjem nisem hotel nikomur škodovati. Še enkrat se vam opravičujem.
Primož Primož

V primeru, da želite govoriti z mano sem dosegljiv tudi na privatni telefon
000000«

Tomažu je postalo jasno, da se s policistom v več odločilnih pogledih ne razumeta. Ni pa več dvomil v policistovo pravno ignoranco in popolno komunikacijsko nespretnost.

Nedvomno je policist ravnal nedostojno in pravno nedopustno. Nedostojno z načinom, kako je naslovil Tomaža. Pravno nedopustno pa, ker je kot policist posegel v osebnost, osebne podatke, zasebnost in dostojanstvo Tomaža. Četudi je ravnal v dobri veri in imeli dobre namene, tako policisti ne smejo ravnati. Kot policist se s tem, da je uslužbenec bencinskega servisa nekomu nekaj pozabil računati gorivo, nikakor in absolutno ne bi smel ukvarjati. Ne bi se smel ukvarjati s Tomaževimi osebnimi podatki. Pri taki zadevi Tomaža sploh ne bi smel kontaktirati. Že sam kontakt je pravno nedopustni vdor v osebno sfero posameznika. Policist tudi ne bi smel glede tega in v taki zadevi kontaktirati delodajalca. Absolutno ne bi smel postavljati vprašanj o Tomažu, spraševati po njegovi telefonski številki ali drugih osebnih informacijah.

S takšnim ravnanjem je policist grobo prekoračil svoje pristojnosti kot policist in grobo kršil svoje dolžnosti. Močno je posegel v Tomaževo osebno dostojanstvo, zasebnost, osebne podatke in psihološko svobodo. Tudi v ugled in dobro ime: informacija delodajalcu, da policija išče delavca je grobi poseg v njegovo pravno zaščiteno osebno sfero, ne glede na to, kako hitro in koliko se takšna informacija razširi po delovnem kolektivu in kakšne so konkretne neprijetnosti za delavca.

V taki zadevi policist nikoli ne bi smel kontaktirati posameznika kot policist in nikoli pridobiti nobenega njegovega osebnega podatka kot policist. Če je uslužbenec bencinskega servisa predlagal ali naložil policistu, da kontaktira Tomaža, bi mu policist moral nemudoma povedati, da tega ne bo storil, ker tega ne sme storiti in da se o Tomažu zaradi takšne zadeve niti ne smeta pogovarjati, če se pogovarjata kot uslužbenec bencinskega servisa in kot policist.

Tomaž je pomislil tudi na možne katastrofične posledice, če bi se npr. zgodilo, da bi uniformirana policista pozvonila na vratih doma njegovih staršev in začela pogovor s stavkom: »Dober dan, sva policista s te in ne postaje, ste vi Tomaževa mama?« Trenutki do pojasnila, zakaj ta policijski obisk, bi za kateregakoli od staršev lahko pomenili ne le čustveno in psihično muko, ampak tudi kap ali infarkt. Prihod policistov bi bil lahko zelo opazen pri drugih ljudeh, posebej sosedih, ki radi ... Ne, takšnemu scenariju bi se morala policija ne le izogibati, ampak v celoti izogniti.

Tomaž je v zaključku odgovora policistu omenil njegovo poklicno držo, poklicno odgovornost in policijsko vest, da naj tega in podobnih reči ne počne v vlogi policista, ker tega ne smete početi. Izrazil je zavedanje, »kako nehvaležno je danes biti policist in kako mukotrpno je lahko opravljanje dela policista. Prepričan pa sem, da je treba zato še toliko bolj paziti, da se po nepotrebnem ne krni ugleda policistov in policije z ravnanji, ki si jih ne smete privoščiti.«

Nekaj ur kasneje je Tomaž prejel še elektronsko sporočilo drugega prodajalca istega bencinskega servisa, ki ga je prepoznal na kameri, zlahka odkril njegovo elektronsko pošto in mu poslal vljudno prošnjo, če se na servisu oglasi zaradi plačila. Tomaž je zadevo nemudoma uredil. Trije prodajalci so zatrdili, da o obvestilu policiji in ravnanjih policista ne vedo nič in da je očitno četrti prodajalec to urejal la lastno pest.

Tomaž ni poizvedoval dalje. Prejel pa je sklepni odgovor policista.

»Najlepša hvala – Primož Primož«

V pogovorih s kolegi in znanci sem dognal, da primer ni osamljen. Policija na takšen ali podoben način menda poizveduje vselej, kadar jo k temu pozove tisti, ki je odkril neko napako, ne glede na to, če odgovornosti za napako ni mogoče očitati ali naprtiti posamezniku v vlogi potrošnika ali plačnika neke storitve. Tako mi je znanka pripovedovala o pravi mali policijski specialni akciji na njenem delovnem mestu, ko so v menjalnici ugotovili, da so ji izplačali previsoko vsoto denarja ...

Tomaž je prejel tudi odgovor iz urada informacijske pooblaščenke.

»Spoštovani,
na podlagi vašega dopisa, ki smo ga obravnavali kot prijavo je Informacijski pooblaščenec pri Policijski postaji BBB začel inšpekcijski postopek, v katerem bomo preverili zakonitost obdelave vaših osebnih podatkov s strani policistov te policijske postaje, v konkretnem primeru, ki ga opisujete v vaši prijavi (tj. na kakšni pravni podlagi so bili vaši osebni podatki z njihove strani pridobljeni, iz katerih zbirk, s kakšnim namenom, komu so bili posredovani, itd.).

...

Iz vaših navedb nedvomno izhaja sum kršitve določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) s strani omenjenega policista, zato smo dolžni po uradni dolžnosti odreagirati in preveriti okoliščine konkretne zadeve, tako da primera ni mogoče rešiti s pojasnilnim besedilom, brez navajanja imen, kot predlagate. V zvezi s slednjim bi želel posebej poudariti, da je IP v preteklosti Policiji taka pojasnila že večkrat pošiljal in jih tudi na druge načine seznanjal s pomenom varstva osebnih podatkov pa kljub temu še vedno obravnavamo, kar nekaj primerov, v katerih gre za nepravilnosti in kršitve, kot ste jo opisali v vaši prijavi. Tudi sam verjamem, da je policist v vašem primeru ravnal v dobri veri, kar bomo v postopku vsekakor upoštevali. Vendar pa na drugi strani ne gre spregledati dejstva, da ima Policija neposreden dostop do velikega števila zbirk osebnih podatkov, ki jih o državljanih bodisi vodi sama bodisi jih vodijo drugi državni organi, zaradi česar je potrebno biti pozoren in ustrezno obravnavati vsako anomalijo pri izvrševanju tega policijskega pooblastila, tudi če jo policist stori v dobri veri in tudi če nima resnejših posledic ... O ugotovitvah in ukrepih vas bomo po izvedenem postopku obvestili.«

Da, za to gre. Treba je biti pozoren na vsako anomalijo pri izvrševanju policijskih pooblastil in jo ustrezno obravnavati, tudi če jo policist stori v dobri veri in tudi če nima resnejših posledic.
dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013