EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.8.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./90. Ali nas lahko reši večja represija

Z napadi na policiste, ki opravljajo svoje službene dolžnosti, in s pojavom terorizma islamskih skrajnežev, vdanih skupini Isis (k sreči le v tujini) – tako z dejanji »volkov samotarjev« kot organiziranih skupin – se krepijo zahteve po represiji, zlasti policijski. Upravičeno ali zgolj trenutku prikladno? Kakšen bi bil primeren odziv?

 

Bojevnik luči sem ter tja postane voda in steče med ovirami, na katere je naletel.

Upiranje lahko prinese uničenje, zato se prilagodi okoliščinam. Brez ugovarjanja privoli, da ga kamenje na poti popelje čez gore.

V tem se skriva moč vode, ki je ne more razbiti nobeno kladivo in je ne more porezati nož. Najmogočnejši meč na svetu ji ne more prizadejati brazgotin in raniti njene gladine.

Rečna voda se prilagodi poti, ki se ponuja, ne da bi pozabila na svoj cilj: morje. Šibak tok, ki jo spremlja ob izviru, se okrepi z rekami, ki jih srečuje na svoji poti.

In od nekega trenutka naprej je njena moč popolna.

(Paulo Coelho, Priročnik bojevnika luči)                      


Sleherno dejanje, ki za seboj pušča grozo in strah pri posameznikih, tudi močno vznemiri množice. To je navsezadnje njegov cilj. Na enem koncu Evrope si še niso opomogli, »neznanci« pa že udarijo drugod. Žrtve so vedno nedolžni ljudje, ki se znajdejo na nepravem kraju ob nepravem času. Mladi, stari, otroci, naključni mimoidoči, nakupovalci, udeleženci množičnih prireditev.

Tisti, ki so opozarjali, da bodo množice migrantov skrivale tudi skrajneže, takoj spomnijo, da se njihova svarila uresničujejo, in pri tem še intenzivneje vztrajajo, ko se razkrijejo imena storilcev »tujih« korenin. Nestrpnost do drugačnih, do tistih od »drugod«, se le še stopnjuje in širi. Prizadene pa predvsem nič krive, ki so z domačih ognjišč in pogorišč zbežali pred istim terorizmom. Pogled nanje se namreč z napadi spreminja.

Sprašujemo se, ali bo zaradi tega manj potovanj, obiskov prireditev in povsem običajnih dogodkov. ZDA že leta pretresajo pokoli po šolah in nakupovalnih centrih, ki jih navadno storijo duševno neuravnovešeni ljudje, z zamerami iz preteklosti, ranami na duši, tako ali drugače »bolni«. Orožje jim je lahko dostopno in nad njim ni pravega nadzora. Če predsedniki in že predsedniški kandidati želijo omejiti dostop do orožja, imajo veliko nasprotnikov – vse v imenu varnosti. O osebnosti storilcev množičnih pokolov so izdelana psihiatrična mnenja, vendar so za nekatere prepozna, saj življenj ne morejo vrniti, storilca pa nikoli ni mogoče kaznovati tako, da bi povrnil storjeno. Nobena kazen, pa naj bo najhujša, ne prinaša popolne rešitve, temveč samo boljše počutje ljudi in daljši umik takega storilca. Spoznati dušo storilca, ki se mu je »omračil« um, ki je neprišteven in obseden z morilsko slo, poln želja po maščevanju, narcisoiden, oblasten, psihopatski itd., je morda za koga zanimivo, za mnoge pa le epilog številnih vprašanj. Vse te posameznike bi bilo treba odkriti, preden bi storili hude poboje. Vse drugo so samo dogodki po pogrebih, namenjeni žalovanju in razmislekom, kako naprej. Dokazi ne prinesejo olajšanja, temveč le zaključek mučnih procesov. Tako kot ugotovitev vzroka za letalsko nesrečo, ki je prinesla smrt dvesto ali več ljudi. Zanje in njihove svojce je povsem vseeno, ali je bilo krivo vreme, tehnična napaka ali človeški faktor. Odškodnine so obliži na boleče rane. Marsičesa nikoli ne morejo nadomestiti in ne vrniti življenja.

Zakonodaja, ki povečuje pooblastila represivnim organom, ima v časih, v kakršnih živimo, več simpatij in večjo možnost, da bo sprejeta. Radi bi bili varnejši, pa čeprav za ceno lastne svobode. Vsaj dokler nam njena izguba le grozi od daleč in nam je še ne vzamejo. Pravica do večje varnosti najeda zlasti pravice do zasebnosti, varstva osebnih podatkov in popolne svobode. Torej varnost za vsako ceno?

V najbolj pravem trenutku smo bili pri Varuhu jasni tudi pri spremembah Zakona o obrambi in njegovega 37.a člena. Vojska je dobila dodatne naloge policije, ki so sicer kratkoročne in strogo vezane na večinsko mnenje parlamenta, sprejete pa so bile zaradi lanskega vse večjega migrantskega vala. Veljavnost teh pooblastil se je iztekla in novih potreb k sreči ni. Zeleno luč členu je dal tudi najvišji varuh zakonitosti, in to v času, ko je bila prava nevarnost že mimo. Časa za popravke, ki bi zadostili najvišjim standardom človekovih pravic, je v mirnem obdobju dovolj. Toda cilj ponavadi posvečuje sredstva. Le kdo razmišlja o prekoračitvah, ko pa uporaba trenutno ni možna in potrebna?

Zdaj spreminjamo policijska pooblastila. Ta so z zakonom določeni ukrepi, ki policiji omogočajo uspešno opravljanje nalog. Vsako pooblastilo zagotovo pomeni poseg v človekove pravice, zato je nujna uporaba pod strogo določenimi zakonskimi pogoji, saj lahko policisti na podlagi pooblastil pridržijo osebo, zbirajo podatke, nadzorujejo, ukazujejo ipd. Med novostmi so uporaba električnega paralizatorja, avtomatsko beleženje vseh registrskih tablic in potnikov ter preverjanje vseh, ki potujejo z letali. Sliši se logično, samoumevno, potrebno in nujno. Toda ali je res tako preprosto? Bodo tako uvedeni tudi paralizatorji? Seveda bi policistom privoščili njihovo uporabo, če lahko (navadno) brez hudih posledic umirijo najhujše nasilnike in si rešijo življenje. Zagotovo, a nujno pod kontrolo in le takrat, kadar bi sicer morali uporabiti strelno orožje. Ne moremo mimo dejstva, da so v Združenih državah zaradi uporabe paralizatorjev v samo dveh letih zabeležili šestdeset nepotrebnih smrti.

A pustimo Združene države. Ob nedavnem dogodku pri nas, ko je policiste, ki so želeli opraviti hišno preiskavo, njen naslovnik presenetil z orožjem, se sprašujem, zakaj policija tudi ob hišnih preiskavah dosledno ne uporablja varnostnih jopičev. Ali ima dovolj sredstev, da bi zagotovila varnost svojim zaposlenim, ki opravljajo nadvse težko in pogosto zelo tvegano delo? Kako da se pogosto šele po tragediji opozarja na njihovo prostorsko stisko, neustrezno opremo, vozila in nizke dohodke?

Varuh človekovih pravic se je do nove zakonodaje in členov, ki spreminjajo pooblastila policiji, natančno opredelil. Seveda z vidika varovanja človekovih pravic. Menili smo, da bi bilo primere dovoljene uporabe električnega paralizatorja (sploh če gre za sredstvo, ki omogoča izstrelitev elektrod v osebo) treba kar najbolj približati pogojem, predpisanim za uporabo strelnega orožja. Več pomislekov glede njegove uporabe je izrazil tudi Evropski komite za preprečevanje mučenja (CPT) in ob tem opozoril tako na nasprotujoča si mnenja glede njegove uporabe kot na možne negativne posledice njegove uporabe za zdravje in morebitne zlorabe. Odločitev o njegovi uvedbi je tako lahko le rezultat izčrpne razprave. Posebej opozarja na nekatere situacije, v katerih uporaba tega prisilnega sredstva ni sprejemljiva oziroma je problematična (v zaporih, na psihiatriji, pri aretacijah ipd.). Uporabljati bi ga moralo posebej izbrano in usposobljeno osebje. Opozarja še na medicinske vidike in izogibanje uporabi v primeru posebej ogroženih oseb, kot so starejši, nosečnice, otroci, osebe s srčnimi boleznimi. Sposobnost razumevanja predhodnega opozorila pred njegovo uporabo je lahko vprašljiva pri osebah v deliriju, alkoholiziranih ali omamljenih osebah ...

Po predlogu zakona je namreč uporaba paralizatorja vezana na preprečevanje samopoškodovanja in ogrozitev življenja policista ali koga drugega, brez posebne opredelitve resnosti teh situacij in predhodne odobritve njegove uporabe.

O marsičem bo torej še treba razpravljati. Ne zato, ker policiji ne bi zaupali, temveč zato, ker jo je treba zaščititi pred težo posledic po uporabi. Se še spomnite dolge kalvarije celjskega policista, ki je ustrelil moškega, ker je ocenil, da ima pištolo, imel pa je le mobitel?

Varnost in nevarnost žal hodita z roko v roki, do pravice je dolga pot in nikoli ne vemo, kako jo kdo vidi. Zato je represija lahko za koga rešitev, za drugega pa poguba.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012