EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

20.7.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./89. Preizkušnje socialne zakonodaje tudi na Ustavnem sodišču

Ljudje večkrat grozijo z Ustavnim sodiščem in Sodiščem EU, ker so nezadovoljni z odločitvami vseh drugih sodišč, včasih celo Vrhovnega. Varuhu človekovih pravic zakonodaja omogoča neposredni dostop do Ustavnega sodišča, vendar ga uporabi le v primerih, ki se dotikajo širših problemov in kažejo na očitno neustavnost zakonodaje. Kljub našim zahtevam za oceno ustavnosti, ki so v takih primerih po mnogih mnenjih utemeljene, uspeh ni vedno v celoti predvidljiv. Odločitve Ustavnega sodišča pa je treba preprosto spoštovati, saj je to naša najvišja instanca preizkusa.

Dovolj imamo ljudi,

ki govore o tem

 kako je.

Zdaj bi nam prišli

prav takšni, ki bi povedali,

kako bi lahko bilo.

 

(Robert Orben)

 

Varuh človekovih pravic je od 1. 1. 1995, odkar deluje, na Ustavno sodišče vložil 27 zahtev za oceno ustavnosti različnih zakonov in tri ustavne pritožbe. Dve sta bili zavrženi, tretja, vložena lani, pa je bila prav te dni sprejeta v vsebinsko obravnavo, kar je obetavno. Počakajmo na rešitev.

V zadnjih letih smo dvakrat uspeli z izpodbijanjem varčevalne zakonodaje. Tako glede ZUJF in selektivnega znižanja pokojnin vsaj 25.000 upokojencem – ti so jih takoj po odločitvi dobili nazaj, razliko pa v enem letu in brez obresti (kar sicer ni povsem pravično glede na to, da država dolžnikom obresti zaračunava takoj in brezkompromisno).

V drugem primeru je šlo za ZUJF in občine. Ljudje v enakem položaju so bili prav tako v imenu varčevanja obravnavani diskriminatorno. Nekaterim je uspelo dobiti neprofitna stanovanja in zanje še subvencije najemnin, drugim pa ne (predvsem ker jih občine nimajo) – morali so najeti tržna stanovanja, zanje pa so dobili le eno vrsto subvencije. Ustavno sodišče nam je pritrdilo in veseli smo, da država intenzivno išče denar, da ljudi ne bi pahnila v brezizhoden položaj. Že tako so nekateri v izjemnih težavah. Kako je bila sploh lahko sprejeta tako diskriminatorna zakonodaja? Ali pristojni na to sploh niso pomislili in zakaj niso upoštevali svaril?

Pogosto razmišljamo, kaj je pravično in za koga. Če je rešitev ustrezna za zakonodajalca, ki navadno hiti s sprejetjem zakonodaje, in celo za Ustavno sodišče, seveda ni nujno tudi za ljudi, na usode katerih vplivajo novi zakoni. Ti bodo kljub vsemu zatrjevali, da so rešitve nepravične.

Na področju sociale in uveljavljanja pravic iz javnih sredstev novi predpisi navadno skušajo zadostiti bolj ali manj svetlim ciljem, med drugim boju zoper zlorabe. Seveda nekateri vedno iščejo »izhode«. Sprašujemo se, ali tistih, ki vedno najdejo rešitve sebi v prid, ne bi bilo mogoče uspešneje nadzorovati in po potrebi kaznovati, tako pa hitimo s spremembami za vse. Spomnimo se očitkov materam samohranilkam, da jim uveljavljane  olajšave ne pripadajo, ker v resnici niso samohranilke. Zdaj velja obrnjeno dokazno breme in se pravzaprav kar predpostavlja, da med osebama, ki nista v zakonski zvezi, ne glede na čas njenega trajanja obstaja zunajzakonska skupnost, če ima par skupnega otroka ali če ga je posvojil, zato ne gre za pravo enostarševsko družino. Pri Varuhu smo menili, da je to čezmeren poseg v zasebnost in intimo posameznikov, ker je to nesorazmerno s potrebami varovanja močnega javnega sistema (tak bi vsaj moral biti). Prav tu se je država očitno čutila »ranljivo«, saj je želela s posegom utrditi in jasneje opredeliti politiko dodeljevanja socialnih transferjev in večjo preglednost. Zakonodajalec je upošteval dolžnost preživljanja in tako vsem skupnostim moškega in ženske z otrokom pripisal posledice zakonske zveze, če seveda ne obstajajo zadržki, ki preprečujejo njeno veljavnost. Prav tako ne gre za kršitev osebnega dostojanstva oseb, ki želijo uveljavljati pravice iz javnih sredstev. Zato z zahtevo za oceno ustavnosti v tem delu nismo uspeli.

Podobno je bilo pri upoštevanju preživnine otrok pri ugotavljanju materialnega položaja oseb, ki uveljavljajo pravice iz javnih sredstev. Preživnina se namreč všteva do zneska minimalnega dohodka, kakršen bi otroku pripadal po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke, ne pa v delu, ki ta znesek presega. Toda koliko je primerov, ko otroci prejemajo tako visoko preživnino, tisti od staršev, pri katerem živijo, pa je na socialnem dnu? Seveda je več takih, ki morajo s preživnino vsaj delno »preživljati« še starša in morda tudi njegovega novega partnerja, ta pa med drugim zaradi pastorkovega denarja ne dobi vseh javnih sredstev, ki bi jih sicer lahko. Prav se ne zdi ne tistemu, ki mora prispevati, ne onemu, ki mu ta denar zmanjša prejemke, otrok pa tudi zato živi slabše, kot bi sicer. Ali je ta denar torej res »skupen«? Zakonodajalec in Ustavno sodišče menita, da se pri ugotavljanju materialnega položaja družine upošteva tudi del, namenjen pokrivanju potreb družine, ki se lahko zagotavljajo le skupno. Ne gre torej za neskladje z Ustavo in odločitev je treba spoštovati.

Na Ustavnem sodišču smo v isti zahtevi za oceno ustavnosti uspeli v drugih dveh točkah dokazovanja kršitev. Tudi tu gre za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, le da so po našem mnenju za pomoč prikrajšane osebe, pri katerih se kot dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače v primerih, kadar je oseba dejavnost šele začela opravljati ali kadar je njen mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače. S tem je postavljena v neenak položaj v razmerju do oseb, ki delo opravljajo na druge načine. Navsezadnje moramo upoštevati, da se je število oseb, ki so prisiljene odpreti s. p., močno povečalo. Dostop do javnih sredstev je neupravičeno omejen tudi otrokom in drugim družinskim članom oseb, ki tako dejavnost opravljajo. Nikakor to ne pomeni, da država ne more ugotavljati dejanskega dohodka in s tem preprečevati morebitnih zlorab, kar je tudi bistvo sprememb. Toda ali nadzornikov nimamo ali pa so neuspešni? Ali je v primeru neuspešnega poslovanja res tako lahko zapreti dejavnost, se prijaviti na zavodu za zaposlovanje ali si poiskati drugo zaposlitev? Vse troje je nedvomno zelo travmatično in včasih prenagljeno. Zakaj v takih primerih kar predpostavljati zlorabe in take osebe takoj »kaznovati«? Vseh ni mogoče dati v isti koš. Ustavno sodišče nam je torej pritrdilo, državni zbor ima za odpravo neskladja eno leta časa, vlagatelji v postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev pa možnost dokazovanja nižjih mesečnih dohodkov.

Zadnja uspela Varuhova trditev o neustavnosti je povezana z ugotavljanjem vrednosti lastniških deležev gospodarskih družb in zadrug iz podatkov sodnega registra, vse spet v povezavi z dodeljevanjem javnih sredstev. Tudi po mnenju najvišjega varuha zakonitosti je osnovni kapital praviloma le ob ustanovitvi enak dejanskemu premoženju kapitalske družbe, z njenim poslovanjem pa se zmanjšuje ali povečuje (lahko sicer ostaja tudi enak). Vsekakor pa višina osnovnega kapitala praviloma ne odraža niti približne dejanske vrednosti deležev, kar se upošteva pri dodeljevanju javnih sredstev. Uporablja se standard primerljive tržne vrednosti. Vsekakor je treba upoštevati druga ustrezna dokazila. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ima za odpravo neskladja z Ustavo šestmesečni rok.

Varuh pozorno spremlja položaj najšibkejših in ranljivih, ki v težavnih trenutkih izgubijo tla pod nogami in dostojanstvo in se obrnejo na »centre pomoči«. Zdi se jim, da se je vse zarotilo proti njim, da jih nihče ne razume, da jim košček zemlje ali podedovana nepremičnina prej škodi, kot koristi, medtem ko imajo »veliki« vedno več in jim je težko odvzeti karkoli, pa čeprav je bilo pridobljeno na nepošten način. Vedo, kam se obrniti, vedno najdejo izhod, pa čeprav v pajčevinasti zakonodaji, in tako so lahko korak pred odločevalci. Od tu trditve o dveh pravnih državah in o »malem« človeku, ki ostaja pred vrati mnogih institucij. Veliko jih mora odpreti, pred mnogimi čaka in ne dočaka. Obupuje, se razburja in žalosti, zboleva in ne vidi izhoda. Luč na koncu njegovega dolgega tunela pa vse bolj bledi.

Takrat in tam sem si izmislila pravilo, ki naj bi

veljalo za vsako odločitev, ki me je čakala v

prihodnosti. Pretehtala bom vse vidike in ugotovila,

kateri izvirajo iz strahu in kateri iz ustvarjalnosti,

če pa bodo sicer enakovredni,

se bom odločila za tiste, ki imajo na svoji strani

več ustvarjalnosti. Mislim, da je podobno pravilo tisto,

ki spodbuja narcise in žafrane, da prodrejo iz mrzle zemlje.

(
Katharine Butler Hathaway)

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012