EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

6.7.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./88. Manipulacije in neinformiranost

Se vam zdi, da je to, kar berete in poslušate v medijih, resnica? Vedno? Prebirate le eno zvrst časopisov in revij, gledate več poročil ali le na enem od kanalov? Jih primerjate med seboj? Kako vse to dojemate? Kaj je pravzaprav resnica? Kako do nje sploh priti? Ali ima vsak svojo, čeprav bi morala biti ena sama?

 Naši očetje so nam zapustili veliko zapovedi,

ki so se jih naučili od svojih očetov.

To so bile dobre zapovedi.

Govorile so nam, naj ravnamo z ljudmi tako,

kot oni ravnajo z nami;

naj nikoli prvi ne prelomimo dogovora,

da je laganje sramotno, da moramo vedno

govoriti le resnico ...

(indijanski poglavar Joseph)


Vas pri člankih pritegnejo naslovi, morda tudi fotografije? Se vam zdi, da jim vsebina včasih ne ustreza? Ste zgroženi nad nekaterimi zapisi, ljudmi, njihovimi usodami? Poznate epiloge odmevnih zgodb? Jim verjamete ali iščete še druge odgovore? Ali odgovore tudi dobite? Morda na nekatere nekoč aktualne in hude zgodbe čez čas preprosto pozabite?

Žalostnih življenjskih zgodb je na tisoče, vendar nekatere nikoli ne pridejo v javnost. Njihovi akterji se zaradi različnih razlogov ne želijo izpostaviti.

Vsekakor nas najbolj pretresejo zgodbe z otroki, bolnimi, lačnimi, žrtvami nasilja, sirotami. Takrat razmišljamo o številnih njihovih vidikih: kako in zakaj so izpostavljeni, ali bodo poželi pomilovanje, usmiljenje, nemoč, bes, žalost in druga čustva, kaj se bo z njimi zgodilo po objavi ... Nekaterih hudih primerov nikoli ne bomo pozabili, ker smo jih gledali, premlevali bedne in tragične usode, se spraševali, zakaj so mnogi poklicani nemočni.

Navadno se plaz kritik usuje na centre za socialno delo ali zdravstvo, nekoliko redkeje še na koga drugega, predvsem na pravosodje. Krivec pogosto ni samo eden. Vendar to zagotovo niso otroci.

Ta teden nas je presunila zgodba o tragični smrti dveletne deklice. Pri Varuhu smo že v preteklosti zavzeto zagovarjali prepoved telesnega kaznovanja otrok. Toda še zdaj obstajajo tudi taki, ki razlagajo, da morata biti »dve po zadnji plati« dopustni, in se prav neumno sprašujejo, ali potem otroka, ki pred našimi očmi skoči pod avto, res ne smemo nasilno potegniti na varno in mu kakšno prisoliti v poduk, da si bo to res zapomnil? Kot da bi s prepovedjo telesnega kaznovanja kdo imel v mislih takšno res izjemno situacijo! Vse polno je bilo idej o dobri stari vzgoji, kakršno so poznali naši starši in stari starši, pa je zalegla. Pa je res? Nas mora pretepanje otrok, ki se lahko konča celo tako tragično, učiti in izučiti? Začne se z lahno klofuto in se nato stopnjuje. Pretepanja za štirimi stenami skoraj nihče ne prijavi, še vedno smo preveč tolerantni. Se mora res zgoditi nekaj izjemnega? Seveda so številni  starši še vedno prepričani, da so »lastniki« otrok in da se v njihovo vzgojo nihče ne sme vmešavati. Ko se oglasi center za socialno delo, ga grobo zavrnejo in imajo pri tem včasih celo somišljenike.

Vsak, ki komentira take dogodke, ima svojo vizijo rešitve, vse drugačne od njegove pa se mu običajno zdijo napačne.

Poslušamo različne strokovnjake, »modne« in nove, in kateri od njih nas pač prepriča. Verjamemo, ker je on tako rekel. Bo že vedel, pravimo. Povabimo ga celo za predavatelja.

Ljudje si ustvarijo mnenje o vsem, tudi o primerih, ki so jim popolnoma neznani. Z njimi se poistovetijo in jih nenadoma poznajo, kot bi bili njihovi.

Tudi mene pogosto ustavljajo ljudje in me prepričujejo o zgodbah in njihovih vsebinah, pa čeprav vem, da niso take. Ko jih vprašam, od kod jim vsi ti podatki, pojasnijo, da so jih slišali ali prebrali. Varuha veže zaupnost, zato brez pobudnikovega soglasja o resnici ali o drugi plati zgodbe, do katere smo prišli, ne more govoriti. Če ne odgovori ali odgovori le na splošno, pa že pišejo, da je naredil premalo ali nič. Najpogostejši stavek takih »nevednežev« ali onih, ki vedo, vendar se  sprenevedajo, pa je: varuhinje ni nikjer! Kako priročno! So namreč tudi tako osebne zgodbe, polne protislovij, belo-črne, da jih preprosto ne more razgaljati. Kdor tako zgodbo prvi pove, je v položaju močnejšega, drugi se lahko samo še »opravičujejo«, vendar jim običajno niti ne verjamemo.

So seveda primeri, za katere izvedo le mediji, in že se pojavi vprašanje: kaj meniš, kaj smo ali bomo naredili, če sploh kaj. Rok za odgovor je seveda nekaj ur, največ dan. Ker pri Varuhu na leto organiziramo ali se udeležujemo prek 500 dogodkov, prejmemo vsaj 3000 pobud, 10.000 klicev, najmanj 11.000 vhodnih dokumentov in še okoli 400 posebnih vabil, je seveda včasih to nemogoče. Seveda se trudimo, da vsakomur odgovorimo, včasih zadevo celo odpremo kot širše vprašanje, pomembno za pravno varnost ljudi. Toda preiskava lahko traja dalj časa, potrebne so poizvedbe, ki jih ni mogoče opraviti čez noč. Zato spoštujemo vse, ki razumejo naš položaj, čas, ki ga potrebujmo, in tudi zaupnost postopka. Vsak primer pa se zdi komu nujen, prednosten in najpomembnejši. Večkrat kdo omeni dohodke in število zaposlenih pri Varuhu, pa  davkoplačevalski denar, ki je za to namenjen. Kot da ne bi delali, kot da ima lahko dan več kot 24 ur. Res, imeti moraš zelo debelo kožo in potrpljenje, da vse to preživiš in da si vedno korekten.

Nikoli ne bom pozabila tedna, ki je bil res na meji mogočega, čeprav ni bil edini. Vsak dan po več dogodkov, več kot 1000 kilometrov prevoženih poti po Sloveniji, govori, nastopi, priprave, vračanje domov okoli 23. ure (ne 40-urni delavnik, kar 100 delovnih ur je bilo samo v tistem tednu). In potem nedeljski pregled pošte. Branje o najrazličnejših stiskah ljudi, ki se te vsekakor zelo dotaknejo. Med pošto pa tudi pismo ogorčenja. Nekdo, ki očitno res ni imel pojma, je zapisal: »Spoštovana varuhinja, za vas pa bi bilo res pametno in nujno, da greste iz tople pisarne kdaj tudi na teren, da vidite, kako ljudje živijo …« Globoko vdihneš in si misliš:  ko bi me lahko spremljal samo en teden, pa bi spoznal to »toplo pisarno«. Tudi taki so in menda vse to pritiče tej in podobnim službam. Trdijo, da je všteto v funkcijo. Neinformiranost, pa žaljivost, manipulacije in še marsikaj. In približno tako je, ko se oglasiš v odmevni zadevi. Nekateri ti prikimajo, pohvalijo, drugi se razbesnijo in predlagajo, da razmisli o odstopu, tretji pokritizirajo tvojo pričesko, čeprav zjutraj ne veš, kje vse bo »končala«, pa utrujen videz, saj se na zaslonu pač spodobita brezhibna urejenost in spočitost. Toda kako ju ohranjati, ko pa nikoli ne veš, kaj te tisti dan čaka? Vse je sicer načrtovano, toda pridejo novi dogodki, želje po izjavah, marsikaj nepredvidenega. Odhitiš iz pisarne, ker se spodobi, da si točen. Pri vratih pa te opazi naključni pobudnik in želi, da si zanj vzameš čas. Na pojasnilo, da se ti mudi, osorno reče: »Bodo že počakali! Moj primer je urgenten in ne želim se pogovarjati s komerkoli.« Na dogodku starejših ali invalidov te nemudoma povprašajo še o okoljski sramoti tam nekje. Vedeti bi moral prav vse. V avtu pišeš, prebiraš, odgovarjaš … Potem pa slišiš, da te ni nikjer. Vendar kloniranje danes še ni mogoče.

Vse le ni tako črno. Veliko je tudi izjemno prijaznih ljudi, ki prepoznajo trud, se zahvalijo, so zahtevni, vendar vedno zelo dostojni. In taka je tudi večina medijev.

Ko izdamo letno poročilo in smo že na polovici ustvarjanja novega, saj je to navadno ravno pred poletjem, se lahko sklicujemo nanj, na priporočila, ugotovitve, pogled nazaj in naprej. Prihajajo ministrice in ministri, pa odgovorni iz različnih institucij, obiskujemo občine in župane, srečujemo nevladnike in pišemo tudi o dobri praksi. Tako radi jo prepoznamo in tako dobro dene.

Lepo je namreč, če lahko koga pohvalimo, tudi če se je »samo« opravičil ali upošteval dobro upravljanje. Obojega je premalo. Pred kratkim smo na terenu srečali gospoda, ki ni želel denarja, ne bo tožil, na marsikaj je celo pozabil in zamudil roke (kako naj pozna vse roke, ki so tako neusmiljeni!), a želel je slišati opravičilo. Posredovali smo in dobil ga je. Tako malo je bilo treba! Bogve kako bi se končali dolgotrajni in mučni postopki! Pogosto slišimo o pomanjkljivi komunikaciji. Le kako je ljudem, ki potrebujejo modre odločitve modrih ljudi, če se že »modreci« z enako izobrazbo in nazivi ne morejo poenotiti in od petih ljudi slišiš pet razlag?

Najtežje je prenesti očitke o skorumpiranosti. Ljudje jih trosijo vsevprek – tistim, ki si to zaslužijo, in tistim, ki si ne. Vsi v istem »loncu«. Tako lahko je koga popljuvati, tako težko je oprati dobro ime. Saj poznate pregovor, da razsuti riž lahko pobereš, izgovorjenih besed pa nikoli.

Bila sem predstavnica represivnega aparata, predlagala krivdoreke in tudi zelo visoke kazni, včasih sem bila deležna celo groženj. A kdo bi si mislil, da si kot varuh – nekdo, ki se dan za dnem bori za revne, zapostavljene, invalide, brezposelne, bolne – deležen tako grdih besed od ljudi, ki si jim odpisal, da morda še niso uporabili vseh pravnih poti, da ne moreš posegati v odprte postopke in soditi, da jim ne moreš zvišati odmerjene pokojnine, vrniti prodanega stanovanja, odpraviti hrupa ali smradu … Spet odgovarjam, se sestajam z ljudmi, pišem državi ... Nekateri še vedno menijo, da je to preprosto premalo. Pa poznajo našo zakonodajo?

Sovražnost se širi, vsak lahko vsakogar nekaznovano očrni na televiziji ali v spletu. Sedi doma, se jezi, piše, pije in benti. Vsi, ki niso po njegovem okusu, so sovražniki, ki mu jemljejo, on pa seveda nikomur.

O moči besede smo se prejšnjo soboto pogovarjale tudi ženske pod Najevsko lipo nad Črno na Koroškem. Zelo različne in vendar enotne: da slovenskega jezika ne damo. Tudi v združeni Evropi se moramo zanj truditi. Izginil ni v časih najhujšega potujčevanja, niti med zamejskimi Slovenci. Zamreti ne sme niti danes, ko mladina študira vsepovsod po svetu in v tujih jezikih. A slovenščina je za nas sveta.

Pred nekaj tedni, malo pred 25-letnico naše države, sem s sodelavci obiskala Koroško in se prepričala, kako živijo zamejski Slovenci v Bilčovsu. Njihovi otroci obiskujejo dvojezično šolo, tam delujejo številna društva in posamezniki, ki so se borili, da je slovenski jezik še tam in da ga spoštujejo. Ni jim bilo lahko.

Pri nas pa se zdi, kot da je vse samoumevno in da lepe besede ni vredno negovati. Ker si »frajer«, če si upaš. Skoraj vse. Včasih tudi v imenu neresnice.

Marsikdo bi se moral pogledati v ogledalo in se iskreno vprašati: ali delam prav, pošteno in pravično? Če je odgovor pritrdilen, naj dela tako naprej. Vsaj mirno vest bo imel.

Srce nespametnega leži na jeziku,

jezik pametnega v srcu.

(Arabski pregovor)

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012