EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

11.5.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./84. Ali so ranljive skupine res dovolj zaščitene?

Slovenija je postala članica Sveta Združenih narodov za človekove pravice v obdobju 2016–2018. Lepo, vendar se je ob tem treba vprašati, ali so najranljivejši res ustrezno zaščiteni, kot bi glede na sprejete domače in mednarodne zaveze morali biti. Ali niso prav te skupine v položaju, ki jim onemogoča aktivnejši boj za pravice, ker se morajo vsak dan posvečati »preživetju«, država pa jih ne vidi in ne sliši? Njihove zgodbe navadno privrejo na dan v medijih ali mednarodnih poročilih, ki zahtevajo odgovore. Pogosto pa se kmalu končajo - z novo afero, ki zasenči prejšnje.

Navzkrižni ognji
sekajo svet

lepe obljube so se znašle
na smetišču.

Usmiljenje
se je izgubilo na poti k ljudem.

Za mnoge
danes
ne bo nikoli
jutri.

Mila Kačič-Vizija

Seznamu najranljivejših skupin v družbi in državi skoraj vedno lahko dodamo še kakšno novo. Stalnica so otroci in najstarejši. Oboji so odvisni tudi od svojih najbližjih - staršev in otrok. Tem je zaupana večja ali manjša skrb zanje in država poseže le v izjemno slaba razmerja, pa še takrat prizadeti lahko zaženejo vik in krik z vprašanji, zakaj in kdo je kaj »zinil«, kako si upa, saj ni nič narobe, ko pa ima vsak vendar svoje pravice!

Je res skoraj vse odvisno od tako usodne besede, ki je vedno pri roki: revščine? Malo denarja, malo muzike, pravijo mnogi. Kaj pa dostojanstvo, ki ga lahko izgubiš tudi, če imaš ravno prav denarja? Vzamejo ti ga, ker ga je tako lahko vzeti - z odnosom, neprimernimi besedami, lahkotnostjo odločanja, veliko površnostjo, malomarnostjo. Težko pa ga je spet pridobiti.

Pri tem celo država s svojim razvejenim aparatom in s hladno, pogosto črkobralsko zakonodajo večkrat zabije »zadnji žebelj v krsto« tako ali drugače ranjenih. Pravice se v imenu krize krčijo, uveljavljajo se prepočasi in v postopkih, ki se vlečejo kot najdaljši in slabo osvetljeni predori. Posameznik jih sam težko uveljavi; morda bi jih s pravno pomočjo, a tudi ta stane in ni dostopna vsakomur, ki jo potrebuje.

Nekateri otroci se znajdejo v pravem navzkrižnem ognju staršev, ki jim ni škoda časa in denarja, da bi le zmagali. S tem nasprotnika, ki je bil prej njihov najbližji, spravijo na »kolena«, otrok pa medtem lahko zaide ali odide. Tako kot je bila pogosto slepa ljubezen, je zdaj sovraštvo. Nima meja, pozna tudi krute oblike in najranljivejše uniči. Celo do psihiatrije ni daleč.

Denar kroji tudi razmere v zdravstvu. Zlasti starejši in revnejši se pogosto počutijo kot tretjerazredni. Na prvem mestu bi moral biti odnos med zdravstvenim osebjem in pacienti. Po poročanju naših pobudnikov in zastopnikov pacientovih pravic pogosto manjka. Izbiramo najboljše zdravnike. Take, ki si vzamejo čas, da zdravijo tudi »dušo«, ne le telesa. Kajti običajno zboli oboje. Ali normiranje ne ovira mnogih zdravstvenih delavcev in dela ne morejo opravljati tako, da bolniki ne bi imeli občutka, da so samo številka? Ali je e-zdravstvo kljub všečnim spremembam ustrezno za vse, tudi starejše paciente? Se ti brez pomoči mlajših znajdejo pri naročanju in sodobnih oblikah komunikacije? So novi urgentni centri dosegli namen ali postajajo tudi pribežališče tistih, ki so željni hitrih preiskav in ne potrebujejo najnujnejših posegov?

Starejše osebe so pogosto žrtev psihičnega nasilja svojih najbližjih. O tem si ne upajo spregovoriti, ker s tem tvegajo, da bodo zapuščeni. Dajejo jim vedeti, da sami ne zmorejo več odločati skoraj o ničemer. Spet drugi s pokojnino skrbijo za svoje nezaposlene otroke in vnuke. Za štirimi stenami se dogaja marsikaj, tudi fizično nasilje, z grožnjo: »Če ne boš priden, bo vse drugače.«

Pri Varuhu že vrsto let opozarjamo na problematiko nameščanja oseb s težavami v duševnem zdravju v varovane oddelke (posebnih) socialnovarstvenih zavodov po določbah Zakona o duševnem zdravju. V zadnjem času jih žal nameščajo celo v zavodske jedilnice, kar je nedopustno in ruši njihovo že sicer močno načeto dostojanstvo. Rešitve pa kar ni. Otroci, ki potrebujejo pedopsihiatrično pomoč, nanjo prav tako ne smejo čakati predolgo ali jo dobivati preredko. Problem so tudi mladi s hudimi motnjami in težavnim vedenjem, kar lahko izvira iz zdravstvenega stanja. A jih le redkokdo sprejme v ustrezno obravnavo. Zavodi so polni in vsak bi imel rad manj problematične.

Tu so še skoraj nezaposljive osebe s posebnimi potrebami, ki ne nehajo biti »otroci« ne glede na starost. Poti do dela so jim zaprte, pa čeprav bi tako radi koristili kolektivu, ki bi jim ponudil možnost delati, in tudi družbi, predvsem pa sebi in staršem. Veliko jih je, ki so danes vidnejši kot kdajkoli prej, saj smo na tem področju naredili korake, ki jih pred desetletji nihče ni videl ali zmogel predvideti. Pohvalno.

Dandanes je vse preveč ljudi na robu preživetja. Če ostanejo brez strehe nad glavo, brez dela in plačila, pa tudi zaradi drugih usodnih okoliščin, do brezdomstva niti ni več dolga pot. Odrinjeni, obubožani in brez dostojanstva iščejo rešitev in rešitelje. Država jim je lani z Zakonom o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin v imenu varčevanja vzela subvencijo, ki je pripadala tudi najemnikom v tržnih stanovanjih, če jim neprofitnih ni uspelo dobiti. S tem se je še poslabšal materialni položaj že sicer socialno šibkih najemnikov tržnih stanovanj, ki bi sicer bili upravičeni do neprofitnih stanovanj, vendar jih zaradi neustreznega stanovanjskega fonda posameznih občin ne dobijo. Pri Varuhu smo menili, da ta zakon nedopustno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato smo vložili zahtevo za oceno ustavnosti. Ali je res vse odvisno od tega, kje kdo živi, in ali ima ta občina sploh dovolj neprofitnih stanovanj oziroma bivalnih enot in so zato njeni občani na boljšem ali slabšem od drugih? Diskriminatorna odločitev.

Kje so v takih primerih pravičnost, načelo enakosti pred zakonom, pravica do osebnega dostojanstva in socialne varnosti?

Pogosto kršenje načel socialne države ne daje občutka varnosti in zaupanja. Ustvarja novodobne reveže, sužnje ljudem brez morale, srca in etike. Take pa najdemo marsikje, saj se hitro prelevijo v izkoriščevalce šibkih in nemočnih, nepošten odnos pa jim omogoča dobiček in udobnejše življenje.

Zakaj država z bogatim aparatom pred tem zatiska oči in ne reagira odločno? Preventiva je sicer vedno boljša od kurative, a kadar ne zadostuje, morajo nastopiti organi odkrivanja in pregona in odločno reagirati. Nekaterim je treba postaviti meje dopustnega. Žal včasih prepozno, saj je »pokopališče« poštenja prepolno žrtev pohlepa, grabežljivosti in zelo spornih odločitev.

Bomo od obljub kdaj prešli k dejanjem? Bomo zmogli videti, kolikšna odgovornost je odločanje o življenju drugih?
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012