EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

27.4.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./83. Svoboda govora ali sovražnost

Kako ohraniti popolno svobodo govora, obenem pa spoštovati pravico do dostojanstva in enakopravnosti glede na različne osebne okoliščine in upoštevati ustavno prepoved spodbujanja k neenakopravnosti, nestrpnosti, nasilju in vojni kot visoko varovano družbeno dobrino? Ali ločimo sovražni govor od sovražnosti? Ima vsakdo pravico govoriti in pisati karkoli, tudi če s tem posega v pravice drugih? Ali se na take pojave odzivamo pravilno?

Vsaka beseda je lahko predsodek.

Besede so nam na poti! Povsod, kjer so na razstavi postavili kako besedo, so po svojem prepričanju nekaj odkrili. Kako drugače je zares bilo! Zadeli so problem, in ko so zmotno domnevali, da so ga rešili, so ustvarili oviro za rešitev. Zdaj se moramo ob vsakem spoznanju spotikati prek kot skala trdih ovekovečenih besed in pri tem se bo prej zlomila noga kot beseda.

Iz Nietzschejevega berila
 

Kako odpraviti konflikt med dvema človekovima pravicama – svobodo izražanja in pravico do osebnega dostojanstva in enakopravnosti? To je težka naloga celo za organe odkrivanja, pregona in sojenja, vsekakor pa za urednike spletnih portalov, medije in pisce v medmrežju. Pravzaprav za vsakogar, ki se s tem ukvarja.

Najbrž se še nikoli ni toliko govorilo o sovražnostih, sovražnem govoru, žalitvah, kaznivih dejanjih, prekrških, etiki in odgovornosti za izrečene besede. Današnji časi v ljudeh spodbujajo misli, kakršnih bi se morali sramovati. Na shodih proti temu ali onemu pojavu – kapitalistom, strankam, bankirjem, lopovom vseh vrst, sistemu, predvsem pa vsem drugačnem. O tem se govori in piše vse mogoče, tudi v imenu svobode misli in govora. Plakati in transparenti so polni bolj ali manj duhovitih in tudi žaljivih zapisov. Ob njih se včasih nasmehnemo, zardimo, osupnemo, jim pritrdimo ali pa se močno zgražamo. Na njih so tudi imena politikov vseh strank in barv, starosti, staža, v vzponu ali odhajanju, znanih in neznanih. Izraz »gotof je«, ki ga je pred nekaj leti prinesla mariborska vstaja, je priročen za vse, ki jim protestniki sporočajo, da bi se morali posloviti in oditi.

Pred volitvami stranke marsikaj obljubljajo, govorijo o socialni in pravni državi, etiki, morali, vrednotah, višjih pokojninah in plačah, brezplačnem šolstvu in zdravstvu, blaginji za upokojence, pomoči revežem in brezdomcem, skrbi za ljudi s posebnimi potrebami. Po volitvah zmagovite stranke slavijo. Takrat ni protestov. Po ukrepih, ki marsikomu ne ustrezajo, pa neizogibno sledi upad popularnosti. Temu se je  težko izogniti, saj nobena vlada ne more sprejemati samo všečnih sprememb in slediti željam ljudi. Težko je najti pravo ravnovesje med pravicami in dolžnostmi, bogastvom in revščino, zdravjem in boleznijo …

Institucija Varuha že leta opozarja, priporoča, zahteva. Več naših priporočil za boljše delo države je bilo sicer sprejetih, vendar se uveljavljajo prepočasi ali sploh ne.

Sodobna tehnologija, ki se hitro razvija, omogoča, da skriti pred javnostjo doma ali na tujem računalniku pišemo in sporočamo svoja razmišljanja drugim. Ali je prav, da imamo pri tem popolno svobodo, brez omejitev, saj nas ne morejo odkriti? Je torej prav, da je spletno omrežje polno žalitev, nestrpnosti, sovražnosti in sovražnega govora?

Svet Evrope je pojem sovražni govor opredelil v priporočilu R (97) 20. Njegova definicija je sprejeta tudi v slovenski strokovni javnosti. Pomeni vsako izražanje, »ki širi, razpihuje, spodbuja ali opravičuje rasno sovraštvo, ksenofobijo, antisemitizem ali druge oblike sovraštva, ki temeljijo na nestrpnosti, kar vključuje nestrpnost, izraženo z agresivnim nacionalizmom in etnocentrizmom, diskriminacijo in sovraštvom proti manjšinam, migrantom ali osebam z migrantskim ozadjem« (v prevodu Sveta za odziv na sovražni govor).

V primerih, ko gre za dva ali več posameznikov in ima užaljeni in ponižani možnost, da uporabi vse pravne poti, tako civilne kot kazenske, Varuh nima pristojnosti, saj nadzira oblast in njena ravnanja do posameznikov. Prav tako nima podlage za obravnavo v primerih, ko so domnevni kršitelji mediji ali posamezni medijski akterji, če so njihovi izdajatelji pravne osebe zasebnega prava brez javnih pooblastil.

Kljub temu obsojamo vse oblike javno izraženega sovraštva in nestrpnosti, pa čeprav ne dosegajo praga kaznivosti po 297. členu KZ-1. Zakonski opis tega kaznivega dejanja je namreč ožji od določbe 63. člena URS. Vsako protiustavno spodbujanje nestrpnosti torej še ni kaznivo dejanje. Sodne prakse s tega področja je razmeroma malo, iz nje pa lahko razberemo, da omenjeni člen KZ-1 sodišče razlaga zelo ozko, saj je za izpolnitev zakonskih znakov tega dejanja poleg naklepnega javnega spodbujanja sovraštva proti določeni skupini ljudi potrebna tudi možnost, da se bodo besede sprevrgle v nasilje oziroma kar protipravno dejanje. Oceno o tem lahko podajo le organi pregona kaznivih dejanj, torej državno tožilstvo, in če se odloči za pregon, tudi sodišče.

Projekt proti sovražnemu govoru zdaj vodi Mirovni inštitut, ki si neformalno prizadeva za vzpostavitev višjih standardov javnega izražanja in se javno odziva na posamezne primere takega govora, pri svojem delu pa uporablja širšo definicijo, kot je zapisana v Kazenskem zakoniku RS.

Ali je torej pomembnejši pregon, ki lahko sproži dodatne odzive javnosti, ali preventiva, bolje rečeno, kar uporaba etike javne besede?

Omenimo lahko tudi grafite in sporočila s sovražno vsebino, s katerimi se ljudje odzivajo na določena dejanja. Vse polno jih je bilo tudi po molitvah pred ginekološko kliniko. Ta shod je bil organiziran in zagotovo dopusten, čeprav je ženskam, ki so se odločile za splav, in zdravstvenim delavcem povzročal veliko nelagodje, bolečino in travme. Tako kot ni bil primeren ta odziv, je bil neprimeren tudi odgovor nanj, usmerjen proti kristjanom, ki so molili. Obsodbe vredni grafiti.

Varuh meni, da na neprimerno ravnanje ne gre odgovarjati z nasiljem, ampak sta potrebna pogovor in jasno sporočilo, kje so meje težko priborjenih ustavnih pravic.

Seznanjeni smo bili tudi z nekaterimi primeri izrazov sovražnosti in nestrpnosti do pripadnikov manjšin, zlasti madžarske narodne skupnosti v Prekmurju.

Napadi na manjšine se pojavljajo tudi v satiričnih oddajah, ki na primer za prikazovanje Romov uporabljajo znane stereotipe o njih. Obravnavajo tudi druge skupine ljudi, v zadnjem obdobju celo begunce. Satira ima sicer svoj namen in širše postavljene meje ocenjevanja, vendar so meje tudi na tem področju. Za marsikoga take oddaje pomenijo sprostitev in zabavo, kar je prav, vendar je treba ob tem pomisliti, kako to doživljajo prizadeti.

Uveljavila se je tudi praksa moderiranja spletnih strani, ki zmanjšuje agresivno pisanje bralcev o tematikah, ki jih mediji načenjajo. Ljudje so neizprosni do drugačnih, do tistih, za katere menijo, da niso »naši«, da prihajajo od drugod, da pomenijo grozečo nevarnost za našo blaginjo … Seveda se odzovejo povsem drugače, kadar so žalitve ali sovražnosti namenjene njim samim. Takrat vztrajajo, da sta potrebna pregon in kaznovanje. Menijo, da so prizadeti, in zahtevajo odškodnino.

Kaj narediti? Svoboda govora ni neomejena. Konča se tam, kjer se začnejo pravice drugih, zato ni mogoče sprejeti stališča, da vsakdo lahko brez zadržkov pove vse, kar misli in kar »gre« – drugim. Pri tem je nujno uporabljati besede, ki ne žalijo, ranijo in prizadenejo.

Tudi parlament ni imun proti takim žalitvam. Nekaterih, tudi na račun žensk, se še živo spominjamo. Ravnanje je treba obsoditi tam, kjer se pojavi. Zakaj poslanci ne bi končno sprejeli etičnega kodeksa in s tem opredelili dopustna in nedopustna ravnanja? Jih je strah, da razprave, ki v neposrednem televizijskem prenosu dosežejo številne volivce, morda ne bi bile več tako sočne?

Kakorkoli razmišljamo, naša naloga je, da se zgledujemo po boljših, strpnejših, etičnih ljudeh, ne pa po tistih, ki jim za sočloveka ni mar, ki so pripravljeni pohoditi vsakogar, ki jim pride nasproti, če ni enakega mnenja ali jim upa nasprotovati.

Kdaj bo torej drugače?

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012