EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

7.3.2016

prof. dr. Marko Pavliha

Zanesljivost je silno nezanesljiva vrlina

Zanesljivost je hrbtenica bivanja in medčloveškega sožitja. Je ena od kreposti, ki bi morala biti zanesljivo obča vrednota, a je žalibog nezanesljiva. To je svojevrsten paradoks, kajti ne mine dan, da se ne bi zanašali na nekaj ali nekoga, pravzaprav je to eno od naših najpogostejših občutenj. Nezanesljivost do sočloveka je praviloma lahko opravičljiva le zaradi demence in preostalih bolezni, ravnanj tretjih oseb in višje sile, drugače je skrajno neetična.

Zanašamo se na svoje telo, čutila, zdravje, um in intuicijo, ki so potrebni za nemoteno delovanje, zato jih štejemo za samoumevne, dokler nas ne pustijo na cedilu.  Idealisti še vedno verjamemo v zanesljivo pravno in socialno državo, ki nam v zameno za davke zagotavlja človekove pravice, svoboščine, blaginjo in občo srečo. Zanašamo se na meteorologe ali intimne vremenske občutke in smo nejevoljni, če nas zjutraj preseneti megla z dežjem namesto napovedanega sonca. Zanašamo se na garantirano brezhibno delovanje tehničnih naprav, a pogosto zanemarimo navodila za uporabo, ki so včasih tako komplicirana in nezanesljiva, da terjajo dodatna pojasnila. Zanašamo se na uresničitev sanj, na prijazno usodo, boga, posmrtno življenje in še marsikaj, kar sega onkraj zanesljivosti in je v domeni hrepenenja, upanja in duhovnosti.

Zanašamo se na ljudi, na partnerje, prijatelje, otroke, sodelavce, šefe, podrejene, zdravnike, farmacevte, obrtnike, novinarje, predsednike, poslance, ministre, odvetnike in sodnike. Kljub duševnim opeklinam še naprej naivno pričakujemo, da so modri, dobri, odgovorni, točni, zaupljivi in vredni zaupanja, zvesti dani besedi in načelu pacta sunt servanda, korektni, skrbni, dosledni, diskretni, častni, lojalni, zvesti, nesebični, nepreračunljivi, radodarni, gostoljubni, sočutni, empatični, hudomušni, pošteni, prijazni, prizanesljivi, etični, moralni, spoštljivi, zavzeti, ljubeznivi in vsestransko takšni, kot si vsak zase predstavljamo idealnega sočloveka.

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je zanesljiv tisti človek, na katerega se da zanesti, denimo na zanesljivega delavca ali pričo. Nekdo je zanesljiv pri delu in čustveno zanesljiv, a je politično nezanesljiv; zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah, mediji se sklicujejo na zanesljive vire informacij; imamo zanesljiv občutek, okus in spomin; vozimo kompakten in zanesljiv avtomobil in se občasno zgražamo nad zanesljivo tehtnico.

Prav tako je zanesljiv tisti, ki ne vzbuja nobenega dvoma ali pomislekov glede neke uresničitve, nastopa in obstajanja. Nekomu napovedujejo zanesljiv poraz ali uspeh, drugega smo rešili zanesljive smrti, tretji išče zanesljiv zaslužek, četrti zahteva zanesljivo nakazovanje obrokov za odplačilo dolga. Zanesljivost je resničnost ali pravilnost, recimo nimamo še zanesljivega dokaza, uporabljamo zanesljivo znanstveno metodo, čeravno naše primerjave niso vedno zanesljive in zato sevamo zanesljiva znamenja podatkovne okuženosti.

Zanesljivost je varnost in uspešnost: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njegov položaj v vladi ni posebno zanesljiv; preventiva je zanesljiva obramba proti bolezni; ima našo zanesljivo, trdno oporo; četudi počasi, toda zanesljivo izgublja popularnost; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; zanesljivo sme računati na vozniški izpit, če bo vozil zanesljivo, ampak ljudje mu zanesljivo ne bodo verjeli, da ni podkupil inštruktorja; domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu, ampak ne sprašujte trenerja, ker ne ve nič zanesljivega.

K zanesljivosti spada točnost, ki je ena najlepših čednosti. Čeravno naj bi bil tudi čas relativen, ga uspešen in marljiv človek skorajda absolutno obvlada, zato ne zamuja in ne odlaša. Sklicevanje na prezaposlenost je patetično, kajti dan ima 86.400 sekund, kar zadošča za delo, jelo, zabavo in spanje, če le znamo zanesljivo rokovati s časom.

Mar se spomnite balkanskega pregovora "uzdaj se u se i u svoje kljuse," ki ustreza krščanski inačici "pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal"? Če bi ga slehernik upošteval, bi nemara res vse potekalo gladko in brez zapletov, a ljudje smo družbena bitja, kar nas psihofizično krepi. Striktno ravnanje po takšnem egoističnem receptu bi zato negiralo vpetost v celoto in civilizacija bi se razsula, ker med njenimi zidaki ne bi bilo veziva. Usojeni smo si in prisiljeni, da se zanašamo drug na drugega, zategadelj moramo zanesljivost nenehno negovati in izboljševati. Žal so premnogi zanesljivo nezanesljivi, a se vendarle presenetljivo pogosto ohranijo na pomembnih položajih, kdo ve, če ne zaradi pajdaškega rekla, da gliha vkup štriha.

Nekoč je nekega razvpitega politika na prehodu za pešce do smrti povozil avto, ker se je zaradi zaužitega omamnega praška zanašal na svojo vsemogočnost, da lahko prečka karkoli in kogarkoli kjerkoli. Po zvezah je priromal do nebeških duri, kjer ga je sveti Peter podučil, da mora najprej v pekel in šele potem si sme ogledati nebesa, da bo po svoji vesti presodil, kam spada. Šel je v dvigalo in se spustil globoko pod zemljo, kjer je izstopil v prekrasni pejsaž bazenov, zelenih igrišč za golf, smučišč, plaž, impresivnih vil in hotelov. Sprejel ga je sam Lucifer v podobi žigola in ga pospremil naokoli, rekoč, da lahko za zdaj le opazuje, drugi pa ga ne morejo videti, ker še ni podpisal pogodbe za naselitev v podzemlju. Srečal je številne kolege in slavne osebnosti, ki so ljubimkali s prsatimi lepoticami, poslušali vilinsko glasbo, srkali najboljši šampanjec in se mastili s kaspijskim kaviarjem in kanadskimi jastogi. Ko se je vrnil nad oblake, so mu razkazali še nebesa, kjer je bilo vse mirno in tiho, na smrt dolgočasno, le tu in tam cerkve in samostani, med katerimi so se spreletavali puhasti angeli. Razočarani politik je nebeškemu vratarju  brez oklevanja sporočil svojo odločitev, da hoče takoj nazaj v pekel, ker mu je tamkajšnje okolje bolj pisano na debelo kožo. Zopet se je popeljal v onstranske globočine, kjer je namesto prejšnjih čudes zaprepadeno uzrl le bruhajoče vulkane, mučilnice, vislice, giljotine, grmade, posode z vrelim oljem in nesrečnike, ki so kričali v najstrašnejših mukah. Satan tokrat ni bil oblečen v Armanijevo obleko, temveč je kazal svojo pravo peklensko podobo, z repom in kopiti vred.

"Tristo zlomkov in za božjo voljo, kaj se dogaja?" ga je zgroženo vprašal politik. ”Ob mojem prvem obisku ste mi pokazali vse drugo kot danes, zato sem se zanašal na vašo imenitno prezentacijo, brez odlašanja podpisal pogodbo in zapustil nebesa. Če bi vedel, kaj me v resnici čaka, se ne bi niti slučajno odločil za kaj takega, hudiča, zahtevam, da me pošljete nazaj v božanske višave."

Vrhovni vrag se je strašno zarežal in mu odvrnil:

"Tisto zadnjič je bila le predvolilna kampanja, na katero ste se očitno zaverovano zanesli, a danes je nov dan, dobrodošli v resničnosti, ki je odslej edinole zanesljiva.”

Se vam je že kdaj pripetilo, da ste komu poslali elektronsko sporočilo,na katerega ni odgovoril? Pulili ste si lase, če jih še imate, čemu molk naslovnika, mar na takšen neotesan način nečemu pritrjuje, četudi antično pravilo qui tacet consetire videtur v sodobnosti večinoma ne velja? Ali se mu ne zdite dovolj pomembni, da bi vam daroval nekaj minut, mar vas tako zelo prezira, da vas kaznuje z neodzivnostjo, je zaradi česarkoli užaljen, ste ga prosili za uslugo, pa nima hrbtenice ali tistih dveh žogic v neposredni bližini njenega spodnjega dela, da bi vas zavrnil? Ali pa ste sodelavcu naročili, da naj nekaj opravi in je bodisi pozabil oziroma ste ga morali večkrat spomniti, nazadnje pa je nalogo vendarle izpolnil, toda z odlašanjem, zamudo in malomarno.

Po bontonu naj bi na sleherni mail odgovorili najkasneje v treh dneh, kar je osnovna olika in omika, saj se vse več ljudi poleg klasičnega namiznega računalnika poslužuje tablic in pametnih telefonov za tovrstno komuniciranje. Izgovor, da je pošta romala med vsiljeno pošto, je največkrat larifari, čeravno lahko občasno drži, zato gre večinoma za simptome hude družbene bolezni, ki se imenuje nezanesljivost.

Prevečkrat se zanašamo na lastne domneve (When you assume, you are making an ASS out of U or ME!), da se nismo dolžni zahvaliti za prijazno sporočilo ali drobno pozornost ali nam ni treba pohvaliti kolega za dobro opravljeno delo, ker itak ve, da ga občudujemo, poleg tega pa dobiva pohvale od drugih, tako da ne potrebuje še naše. Zgrešeno, kajti kdor skopari z besedami rad te imam, čestitam, hvala, oprosti, žal mi je in zmotil sem se, ima najmanj resne težave s samopodobo in uničevalno zavistjo.

Če smo zanesljivi, vzbujamo zaupanje in vice versa; zanesljivi ljudje so praviloma emotivno in socialno nadpovprečno inteligentni. Zatorej naj se mlačni po biblijsko izpljune, kajti notorično je dejstvo, da je pasivnost cokla razvoja. Razmišljanja prof. dr. Boštjana M. Zupančiča ponujajo logični sklep, da je nezanesljivost posledica družbene negativne selekcije oziroma sprevržene pozitivne selekcije v obliki surovega ciničnega darvinizma s strani predojdipalcev in sociopatov. Človek naj bi se vselej lahko oprl na sotrpina, da mu pomaga v službi in zasebnem življenju brez plačila, zato je besedna zveza ”računati na nekoga” neetična, saj v prirojeni človeški altruizem vnaša zaslužkarstvo in podpihuje pravilo, da je denar svetá vladar. Naj o tem iskreno razmislijo zlasti urbani povzpetniki, spornoseksualci in greed-is-good-erji ter izboljšajo solventnost, likvidnost in kapitalsko ustreznost tudi na področju medčloveških odnosov.

Toda modrejši popušča, zato ni dobro, da se na aroganco odzovemo z ignoranco ali obratno, čeravno nas nažira parafraza, da nepoznavanje človečnosti ne škoduje, nekako v stilu ignorantia humanis non nocet.

Zanesljivost pa je lahko tudi dvorezen meč, o čemer slikovito piše dr. Ali Žerdin v svoji uspešnici o dr. Francetu Bučarju. Ko je naš legendarni profesor, humanist, pravnik in državnik po drugi svetovni vojni naposled dočakal svobodo kot junaški partizan Kokrškega odreda, je v njegovi vojaški knjižici pod rubriko Ocena pisalo: dober, zanesljiv, discipliniran, vdan. Po sili razmer je postal uslužbenec Ozne, varnostno-obveščevalnega oddelka za zaščito naroda, ki jo je kmalu na lastno želji zapustil, kar je bilo za tiste čase nezaslišano pogumno, skorajda karierni samomor. Oceno iz vojne legitimacije so spremenili v nezanesljiv in to se mu je v prihodnosti še večkrat ponovilo, a ne zaradi omahljivosti in brezbrižnosti, marveč zaradi poštenosti, svojeglavosti, upornosti in pokončnosti.

Izjeme potrjujejo pravilo, dokler ga ne zasenčijo, kajti takrat nastradajo zanesljivi ljudje zaradi nesposobnosti nezanesljivih. Resda držijo beseda Publilija Sirca, da kdor izgubi verodostojnost, ne more ničesar več izgubiti: fidem qui perdit, nil potest ultra perdere; toda ko se človek znajde v takšni zavoženi fazi, mu je nemara še bolj vseeno za vse in za vsakogar, kar je katastrofa.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016