EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

2.3.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./79. Kakšen je pri nas položaj trpinčenih in zlorabljenih otrok?

Nedavno sklicana seja Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti je v Državni zbor RS privabila številne predstavnike vladnih institucij in društev, ki jim je skupna skrb za otroke. Kdaj bo ratificiran izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah? Kakšna je zakonodaja? Ali je otrokova korist varovana v največji možni meri? Kakšno je delo policije, centrov za socialno delo in pravosodja? Kdo naj otroke zaščiti? Kako je s tujimi otroki brez spremstva? In ne nazadnje, kakšna je vloga Varuha človekovih pravic na tem področju?

Andrej Rozman Roza: NEKAJ TI MORAM POVEDAT
 
Za vsakogar mora obstajat nekdo,
kateremu tako zaupa,
da se mu lahko zaupa,
ko mu je težko.
 
Za vsakogar mora obstajat nekdo,
ki ga razume in posluša,
ko mu je zmrznjena duša
in mu je v srcu slabo.
 
Nekdo, kateremu lahko zaupa tudi tiste težave,
ki bi jih najrajši izbrisal iz glave,
in mu lahko pove tudi to,
kar ni povedat lahko.
 
A pogovarjanje je za človeka
še bolj pomembno kot obleka
in hkrati danes redka stvar
za katero ni potreben denar.
 
Pogovarjanje ni le za zabavo,
zdravilno je tudi, ko imamo težavo
in se v lastnih mislih dušimo,
dokler jih še z nekom ne delimo.
 
Pogovarjanje je bližina in toplina,
s pogovarjanjem smo družina in skupina.
S pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,
s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.
 
Področje zaščite otrok in boja proti nasilju, ki jih usodno zaznamuje, mi je bilo blizu, še preden sem postala varuhinja človekovih pravic. Z otroki sem se srečevala pri tožilskem delu in v nevladni organizaciji Beli obroč Slovenije, ki je mnogim otrokom pomagala na poti odraščanja, predvsem po doživetem nasilju ali spolni zlorabi, pa tudi po usodnih razhodih staršev. Problematika otrok, družin, rejništva, posvojitev, vseh vrst nasilja (med drugim novega, spletnega) me je pričakala tudi na novi funkciji in na vse, kar se na tem področju dogaja, gledam s stališča sprememb, ki smo jim bili priča, in težav, ki jih še vedno imamo.

V zadnjih letih je bilo nekaj mejnikov, ki bi morali prinesti napredek, a se še vedno sprašujemo, zakaj se to ni uresničilo. Odbor ministrov Sveta Evrope je 17. novembra 2010 sprejel Smernice za otrokom prijazno pravosodje. Odbor za otrokove pravice ZN je 14. junija 2013 podal Sklepne ugotovitve o združenem 3. in 4. Rednem poročilu Republike Slovenije, država je podpisnica Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, 1. januarja 2014 pa je začela veljati tudi Lanzarotska konvencija. Ali to ni dovolj za dobro delo in nekršenje pravic otrok?

Poglejmo zgodovino prizadevanj.

Otroku smo v vseh kazenskih postopkih postavili pooblaščenca – odvetnika, ki varuje njegove pravice in uveljavlja premoženjskopravne zahtevke. Kritike odvetnikov, ki tega v preteklosti niso uresničevali na najboljši način, so bile pred leti sicer še večje, a tudi zdaj še ne moremo in ne smemo biti zadovoljni. Njihovo delo je izjemno pomembno, saj otroku, ki se znajde v kazenskem postopku, lahko pomagajo ali pa mu povzročijo dodatne travme. Država jim plačuje, čeprav le po polovični ceni. So otroci morda manj vredni kot odrasli? Tarife za zastopanje obdolženih so namreč enkrat višje, pa čeprav vemo, kako težko je stati ob otroku, ki je doživel marsikaj hudega, mu predstaviti faze postopka, uveljavljati premoženjskopravni zahtevek in ob tem slediti še njegovim staršem oziroma tistim, ki niso storili kaznivega dejanja zoper otroka.

Premoženjskopravnih zahtevkov, ki so uveljavljeni oziroma že dosojeni, je precej. Potrditev dobijo kljub pritožbi. Toda pri Varuhu pogosto ugotavljamo njihovo neizvršljivost. Obdolžencem uspe pravočasno prepisati svoje premoženje na koga drugega ali pa ne presega rubljive višine. Po našem mnenju bi morala za te primere obstajati izjema pri izvršbi. Vsaj za tiste, ki živijo na »državne stroške« v zavodih za prestajanje zaporne kazni. Omejitve v izvršilnih postopkih jim namreč dopuščajo nerubljivi minimalni dohodek, oškodovanci pa s premoženjskopravnim zahtevkom čakajo na morebitne izredne prejemke ali regres, da dobijo drobiž, dosojenega pa nikoli. Prav tako bi morale imeti terjatve zlasti za nič krive otroke, ki so žrtve, absolutno prednost pred poplačili državi ali preostalim vpletenim v postopke, sicer dosojeno najpogosteje ostane le črka na papirju.

Dolgotrajnost in še enkrat dolgotrajnost postopkov. Čeprav so se številni postopki, zlasti kazenski, občutno skrajšali (na delovnih in socialnih sodiščih so še zamude), pa so za otroke običajno še vedno predolgi. Dejstvo, da morajo izpovedovati o travmatičnih dogodkih, in to ne le enkrat, postopki pa lahko trajajo leta in leta, jim ne glede na zaključek pustijo neizbrisljivi pečat travme, povzročajo pa tudi dodatno gorje in izpostavljenost. Vseh zamud ni mogoče pripisati sodiščem. Stranke vneto uporabljajo vsa pravna sredstva, do katerih imajo sicer pravico, in s tem podaljšujejo postopke, čeprav trdijo, da jim je tako mar za otroke. Ni pa postopka, ki bi se razen s poravnavo zaključil tako, da bi bili zadovoljni obe vpleteni stranki.

Zakaj smo uvedli prijazne sobe, in to po vsej Sloveniji, če jih ne uporabljamo dosledno? Otroke kljub temu še vedno »zaslišujejo« v njim neprijaznem okolju, pogovorov ne snemajo, njihove spraševalce izberejo uradne osebe, zlasti sodniki, izvedencev je premalo in njihovo delo običajno poteka prepočasi. Kako je mogoče, da se nekateri postopki končajo na Evropskem sodišču za človekove pravice in jim morda šele tam čez leta prinesejo odškodnino, ki pa je samo obliž na njihove velike rane? In kdo dobi denar?

Postopki, ki se dotikajo otrok, bi morali imeti absolutno prednost in hitrost pripornih zadev. Zakaj se postopki pri storilcih kaznivih dejanj, ki so v priporu, zaključijo v določenem roku, medtem ko pri otrocih zaradi zelo različnih razlogov lahko trajajo več let?

Današnji očetje se razlikujejo od naših očetov in dedkov. Ti so delo z otroki in skrb zanje v celoti prepuščali ženam in materam, sami pa so opravljali tako imenovana moška dela. Kakšna so ta dela? Razumem, da so nekateri delali v rudnikih, kot strojevodje, opravljali težko fizično delo na cestah in na gradbiščih. Kaj pa vsi drugi? Takrat so ženske večinoma še doma gospodinjile in skrbele za »ognjišče«. Z družbenimi spremembami in zaposlitvijo obeh staršev (če je le mogoče in če kdo od njiju ne ostane brez dela) se je spremenilo še marsikaj drugega. Bodoče očete vidimo pred ultrazvočnimi ambulantami, sodelujejo pri porodu, previjajo otroke, jih vozijo v vrtce in šole, hodijo na roditeljske sestanke, skratka postajajo enakopravni materam, le pri razvezah in razhodih je še zelo veliko težav.

Je že kdo videl primer, ko bi družba materi priznavala dobroto, pamet, razsvetljenost, preudarnost in podobno, če je otrok ob razhodu staršev zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu? Ponavadi se ljudje sprašujejo, kaj je z njo narobe, da otrok ne živi pri njej, in modrujejo, da je slaba mati, da najbrž pije ali počne kaj drugega neprimernega, da ji sodišče otroka ni prisodilo, kaj šele, če ga je sama »predala« očetu. Na tem področju bo zaradi enakopravnosti obeh staršev treba narediti še veliko.

Seveda pa obstajajo tudi očetje, ki trmasto vztrajajo v postopkih, bijejo sodne boje za vsako ceno, pa čeprav jih morda otroci odklanjajo, in to ne zato, ker bi jih k temu spodbujale matere. Res pa poznamo tudi veliko primerov, ko matere močno vplivajo na otroke in jih odvračajo od očetov. Zato pamet v roke, poskusiti je treba tudi s skupnim skrbništvom, ko je mogoče, oziroma s takim načinom življenja po razhodu, da ima otrok tako mamo kot očeta - ker ju preprosto mora imeti.

Ovire so lahko le postopki, povezani z nasiljem. Tu ni mogoče zamižati in reči: »Otrok naj oprosti, naj pozabi, naj ima stike pod nadzorom in sprejme očeta ali mamo.«

Zakaj toliko nezadovoljstva s centri za socialno delo, ko pa vendar o vsem – no, o skoraj vsem – že odločajo sodišča? Nestrinjanje vedno izražajo tisti, ki jim na centrih ali sodiščih niso dali prav, ki niso uspeli, ki so »poraženi«. Tudi nekatere matere pravijo, da imajo moški zdaj tam prednost.

V Državnem zboru smo se vsi spraševali, zakaj strokovnjaki še niso dovolj usposobljeni za svoje delo, zakaj ni dodatnih izobraževanj in znanj, zakaj pogosto primanjkljaj na različnih področjih, zlasti pri spolnih zlorabah, in zakaj ni jasnih pravil za izvedenstvo.

Specializacija je nujna, saj morajo pri otrocih pomagati izključno strokovnjaki. Še vedno je taka pomoč najboljša na policiji in tožilstvih. Sodišča zanjo pogosto ne kažejo velikega zanimanja oziroma časa, ki je za tako obliko izpopolnjevanja nedvomno potreben. A tudi tu se počasi izboljšuje.

Pri Varuhu že več let poteka zelo uspešen projekt Zagovornik - glas otroka. Strokovnjaki so v njegovem okviru pomagali mnogim otrokom, da so institucije slišale tudi stališče otroka. Zelo pomembno!

Tudi mediji lahko močno zaznamujejo že sicer zaznamovanega otroka. Varuh je z Zvezo prijateljev mladine Slovenije in Novinarskim častnim razsodiščem sprejel Smernice za poročanje o otrocih, žrtvah nasilja, zlorab in družinskih sporov. Žal, bolje bi bilo, da ne bi bilo potrebe po njih, saj bi moralo biti samoumevno, da se občutljivim otrokom ne naprti še medijska zaznamovanost. A pogosto prav medijsko poročanje zdrami javnost. Kdo je kaj storil zoper otroka, kje živi, kje je otrok, kje bo živel po smrti enega izmed staršev in odhodu drugega v zapor itd.? K sreči se stanje močno izboljšuje.

Kaj pa prisilne poroke? Le romske ali tudi druge? Društva, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi, poročajo tudi o tem. Toda kazenskih postopkov ni veliko. Vendar nas to nikakor ne sme uspavati, saj na mlade prežijo »trgovci«, ki jim nič ni sveto. Kje piše, da bi se morale mlade Rominje v otroštvu po svojih običajih poročiti ali živeti redno spolno življenje in imeti otroke? Za običaje, ki škodijo otrokom in so kazniva dejanja, v sodobni družbi ni prostora. Storilce je nujno treba odkrivati in preganjati, še boljša pa je seveda preventiva.

Po dolgih prizadevanjih je leta 2008 le ugledal luč sveta Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Njegova uporaba je v praksi že pokazala slabosti, ki jih bo poskušala odpraviti novela. Odprt je rok za njene spremembe, dopolnitve, kritiko, pohvale, napoved novosti. Vsekakor je desetdnevna prepoved približevanja žrtvi za storilca prekratka. V tem času se le »potuhne« in tako ni razlogov za podaljšanje ukrepa. V nadaljevanju pa - odvisno od primera, storilca in okoliščin - lahko doživimo celo najhujše. In takrat spet mnogi sprašujejo, kdo bo odstopil, koga bo »odneslo«, zakaj se je to zgodilo in kdo je kriv. Še več je prepotrebnih in nujnih sprememb. Čas bo pokazal, ali bodo travme zaradi njih kaj manjše, saj se navadno učimo kar na napakah. Kljub temu pa gre pohvaliti prizadevanja vseh, tako ministrstva kot nevladnikov, da bi novela nadomestila vse, kar je bilo doslej prezrto, in izboljšala to, kar je kot negativno pokazal čas.

Še vedno se sprašujemo o otrokovi največji koristi. Kdo jo ugotavlja, kako je z izvedenstvom, kdo ima prav? Kar je za nekoga največja korist, je morda za drugega škoda. Vsak vidi primer po svoje, otroka bi si nekateri starši »delili«, in to ne le na papirju.

Žal smo se pri Varuhu in na Komisiji za peticije spraševali tudi o protokolih ravnanja, ki sicer obstajajo, vendar jih za nekatere jih ni ali ne delujejo. Stvari ni nikoli mogoče doreči tako dobro, da jih ne bi bilo mogoče še bolje. Sodelovanje in multidisciplinarnost sta nujna in prav je, da so k temu zavezani tudi predstavniki zdravstva.

Do omogočanja dostojnega, mirnega, za otroke primernega in spodbudnega okolja in življenja v takih primerih bo minilo še precej časa, kajti stvari se premikajo prepočasi, vsaj v praksi, ki včasih ne sledi teoriji. Preveč je tudi brezosebnega uradnikovanja.

Pred kratkim me je v Delu nadvse prijetno presenetil intervju z višjim državnim tožilcem mag. Jožetom Kozino, ki je imel marsikaj povedati o pravnikih – črkobralcih. »Za črkobralce je tipično tudi to, da imajo v skladu s svojo pedantno uradniško filozofijo lepo urejene spise, 'odločitve' sprejemajo brez izjeme v predpisanih rokih, ljubijo lahke in predvidljive zadeve, ki jim zagotavljajo uspeh brez kakršnegakoli tveganja, v velikem loku pa se znajo izogniti zahtevnim, tveganim zadevam.« Ta citat bi moral imeti v okvirju na svoji pisalni mizi vsak pravnik. Ko išče rešitve, ko rešuje spise, ki zaznamujejo življenje in usodo ljudi, ko odloča o pomembnih stvareh. »Črkobralcev« je tudi po mojem mnenju vse preveč. Ne le med pravniki, tudi drugod, ker zakone vsak bere po svoje, predvsem pa si jih tako različno razlagamo. Tudi ko gre za otroke.

Zakaj otrokom pravimo naše največje bogastvo? Ali so to le »naši« ali tudi drugi – »otroci sveta«? Te dni nekatere kraje po Sloveniji zelo intenzivno razburja predvsem begunska problematika. Razumem, da je ljudi strah, saj so medije, bloge, internet, preplavile zgodbe, ki opozarjajo na grozečo nevarnost in strašijo pred črno prihodnostjo. V zgodbah nastopajo predvsem tujci, vrstijo se pozivi k odklanjanju njihovega sprejema medse. Kraj, kamor naj bi jih namestili, se takoj dvigne v upor. S transparenti, vzkliki, strahom za lastno varnost in varnost otrok v vrtcih in šolah. Nujno je jasno, transparentno in odprto obveščanje javnosti. Tudi na področju okolja so ljudje danes mnogo bolj ozaveščeni kot nekoč. Ne morejo jim več čez noč postaviti 30-metrske bazne postaje in trditi, da seva manj kot telefon ob ušesu ... Zlasti ne, če se pogovori začnejo po namestitvi. Zato begunska kriza zahteva pojasnila ter jasno in korektno poročanje.

Pa otroci brez spremstva. Težko je verjeti očem in ušesom. Ali ljudje, celo šolniki, pomislijo, da so to otroci, ki so se po hudih travmah znašli v povsem tujem svetu - brez staršev ali bližnjih sorodnikov in so (ali bodo) celo žrtve trgovine z ljudmi, prepuščeni na milost in nemilost tujcem? Kaj če bi to bili naši otroci? Gotovo so nekje njihovi obupani starši, ki ne vedo, ali jih bodo še kdaj videli. Morda so jih poslali na pot rešitve in lepšega življenja - z željo, da se oglasijo, ko prispejo tja. Kakšen zgled dajemo mladini, če trdimo, da so otroci naš jutri, a mislimo le na krvne sorodnike ali morda na »naše« otroke? Kaj si lahko mislijo mladi o nekaterih profesorjih, ki se tako bojijo  lačnih, premraženih, utrujenih, pogosto celo bolnih tujih otrok?

Nam je res mar še za koga drugega razen zase? Morda, a le dokler naše pomoči res kdo ne potrebuje. Takrat se pojavijo čustva, kakršnih se sramuje tudi pater Knavs: ta teden je jasno opozoril na cerkvene nauke in vero, ki uči pomagati vsem - tudi beguncem. Ne nazadnje je papež Frančišek prav letošnje leto razglasil za leto usmiljenja, v katerem opozarja na skrb za sočloveka in omenja tudi ljudi,ki so morali zaradi vojne in porušenih domov na dolgo pot.

Ali niso besede mnogih prav letos polne sovražnosti?

                            Kamen pogosto pade na človeka, ki ga je vrgel.
                                                                    Kraljica Elizabeta I.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012