EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

20.1.2016

Vlasta Nussdorfer

VI./76. Smo res prišli tako daleč?

Kako lahko svoboda govora tako hitro preide v žalitve, diskreditacije in celo neverbalno sovražnost? Ali smo lahko kos tistim, ki vedno najdejo vzroke za neusmiljeno blatenje? Nas je splet »razsvetlil« ali tudi »povozil«? Ali razumemo drugačne, zlasti tiste, ki so v manjšini in se ne morejo braniti ali si sami pomagati? Ali smo sploh pravični? Kako zaščititi najranljivejše?


Nihče ne more v vaše življenje vnesti

drame, če mu tega sami ne dovolite.

Ni pomembno, kaj počnejo in govorijo

ljudje okrog vas; na koncu koncev ste

vedno vi tisti, ki odločate o tem, kako

se boste odzvali na njihove besede in

dejanja.

 

Začnite ločevati med »moje« in

»njihovo«. Morda ljudje okrog vas

doživljajo dramo, pretrese, jezo ali

nemoč, ampak vse to je njihovo, ne

vaše. Odzovite se temu primerno in

ne dovolite, da njihov nemir razburka

vaš mir.

(Zapis v zbirki Soroptimist international)

Sleherni januar je pri Varuhu namenjen natančnemu pregledu prejšnjega leta in velikim načrtom za novo. Ne eno ne drugo ni prav lahko opravilo. Pisma, elektronska sporočila, telefonski klici in osebna srečanja s pobudniki dajejo občutek, da je vse po starem. Vsak s svojo zgodbo, žalostjo in obupom. Ali so njihova pričakovanja morda prevelika in ali država sploh deluje tako, da bi se zgodbe nesrečnih ljudi končale, medtem ko se nenehno porajajo nove in nove? Celo istim ljudem. Govor je o zdravstvu, policiji, šolstvu, pravosodju, okolju, upravi, odprte so številne fronte za istospolne, invalide, pa za begunce in še za marsikoga.

Po objavi prejšnje kolumne sem prejela precej pohval, a tudi hud zapis, da ni lahko vsem javnim uslužbencem, da je veliko gorja, mobinga, izgub služb, celo samomori so. In da ni prav, da drugim želimo, da bi sami izkusili revščino, brezposelnost, deložacijo, bolezen, zato da bodo razumeli, kaj to v resnici pomeni. Strinjam se, toda to niso bile »prave« želje, ampak opozorila, da »siti ne razume lačnega«.

Mnogi v upravi in službah, ki bi morale pomagati in »služiti« ljudem, so odlični, delajo z veliko vnemo in se zavedajo, da je njihovo delo za ljudi in da so sami tam, da storijo največ, kar lahko. Žal so tudi drugačni - o tem pišem in ostro opozarjam na primere slabe prakse. Kajti dan za dnem prejemam pisma in klice, ki kažejo, da je marsikaj narobe. Miselnost mnogih se ni spremenila, ampak delujejo po načelu »ne morete me tako malo plačati, kot lahko malo naredim«. Optimizem je nujen in ga izkazujemo v letnem poročilu, ko pohvalimo vsakogar, ki je naredil korak naprej, ki je komu pomagal na področju človekovih pravic, ki je krizno situacijo rešil v dobro ljudi, ki je videl dlje od svojega plota in ni bil stereotipni uradnik. Žal bi bilo pohval lahko mnogo več. Načelo dobrega upravljanja je pogosto kršeno, ne le pri nas. O tem govorimo tudi na srečanjih z drugimi evropskimi varuhi človekovih pravic. Opozarjajo na togo in neusmiljeno administracijo, ki mnogim povzroča trpljenje in usodne posledice. Toda zakaj pri nas ne bi bili boljši od drugih?

Pred kratkim sem prejela civilno pobudo za pomoč osebam s posebnimi potrebami, sicer naslovljeno na Zdravniško zbornico RS, Zavod za zdravstveno zavarovanje RS in Državni zbor. Zapisano je, da obravnava oseb s posebnimi potrebami povzroča nepremostljive težave. Pot do pridobitve njihovih zakonsko določenih pravic je otežena, zato se jim je kakovost bivanja poslabšala. Tudi Varuh ugotavlja, da so premiki na tem področju prepočasni. Družine oseb s posebnimi potrebami so še vedno pod velikim pritiskom, težave imajo pri iskanju dodatne pomoči, preverjanju birokracije, želijo celostno, dovolj zgodnjo in individualno obravnavo, zadostno število terapij, boljšo kakovost storitev v zdravstvu in nasploh pravo informiranost o pomoči. Opozarjajo na kršitve pri plačilih prevozov nekaterih invalidov, novih pristopih k zdravljenju …

Prihajajo svetovni dan Downovega sindroma, pa avtizma in še marsikateri, kar bo spet obudilo preštevilna vprašanja o tem, kje smo bili lani in kje smo letos. Opozorila državi, da mora ukrepati hitreje, so več kot umestna.

Decembra sem ob svetovnem dnevu invalidov k predsedniku povabila posebno deklico – našo Andrejo, ki je pri Varuhu opravljala počitniško prakso kot oseba s posebnimi potrebami. Priča sem bila pogovorom med številnimi invalidi, različnih kategorij, iz mnogih društev in imeli so zelo realne želje in zahteve. Mesec dni pozneje (17. januarja) me je dobesedno pretresel zapis v blogu mlade Maje z naslovom Lepo je v naši domovini biti invalid.

Citiram odlomek njenega zapisa:

»Priznam, lepo je v naši domovini biti invalid. Za mene in za ljudi moje vrste je naravnost odlično poskrbljeno.

V redu, dovolj cinizma, čeprav dvomim, da se mu bom v tem zapisu lahko izognila. To, da imam cerebralno paralizo, ki me je priklenila na stol s kolesi in ki ni ozdravljiva (je namreč stanje, ki nastane po poškodbi možganov) in s katero bom pač morala sobivati do konca življenja, pa če hočem ali ne, je že dovolj jasno implicirano. Na daleč se sicer izogibam misli, da sem nekaj posebnega in da se mora zaradi mojega redkega položaja spremeniti vsa država, ampak nikakor ne morem prebaviti dejstva, da nimam enakih možnosti. Vsakič, ko prestopim (oz. popravek, prevozim)prag hiše se namreč počutim kot kakšen jeti, ki so ga poslali na nevarno misijo v tujo orbito. Namreč, vedno se moram ukvarjati s/z:

- STOPNICAMI: te so najbolj obče znana vrsta sovražnikov invalidov, s katerimi ti običajno občujejo silno neradi.

- TEPIHI, TEPISONI IN DRUGIMI PRITLEHNIMI TKANINAMI, ki se sicer v katalogih vedno zdijo superkjut in jih totalno vidiš v svoji sanjski dnevni sobi, ampak kolesa ne delijo tvojega entuziazma zanje.

- TLAKOVCI: ti sicer delujejo latentno in so v dotičnih okoliščinah in za nekaj minut lahko celo prijetni, a na dolge proge pogosto rezultirajo v bolečinah v dimljah, medenici ali pa vsaj v frustraciji. Ja, hecno je, ko priznaš, da Ljubljani dajejo čar trgovinice s stopnicami (v katere je vstavljanje dvigala večinoma misija nemogoče) in tlakovci, četudi s tem narediš križ čez sebe. No, kakorkoli, pozimi niti slučajno ni zabavno, ker drsi in se oba/e (spremljevalec/ka in ti) počutita kot dve raci, ki so ju pomotoma vstavili v Labodje jezero ali pa se je svet odločil delati skrito kamero v stilu Sam doma.

- ODSOTNOSTJO PLOČNIKOV ALI DVIGNJENIMI PLOČNIKI: Descartes je znan po tistem slavnem izreku »Mislim, torej sem«, Maja Munih pa po tistem, ki pravi »Ni pločnikov, torej nisem«. Da ne omenjamo poletnih in spomladanskih tur kolesarjev, ki odvzamejo kar dosti prostora. Tako je treba paziti, da vate ne trči kak novonastajajoči Armstrong ali pa mamica z vozičkom, čeprav pri zdravi pameti ne veš, kako bi se jim lahko izognil.

- PLOČNIKI Z DODATKI: vgrajenimi koši, betonskimi stebri, ki v resnici ne služijo ničemur oz. nikomur, reklamnimi tablami na sredini in podobnimi (hormonskimi) motilci.

- DVIGALI ZA NAKLADANJE: ti so sicer na srečo le lokalni pojav, prisoten v središčih nekaterih industrijskih con sredi mest, kar pomeni, da se jim večino časa sicer lahko izogneš, a so zato toliko bolj strašljivi, ko naletiš nanje (in tega niti ne veš). Takrat res ne pomniš ničesar bolj grozljivega in sama se še dobro spomnim neprijetnega dogodka, ko sem se enkrat, na sredi živahnega pogovora, začela dvigovati. Sama sem dogodek dojela šele, ko sem bila že na varnem, in misel nanj me še danes občasno preganja.

Tukaj bom seznam končala, četudi sem pozabila omeniti druge stvari, kot so: nesplužene ceste (aktualno, aktualno!), dvigala v okvari (ker nekdo ne da denarja in ker je tudi nefunkcionalne, ampak na zunaj bleščeče stvari vredno omeniti, da ti kdo nasede ob volitvah), za invalide pogosto neprilagojene sanitarije.

Sreča je, da sem trenutno v fazi, ko se moja srednja šola počasi končuje in ko moram kot oseba, ki si izbire pač ne more privoščiti, en teden pred koncem prvega roka za vpis počasi razmišljati, kaj lahko naredim iz sebe. Da ne bo pomote, da ne morem opravljati poklicev, za katere nisem fizično sposobna (in teh je tam nekje 60 odstotkov), mi je popolnoma jasno, ne razumem pa, zakaj mi je onemogočeno šolati se za poklice, ki bi jih opravljala brez težav. Imam namreč potrdilo, da nimam deficita v sposobnostih, ki jih zahtevajo te smeri, in kar zavidljivo število dosežkov na področjih, ki jih zadevajo.

Nihče od vas Modrih ne bo Maji M. in njej podobnim dal redne službe pod enakimi kriteriji, kot jih imajo ostali. Kot samorastniki bo plezala z drugimi, porazdeljenimi med različna invalidska društva, prezirajoč izjeme, ki so jih začutili delodajalci z dušo (40 odstotkov) ali pa so na delovno mesto prikomolčarili (60 odstotkov - večina izmed njih ni niti I od invalidov). No, pa tudi z duševno zaostalimi se jih ne da primerjati.

Za odločitev gre. Za pravice gre. Ki jih bojda zagotavljate državljanom, ampak vidimo, da to sploh ne drži. Drugače tudi referenduma ne bi bilo. Drugače jaz in drugi ne bi čakali že 10 let, da občina v naš zdravstveni dom vgradi dvigalo. Pa je vsako leto to prioriteta.

Pa nihče od vas na vaše twitterje ne bo lepil tega. Nihče od vas se ne bo preimenoval v Je suis Maja ali Je ne suis important. Nihče od vas tega ne bo delil na svojem zidu ali celo šel protestirat s tetraplegiki na Prešernov trg. Nikomur izmed vas se jutri ne bo zdelo narobe, da blok nima dvigala. Da nekam nekdo ne more. Ker gre samo za nekatere. Zame in za mnogo drugih pa pač ne.«

Dekle mi je pozneje napisalo, da je zapis nastal kot izraz globoke žalosti, ker se kot invalidka ob koncu srednje šole ne more vpisati v program etnologije in kulturne antropologije, saj ima stavba, v kateri poteka študij, arhitektonske ovire.

Tedaj veš, da nima ne možnosti in ne priložnosti, da nima vseh pravic, ki bi jih morala imeti, in da sta njen obup in žalost res velika.

Pa se tega res ne da odpraviti? Naj še kdo reče, da Varuhovo opozarjanje države in institucij ni potrebno! Zagotovo bomo vse to raziskali in ugotovili, ali se res ne da pomagati mladim, ki upajo na uresničitev sanj o enakosti, ki bi morala biti tako samoumevna. Tudi za Majo in za vse druge v takem položaju.

Ta ponedeljek je Tednik prikazal zgodbe invalidov, ki so bili sprejeti v delovni proces, vsaj na prakso. Med njimi je tudi naša Andreja, pred njo pa sta bili že Karin in Mihaela. Vse tri za nas ostajajo nepozabna izkušnja. Spoznali smo, kako je imeti večnega otroka, kako pomembno je biti zdrav in kako malo nas lahko loči od osebe s posebnimi potrebami ali od invalidnosti.

Otrok se rodi in živi - žal v svetu ovir, neenakosti, pomanjkanja razumevanja. Najde se kdo, ki si upa reči: »Ne želim, da take osebe delajo v moji pisarni.« Se sploh zaveda, kaj je rekel? Se zaveda, da ima srečo, ker ob sto tisoč brezposelnih dela in dobi plačilo in ker je zdrav, ter da je občasno ukvarjanje z osebami s posebnimi potrebami lahko tudi zanj pravzaprav velika priložnost?

Pa naj še kdo reče, da se ljudem ne sme naliti čistega vina! Nekatere bo treba vedno opominjati, učiti in upati na njihovo spremembo. Želimo pa si, da bi jih bilo vse manj, onih drugih, ki so prijazni do invalidov in drugačnih, pa vse več.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012